Hitro doda, da v njej ni več denarja, le primopredajni zapisnik. Dolgčas. V zapisniku ni nič vznemirljivega, vsaj ne tako vznemirljivega, kot je Gorškovo življenje po juliju 2009, ko je postal generalni direktor policije mimo javnega razpisa. V očeh opozicije ga ni hujšega greha, kot postati nekaj v tej državi na osebno povabilo ministrice za notranje zadeve, še posebej potem ko je koalicija na volitvah obljubljala, da na odgovorna mesta ljudje ne bodo prihajali mimo razpisov. "Iskanje generalnega direktorja z razpisom ne zagotavlja apolitičnosti. To je floskula, ki jo lahko prodaja kdo drug, jaz je nisem nikoli sprejel," pravi Goršek.

Je Slovenija varna država?

Je. Slovenija je varna država in to ne govorim le na podlagi statističnih podatkov. Za policijo je izziv obdržati ta trend. Če izhajamo povsem iz statističnih podatkov, lahko rečem, da razen gospodarskega kriminala nobeno področje ne izstopa prav posebej. Gospodarski kriminal pa je poglavje zase: tu smo zabeležili enormen porast ne le v letu 2010, pač pa tudi v prvih dveh mesecih letošnjega leta, pa ne pričakujemo, da se bo trend kaj umiril. Število obravnavanih primerov gospodarske kriminalitete se je lani glede na leto 2009 povečalo za 40 odstotkov, še posebej šokanten pa je podatek, da se je vrednost materialne škode, ki je bila povzročena z gospodarskim kriminalom, povečala za 160 odstotkov, kar znaša 505 milijonov evrov.

Pa kljub tem podatkom še vedno govorite o Sloveniji kot varni državi. Tega kriminala ne prištevate k splošni sliki?

Seveda ga prištevamo. V največji meri sicer upoštevamo podatke, ki vplivajo na stopnjo varnosti in strahu pri ljudeh, saj ta ogroženost najbolj vpliva na občutek varnosti, vsekakor precej bolj kot gospodarski kriminal ali nekatere oblike organiziranega kriminala. Nekdo se zaradi sto kilogramov heroina, ki ga policija zaseže, govorim figurativno, ne počuti nič bolj ali manj varnega, saj se to ne dogaja v njegovem okolju. Bolj ga zanima, ali mu bodo ukradli kolo, ali mu bodo vlomili v stanovanje, ali ga bodo v njegovi ulici oropali... Gospodarski kriminal v glavah ljudi ni faktor, ki bi ogrožal njihovo varnost. Je pa gospodarski kriminal naša velika težava, saj obravnavamo veliko več primerov in se srečujemo z novimi pojavnimi oblikami, tudi organiziranega gospodarskega kriminala in korupcije. To je res velik izziv za policijo, ki zahteva dodatna znanja in dodatne izkušnje na eni strani, po drugi pa so kriminalisti zaradi preiskovanja osumljenih velikokrat izpostavljeni pritiskom, poskusom diskreditacije in celo grožnjam. Za policijo je ta oblika kriminalitete absolutna prioriteta.

Govorim bolj o tem, da ta kriminaliteta oziroma preiskovanje le-te pri ljudeh vzbuja občutek, da v tej državi nismo vsi enaki...

Strinjam se, da gospodarski kriminal seje dvom v delovanje pravne države. A policija se ukvarja s posledicami kaznivih dejanj, in četudi speljemo kazenski postopek do konca, to še ne pomeni, da bodo delavci, ki so ostali na cesti, prišli do denarja, ki so jim ga dolžni nekdanji delodajalci. Mi jim ne moremo povrniti pravic, ki so jim bile kratene. V letih, ko so bili pripravljeni kot kaže idealni pogoji za gospodarski kriminal, država preprosto ni naredila dovolj na področju preventive in nadzora. V naši družbi preveč pozornosti usmerjamo v represijo, premalo pa v nadzor delovanja s strani drugih institucij, s čimer bi lahko preprečili nastanek teh kaznivih dejanj in dosegli večje zaupanje v delovanje pravne države. Zaupanje v pravno državo se ne gradi le s pravnomočnimi obsodbami takih dejanj, gradi se predvsem s preprečevanjem teh dejanj. V policiji smo že večkrat dokazali, kako neresnični so očitki, da se upamo lotiti samo tistih, ki nimajo denarja, da bi najeli drage odvetniške time, in da lovimo samo kurje tatove. Navsezadnje to dokazujejo tudi zadnji odmevni primeri in podatek o višini povzročenega oškodovanja. To res več niso kurji tatovi...

