V slovenskem narodnem spominu ohranjamo drugo svetovno vojno kot čas, ko so slovensko ozemlje zasedle nemška, italijanska in madžarska vojska. Vse so etnično čistile zasedena ozemlja, izseljevale, potujčevale in zganjale nasilje nad prebivalstvom, saj so nameravale zasedena ozemlja priključiti matičnim deželam. Kraljevina Italija je okupirala del Notranjske, večino Dolenjske, Kočevsko, Belo krajino in Ljubljano. Okupatorji so hoteli ozemlje, ne ljudi, ki so tod živeli. Zato so jih razselili v koncentracijska in druga taborišča.

Italija je leta 1942 ustanovila koncentracijsko taborišče na hrvaškem otoku Rabu, kamor je bilo po ocenah preseljenih okoli 15.000 ljudi, med njimi dve tretjini Slovencev. Taborišče je kmalu po nastanku postalo pretesno. Taboriščnike so začeli seliti na sever Italije, kjer so od poletja 1942 do septembra 1943 delovala taborišča v krajih Gonars, Monigo pri Trevisu, Chiesanuova pri Padovi, Višek (Visco) in Renicci di Anghiari v Toskani. "V njih so bili internirani Slovenci, Hrvati, Hercegovci, Dalmatinci in Črnogorci," pripoveduje Herman Janež, 76-letni preživeli interniranec italijanskih taborišč Kampor na Rabu in v Gonarsu ter predsednik taboriščnega odbora Rab-Gonars. V taboriščih so bili internirani pretežno civilisti, pregnani s svojih domov.

Opravičilo umetnika

Italijanskega risarja stripov, Davideja Toffola, je odkritje tega zamolčanega dela italijanske zgodovine in manjkajoče priznanje odgovornosti Italije za vojna grozodejstva presenetilo. Za to, da je Italija okupirala Ljubljansko pokrajino in želela poitalijančiti Slovence, je izvedel skoraj sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne. Preden je delo sprejel, je preveril, ali je vse res. "Čeprav sta začudenje in sram del soočenja s skrivnostjo, pa je še najtežje od vsega dojeti, da se je vse to res zgodilo," pripoveduje Toffolo.

Grafična novela je nastala na željo nekdanjega župana občine Gonars Ivana Cignole, ki je vnet in dejaven zagovornik ohranjanja spomina na tragedijo fašizma. Župan je iskal bolj popularen način ohranitve spomina, ki bi dosegel tudi nestrokovno javnost in mlajše generacije. Ko je Toffolu, priznanemu in plodnemu avtorju stripov in grafičnih novel iz Furlanije, predlagal, da bi poskusil narisati ta del zgodovine, ni pozabil omeniti, da prebivalci Gonarsa ne nosijo neposredne odgovornosti za taborišče. Mussolinijeva vojska bi lahko postavila taborišče kjerkoli, a so ga le slabo uro stran od doma Davida Toffola.

Italijanski zgodovinar Carlo Spartaco Capogreco pripiše izvor olepšane zgodovine vojne preteklosti, ki je prevladala v kolektivnem spominu Italijanov, prav prikrivanju preiskav italijanskih vojnih zločinov. Tudi zato priznanje odgovornosti Italije za vojna grozodejstva ni bilo mogoče.

Za risarja zgodb je nezmožnost Italije, da bi se Slovencem opravičila za storjeno, "norost". Toffolo je opazno zadržal dih in pustil, da se je tišina zgostila: "Če tega doslej niso storili politiki, sem sam prišel do točke, ko izrekam opravičilo kot umetnik, kot risar stripov."

Jaz nimam očeta

Italijanska zima ne želi obujati fašističnih zločinov. Toffolova grafična novela ni ne kronika ne reportaža o taborišču, temveč pripoved o otroškem doživljanju skrajnih razmer razčlovečenja in internacije. Tudi če umaknemo zgodovinski kontekst in storilce, ostane doživljanje izgube staršev, umora, razselitve, lakote, bolezni, umiranja, strahu, groze, negotovosti, nečloveških življenjskih razmer in internacije, s katerimi je prežeto odraščanje glavnih junakov.

