Druge, predvsem opozicijo, motita Bohinčeva politična vpetost in opredeljenost. Docent na fakulteti za upravo Gregor Virant ne dvomi, da ima Bohinc kot strokovnjak s pravnega področja in profesor prava kompetence za ustavnega sodnika, sprašuje pa se o objektivnosti Bohinčevega odločanja, saj gre po njegovem prepričanju za izrazito strankarsko profiliranega človeka.
Tretjim - tudi delu koalicije, zlasti v stranki sedanje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal (LDS) - se zdi vprašljivo to, da bi ustavni sodnik postal nekdo, ki je kot minister taktiziral z izpolnitvijo odločbe ustavnega sodišča. Namesto da bi takratni notranji minister Rado Bohinc na podlagi odločitve ustavnega sodišča začel izdajati odločbe izbrisanim, je namreč odlašal, naročal pravna mnenja, poskušal odgovornost porazdeliti s pripravo zakona, ki je takratni vladni koaliciji na referendumu prinesel hud poraz... Tudi ko je kasneje odločbe le začel izdajati (in si s tem prislužil interpelacijo opozicije), je pri številki nekaj več kot 4000 prenehal.
Mikulićev minister
Bohinc na očitke o politični opredeljenosti odgovarja, da od leta 2004 ni na političnih funkcijah. Prav tako se ne strinja z navedbami o taktiziranju pri izdajanju odločb izbrisanim: vprašanje izbrisanih je skušal urediti sistemsko in z zakonom, odločbe pa so po njegovih trditvah izdajali do zadnjega dne njegovega mandata. Sicer pa Bohinc pričakuje, da bo kos delu na ustavnem sodišču, in pri naštevanju svojih strokovnih referenc zveni zelo samozavestno. Izpostavlja bogato akademsko kariero, svoje avtorstvo 25 knjig, našteva domače in številne tuje univerze, na katerih je oziroma še opravlja raziskovalno in pedagoško dejavnost, zagotavlja, da se je na svoji poklicni poti veliko ukvarjal tudi z ustavnim in upravnim pravom... Tudi v predsednikovih krogih odločitev za predlaganje Bohinca utemeljujejo z njegovimi strokovnimi referencami in bogatimi akademskimi izkušnjami, pa z napovedano podporo večine parlamentarnih strank ter tudi z nepripravljenostjo eminentnih ustavnih pravnikov za selitev na ustavno sodišče.
Čeprav Bohinčeva kandidatura niti mnogih v SD, katere član je, ne navdušuje, poslanci vladnih strank napovedujejo, da bodo njegovo imenovanje podprli. A mnogi ne zaradi Rada Bohinca, podprli bodo izbiro predsednika države.
Rado Bohinc bo torej očitno še enkrat dokazal, da zna pri doseganju želenih položajev dobro izbrati politični trenutek. Za 61-letnega doktorja pravnih znanosti bi izvolitev na mesto ustavnega sodnika nedvomno pomenila primeren sklep njegove kariere - z visokimi funkcijami zaznamovano poklicno pot bi tako zaključil na eni od inštitucij z največjo avtoriteto v državi. Prvo delovno mesto si je Bohinc našel v gospodarstvu - devet let je delal v ljubljanski Metalki. Nato se je preselil na Gospodarsko zbornico Slovenije, kjer je kmalu po prihodu Marka Bulca na njen vrh postal podpredsednik zbornice. Medtem je študiral in leta 1986 doktoriral z naslovom Lastnina in upravljanje družbene reprodukcije. Temu je sledila Bohinčeva ministrska pot, prepletena z akademsko kariero. (Sam se s takšnim vrstnim redom ne bi strinjal, saj pravi, da je politik po podaljških, ne pa po osnovni profesiji.) Leta 1988 je postal gospodarski minister v takratni jugoslovanski vladi - njegova prva ministrska izkušnja se je končala že po šestih mesecih z odstopom v Sloveniji nepriljubljenega kabineta Branka Mikulića.
Učenje previdnosti
Ko je nastajal večstrankarski sistem, Bohinc pri izbiri svoje stranke ni imel najbolj srečne roke. Skupaj s somišljeniki je ustanovil Socialdemokratsko unijo, ki so jo kritizirali zaradi povezav s stranko zadnjega jugoslovanskega premierja Anteja Markovića, pa tudi zaradi njenega nasprotovanja osamosvojitvi Slovenije. Vendar večina takratnih vodilnih članov stranke - med njimi tudi Rado Bohinc - to odločno zanika. In izpostavlja, da so se v programu zavzemali za gospodarsko trdno in socialno pravično Slovenijo. Prav v tej prvi, ne najboljši strankarski oceni pa nekateri vidijo vzrok za Bohinčevo kasnejšo večjo politično previdnost, spretnost in tudi uspešnost.