V Sloveniji je bil izid grafične novele spodbuda za pogovore o otrocih, ki so preživeli italijanska taborišča. Besedo imajo zadnji preživeli druge svetovne vojne, tedaj otroci, danes ženske in možje, stari sedemdeset let in več. V središču ranjene duše je odnos s pogrešanimi, z mrtvimi, s smrtjo.

Herman Janež je bil kot sedemletni deček interniran štiri mesece na Rabu in deset mesecev v Gonarsu. Kapitulacijo Italije je pričakal kot sirota. Na sedežu Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije v Ljubljani, kjer sva se z Janežem pogovarjala, sem segla v roko postavnemu gospodu, upokojenemu učitelju in ravnatelju. Ob listanju Italijanske zime se je ustavil pri portretu komandanta civilnega taborišča v Gonarsu Artura Macchija. "Osnovna napaka je bila, da niso italijanski zločinci nikdar prišli pred sodišče in niso nikdar nikomur odgovarjali za svoje zločine," je Janež zrl v risbo.

"Kaj pa junak stripa Drago Kalčič? Ga poznate?" sem vprašala.

"Poznal sem ga. Drago Kalčič je bil iz vasi Papeži v današnji občini Osilnica," je ob omembi imena odgovoril Janež. "Očeta so mu ustrelili že pred internacijo. Z mamo Marijo in starejšo sestro Štefko je bil interniran v 21. baraki v Gonarsu, v kateri sem bil tudi sam od konca januarja 1943. Drago je pokojen že več kot trideset let," je Janež strnil spomine - svoje in tiste, ki jih je slišal od drugih preživelih internirancev.

V stripu je objavljen tudi spis, ki ga je Drago Kalčič leta 1944 napisal v partizanski šoli na osvobojenem ozemlju ribniško-kočevskega prostora, z naslovom Moj oče. "Jaz nimam očeta. Ustrelili so ga Italijani," sta prva stavka, ki tragedijo katerekoli vojne (ne samo druge svetovne vojne) preneseta na bralca.

V Toffolovi grafični noveli je Drago tisti, ki skupaj z Giudito izpove otroško doživljanje vojne in taborišča v Gonarsu, kakršno je vanju vdahnil avtor.

Spomini otroka v odraslem

Herman Janež svojo zgodbo pripoveduje, kot bi gledal dobro ohranjen film. Italijanski vojaki so grobo vstopili v življenje Janeževih in drugih prebivalcev s širšega območja Čabra na slovenski in hrvaški strani reke Čabranke. Bilo je 29. julija 1942. "Ta dan smo bili požgani, naslednji dan pa so oblikovali transporte." Prepričan je, da je samo razburjenje Italijanov preprečilo, da niso njegovega očeta povlekli iz kolone in odpeljali na pokopališče, kjer so streljali talce. V isti sapi obudi tudi spomin in spoštovanje do matere. Umrla je 18. februarja 1941 v ljubljanski bolnišnici. "Po mamini smrti sem bil neizmerno navezan na očeta, starega očeta in očetovo sestro Anico," je Janež pripovedoval mirno, natančno, s skrbjo, da bo razumljen in da me bodo njegove besede dosegle.

Za sedemletnega dečka je bila ločitev od očeta in starega očeta, ki je sledila v taborišču, tragična. Janež je doživljanje povzel z besedami, ki mu jih je predal Anton Miklič, preživeli taboriščnik Raba in Gonarsa. Povedal mu je, česar se Janež ne spominja: "Ti nisi jokal. Tulil si. Tulil si noč in dan."

Dečka je zaznamovala tudi začasna združitev z očetom in starim očetom. "Nekega popoldneva so me odpeljali iz bonifike (sprejemno taborišče, op.p.) v moško taborišče. Sebe na tej poti ne vidim, vidim pa šest vojakov z bajonetom, ki me, zastraženega, peljejo do moškega taborišča. Tudi zdaj vidim teh šest oboroženih vojakov. Mene ni sredi med njimi," je šel globoko vase Janež.

Kadar obišče Rab, se Herman Janež po poti, po kateri je hodil kot sedemletni otrok, zapelje ali pa jo prehodi. Zanimalo me je: "Kako je z vami, ko prehodite opisano pot?"

"Ko prehodim to pot, me oblijejo solze," je odgovoril Janež. Spominski del Raba je obiskal 65-krat, od tega 34-krat s svojim sinom.

"Teta, botra ..., bodi mu še mama!"

Taboriščniki na Rabu so dnevno umirali zaradi lakote, žeje, vremenskih ujm in nalezljivih bolezni. Italijanska vojska je, da bi ponovno pridobila nadzor nad boleznimi in razmerami v taborišču, novembra 1942 začela s selitvijo internirancev s kvarnerskega otoka v taborišče v italijanskem mestu Gonars. Počasi, kot bi previdno polagal stopala na presušeno kvarnersko pokrajino, je Janež začel pripoved o noči s 4. na 5. december 1942, ko je s teto Anico zapustil Rab.

"Tisti večer je ata... Kje je ta revež dobil košček čokolade in kamenček, zavit v papir?" je Janež drobil in razstavljal pripoved. "Ata ni bil več sposoben vreči sporočila iz moškega taborišča čez tisto visoko ograjo v sprejemno taborišče, ampak ga je vrgel eden od treh sovaščanov: Jakob Janež, Anton Janež ali Anton Brežič."

Oče je pisal sestri, Janeževi teti Anici: "Anica, teta si mu, botra si mu, bodi mu še mama."

Pri besedi mama je gospod Herman postal spomin. Bolečina je stisnila grlo in potisnila solze v oči, a pripovedi Janež ni prekinil: "To je tisti trenutek, ko pravim, da je moja sreča ostala za vedno na Rabu."

V taborišču na Rabu sta mu umrla oče in stari oče.

Ko se Janež spominja trenutkov pred uradnim odprtjem spominskega pokopališča na Rabu leta 1953, pove, da je bil to trenutek v njegovem življenju, ko je ozavestil, da je enak med enakimi. Ob odprtju dvokrilnih bakrenih vrat, ki vodijo na spominsko pokopališče (delo arhitekta Eda Ravnikarja), je bil Janež prepričan, da bo na drugi strani našel očetov grob. "Razočaran in prizadet sem bil, in to razočaranje se ponavlja iz leta v leto, ob vsakem od mojih potovanj na Rab. Vedno, ko pridem, pravim: 'Tu ste, pa ne vem, kje ste.' Tolažim se, ker vem, da nisem edini, ki iščem na Rabu sled za svojim dragim, ki se je izgubil v množici imen."

Poslanstvo preživelega

Iz spoštovanja do umrlih in do trpljenja internirancev se je Janež samoiniciativno lotil imenovanja žrtev, urejanja seznamov umrlih in njihovega štetja tako v italijanskem taborišču na Rabu kot v Gonarsu. "V preteklosti tega interesa na državni ravni ni bilo," pove Janež. Italijanski okupator pa je za sabo pustil zmedo in površne sezname.

Število otrok do petnajstega leta, internirnanih v Gonarsu, je tako še vedno zgodovinska neznanka. Janež strne svoje ugotovitve: "Februarja 1943 nas je bilo 1472. Večina je šla pred Gonarsom skozi koncentracijsko taborišče Kampor na Rabu, le nekaj odstotkov pa skozi Treviso. Smo generacija, ki je največ trpela v času druge svetovne vojne, kajti zavedati se je treba, da si otrok sam ne more nič pomagati. Otrok je odvisen od ravnanja odraslih."

Janež se trudi, da bi v spominu ohranil obraza očeta in starega očeta. Ko pride na Rab, je grozno razburjen, doživlja šok, joče, kolena mu klecajo. Obisk spominskega parka je sprožilec, ki v Janežu obudi grozo preteklih doživetij, kot bi se dogajala v sedanjosti. Z Raba odide potolažen. "Vedno, ko grem s pokopališča, ko pridem po stopnicah v preddverje, se dosledno obrnem in rečem vsem, ki tam počivajo: 'V miru počivajte, kjerkoli ste, tako daleč od doma.' To je moje poslanstvo."