Leta 1992 so SDU in Stranka demokratične prenove ter še nekatere manjše stranke oziroma skupine skupaj nastopile na državnozborskih volitvah, kar je pripeljalo do združitve teh strank v Združeno listo socialnih demokratov (današnjo SD). Glavno vlogo pri združevanju je na strani SDU odigral Rado Bohinc, ki danes to povezovanje vidi kot razumno odločitev, saj bi sicer SDU usahnila. Nekateri takratni člani SDU pa povezovanje razumejo drugače in Bohincu očitajo, da je Socialdemokratsko unijo utopil v (ZL)SD, sebi pa zagotovil ministrski položaj. Leta 1993 je namreč Bohinc prevzel vodenje ministrstva za znanost v drugi Drnovškovi vladi. Tako ta kot tudi njegov drugi vstop v Drnovškovo vlado osem let kasneje takratni koalicijski akterji različno opisujejo. V vrhu tedanje SDP se spominjajo, da si je Bohinc mesto ministra za znanost pravzaprav priskrbel sam. Drnovšek je v pogajanjih glede števila ministrskih mest vztrajal, da ZLSD dobi manjše število resorjev kot za enega poslanca "težja" in po tedanjih mandatarjevih računih pomembnejša SKD. Pa se je za pogovor z Drnovškom po teh navedbah javil Rado Bohinc (Bohinca in Drnovška naj bi povezovalo še znanstvo iz beograjskih časov) in sebi - s tem pa seveda tudi stranki - priskrbel ministrski sedež. Bohinc se strinja, da je bil njegov vstop v obe Drnovškovi vladi bolj odločitev Drnovška kot pa (ZL)SD. A trdi, da ga je kot kandidata za ministra na pogovor povabil Drnovšek.
Čeprav je bilo prvo Bohinčevo ministrovanje v slovenski vladi precej daljše kot v Mikulićevi vladi, tudi tokrat mandata ni pripeljal do konca, saj je ZLSD v začetku leta 1996 zapustila koalicijo zaradi premierjeve odločitve, da zamenja gospodarskega ministra Maksa Tajnikarja. Svoje ministrovanje in dogajanje v tistem času je Bohinc opisal v knjigi Slovenski izziv, kjer je precej prostora namenil tudi različnim "nezaslišanim" ravnanjem novinarjev in medijskih hiš. Sploh Bohinc - očitno zaradi prepričanja o popolnem medijskem izkrivljanju njegove podobe - z delom novinarjev pogosto ni zadovoljen in tega niti ne skriva.
Tretje ministrovanje je Bohincu vendarle uspelo izpeljati do konca. Za mesto ministra za notranje zadeve sta se po besedah dobro obveščenih v vrstah SD pojavljala dva možna kandidata: Peter Bekeš in Rado Bohinc. Medtem ko naj bi Bekeš Drnovšku povedal, da je to mesto sicer pripravljen sprejeti, a bo v primeru imenovanja takoj zamenjal dotedanjega šefa policije Marka Pogorevca, Bohinc ni postavljal nobenih pogojev. Nasprotno, sprejel naj bi Drnovškovo zahtevo, da Pogorevc ostaja prvi mož policije. Bohinc pravi, da se o Pogorevcu z Drnovškom sploh nista pogovarjala. Prizna pa, da mu je Drnovšek dejal, da si ne želi nobenih šokov in čistk, a dodaja, da se to ni nanašalo na Pogorevca. Sicer pa Bohinc sam sebe vidi kot človeka, ki že po naravi ni tak, da bi odstranjeval ljudi, ki razmišljajo drugače.
Na strankarskem parketu več kot do funkcije predsednika sveta SD Bohinc ni prišel. Kar pa ne pomeni, da ni imel višjih ambicij. Po odhodu Janeza Kocijančiča z mesta predsednika stranke je leta 1997 kandidiral za prvega moža (ZL)SD. A ga je prepričljivo premagal sedanji predsednik SD Borut Pahor (Pahor je dobil 179 glasov, Bohinc pa 44). Danes Bohinc vodi Evropski forum Socialnih demokratov. Je pa stranko že obvestil, da se bo v primeru izvolitve za ustavnega sodnika umaknil s te funkcije.
Študentski punt
Tudi pri Bohinčevem rektorskem delu ni šlo brez neprijetnih zgodb. Tako so študentje zahtevali njegov odstop, saj naj bi prikrival neprijetno poročilo o nepravilnostih na Fakulteti za management, kar pa Bohinc vseskozi zanika. In tudi sedaj vztraja, da so bile navedbe o prikrivanju sicer na naslovnih straneh časopisov, vendar ne držijo. Pripravil je poročilo in o tem obvestil senat, kasneje pa so sledile tudi sankcije. Prav tako si je Bohinc nakopal hudo zamero zaradi dogajanj na Fakulteti za humanistične študije, kjer so odslovili ugledne profesorje. Bohinc pravi, da on ni pravi naslov za te očitke. Ogorčeni študentje, združeni pod okrilje civilne iniciative Alternativa obstaja, pa vztrajajo in na spletni strani Bohincu očitajo, da s pasivnostjo in nesposobnostjo ter prioritetno skrbjo za ohranitev svojega stolčka odločno prispeva k razpadu univerzitetnega prostora na južnem Primorskem.
Bohinca na ustavnem sodišču, če tajno glasovanje vendarle ne bo prineslo kakšnih presenečenj, čaka veliko, a bolj umirjenega in manj javnega dela. Nedvomno pa bo še vedno našel čas za priljubljena opravila, kot so pridobivanje okusnega refoška iz lastnega vinograda, igranje kitare, jadranje, golf, igranje tenisa... Eden njegovih dolgoletnih nasprotnikov na teniškem igrišču je evropski poslanec iz vrst Zares Ivo Vajgl. Ta kot teniške vrline Bohinca našteva vztrajnost in zaupanje vase. Pa tudi to, da se "bori kot lev". Nedvomno pa je bilo manj levjega v Bohinčevem ministrskem delovanju. Morda pa je prav to, skupaj z izjemno ambicioznostjo, prilagodljivostjo in oportunizmom, pomembno prispevalo, da je Rado Bohinc danes tik pred vrati na Beethovnovi, ki vodijo do pisarn ustavnega sodišča.