Ko ponovno doživlja preteklost, se mora Janež "dati pod kontrolo". Podoživljanje namreč še nikoli ni zatajilo. Kaj se tedaj dogaja? O tem doslej ni povprašal nobenega strokovnjaka, ki bi znal odgovoriti na to vprašanje, tako kot se nobenemu od strokovnjakov vse od konca druge svetovne vojne ni zdelo vredno obrniti se nanj.

Domnevamo lahko, da gre za vojno travmo in potravmatsko stresno motnjo. Peter A. Levin, ameriški akademik, ki je vse življenje posvetil razumevanju travme in zdravljenju njenih učinkov, jo opiše kot povzročiteljico človeškega trpljenja, ki se je najbolj izogibamo, jo zanikamo, napačno razumemo in je ne zdravimo. Ko govori o travmi, govori o simptomih, ki človeka ošibijo in naredijo nestanovitnega, a ne posplošuje, saj smo ljudje zelo različni. Vsakdo razvije svoje odzive na izkušnje, ki jih dojema kot grožnjo svojemu življenju. V pogovorih s preživelimi se čuti, da je trpljenje ostalo za vedno. Ko preživeli govorijo, jim polzijo solze. Nekje v sebi reagirajo kot otroci iz tistega obdobja.

Kjer bolečina ni našla posluha, tudi sprava ne najde poti, govorijo izkušnje tistih, ki so o spravi pričali ali jo soustvarjali. To, da italijanskim zločincem iz časa druge svetovne vojne niso nikoli sodili, je za žrtve krivica in izdajstvo. "Celo nagrajeni so bili," se razjezi Janež, hudo prizadet, ker je bil poveljnik taborišča in vseh vojaških enot na Rabu, karabinjerski podpolkovnik Vincenzo Cuiuli, pokopan v Rimu z vsemi vojaškimi častmi. "Postavili so mu spomenik," paradoks vojn izreče Janež. Cuiuli je bil najprej pokopan v bližini vhoda na taboriščno pokopališče na Rabu. "Z javnim prekopom mu je bilo odpuščeno vse, kar je hudega storil tisočim." Ko boli močno, lahko ljudje bolečino stopnjujemo v sovraštvo.

Vojna rani, ubije za vedno

Sovraštvo je tudi del otroških pogovorov v grafični noveli Italijanska zima. Ob spominjanju izgub Drago reče Giuditi: "Sovražim Italijane." Deklica mu odgovori: "Ne. Oni sovražijo nas."

V kolikšni meri in kako se vojna, internacija, izgnanstvo, politični teror odražajo v preživelih druge svetovne vojne in po njej, sem vprašala specialista psihiatra in doktorja psiholoških znanosti Roberta Oravecza. Namesto odgovora je povzel dejstvi, da v Sloveniji nikoli ni bila izvedena raziskava o vojni in povojni travmi in da nimamo psihotravmatologije, to je vede, ki teoretično in praktično prispeva k razumevanju in obravnavi ljudi, ki imajo za seboj travmatske izkušnje (zlorabe, naravne in prometne nesreče, nasilje, rope, vojne travme idr.).

"Ali je sploh pomembno vedeti, kako vojna predrugači človeka?"

"Vpliv vojne travme je neverjetno pomemben za narod. Te travme se zažrejo v nevrobiologijo naslednjih generacij, manifestirajo se v nasilnosti, osebnostnih motnjah, samomorilnosti, odvisnosti od alkohola, kažejo se v strategijah spoprijemanja s stresom, v političnem diskurzu, optimizmu in samopodobi ljudi," je Oravecz podal možne posledice nezdravljenih doživetij razmer, v katerih je bilo človekovo življenje ogroženo, človečnost pa poteptana.

Pretekli nasilni vojaško-politični dogodki odzvanjajo še danes. Odkritje, da je bil del italijanske zgodovine o Mussolinijevih zločinih nad človeštvom zamolčan, je pri zahodnih sosedih sprožilo presenečenje, pretres in tudi sram. Sogovorniki na italijanski in slovenski strani so vsak na svoj način povedali, da so druga svetovna vojna in totalitarni režimi mnogo več kot samo politična dediščina. Kažejo se tudi kot dediščina človekove duševnosti, dediščina travme, bolečine in jeze tako preživelih kot poznejših generacij.