Torej ste se lotili tatov kurjih farm?

Res je, ukvarjamo se z menedžerji na kurjih farmah. Problem je le, ker je tega kriminala vedno več, preiskovanja prav tako, število zaposlenih, ki delajo na tem področju, pa je ostalo nespremenjeno. Lani nam je sicer uspelo ustanoviti nacionalni preiskovalni urad, ki se ukvarja z najtežjimi oblikami gospodarskega kriminala, a je danes že obremenjen preko vseh normalnih meja. Zato se morajo ukvarjati s prioritetami nad prioritetami. Da ne govorim o obremenjenosti sektorjev kriminalističnih policij na policijskih upravah. In kljub vsemu imamo še vedno iste kadrovske in finančne resurse, zato smo prisiljeni določiti prioritete. Podobne težave imajo tudi na tožilstvu, a je iluzorno pričakovati, da bomo samo zaradi tega sedaj dobili zeleno luč za sedemdeset ali sto dodatnih delovnih mest.

Ste torej uspešni v boju proti gospodarskemu kriminalu?

Glede na to, kaj smo na tem področju storili v zadnjem letu, lahko rečem, da smo uspešni. Resnična uspešnost pa bo odvisna tudi od epiloga kazenskih postopkov, ki so sedaj v teku. Takrat bomo imeli realno sliko o naši učinkovitosti boja proti gospodarskemu kriminalu. Vsaka od teh zgodb pa bo tudi šolski primer za policijo, saj se bomo na teh primerih tudi učili. Preiskovanje gospodarskega kriminala je dolg proces, ki skoraj nikoli ne traja manj kot pol leta, dve leti dolg preiskovalni proces je nekaj povsem običajnega. Zato ne čudi frustracija nekaterih, ki dve leti zbirajo dokaze, preiskujejo primer, ga pripeljejo tako daleč, da je sum utemeljen, nato pa primeri na sodišču padejo. A policija nima pristojnosti ocenjevati delo pravosodnih organov, še najmanj pa sodišč, naša naloga je pridobiti dobre in trdne dokaze, ki bodo tožilstvu kot stranki v kasnejšem kazenskem postopku v pomoč, ko bo zagovarjalo obtožnico.

Pa je sodelovanje s tožilstvom zadovoljivo?

Lahko rečem, da je na zadovoljivi ravni.

Samo na zadovoljivi ravni ali takšno, kot bi vi želeli?

Moja želja je, da se predvsem na najvišjem nivoju to še izboljša, zadovoljen pa sem, da je sodelovanje na operativni ravni zelo dobro. To mi potrjujejo tudi na sektorjih kriminalistične policije po policijskih upravah, kjer je sodelovanje z okrožnimi državnimi tožilci na nekaterih področjih celo odlično. Seveda pa imamo včasih o kakšni zadevi - tudi na sistemski ravni - drugačna mnenja. In prav je, da si to tudi povemo in da o tem ne razpredamo v javnosti in pred televizijskimi kamerami, pač pa na operativnih sestankih. Iskrenost je beseda, ki mi pride na misel, ko govorim o sodelovanju med policijo in tožilstvom. Brez tega ni uspešnega sodelovanja - držanje fig pod mizo ne pride v poštev.

Zanimivo, da je prav vaš kolega Harij Furlan, direktor nacionalnega preiskovalnega urada, pred časom dejal, da je sodelovanje z drugimi organizacijami, kot na primer z uradom za preprečevanje korupcije, boljše kot sodelovanje s tožilstvom.

Res je, da so nekateri segmenti, kjer sodelovanje med policijo in tožilstvom ni najboljše oziroma je boljše sodelovanje z drugimi organi. Harij Furlan je bivši tožilec in gleda na to sodelovanje še s posebno veliko mero kritične presoje, saj delo tožilstva zelo dobro pozna in se glede na naravo dela NPU velikokrat srečuje z drugačnimi mnenji in željami policije in tožilstva. In s tega stališča je njegova pripomba povsem na mestu.

Že, ampak zakaj je lahko sodelovanje s komisijo za preprečevanje korupcije dobro, s tožilstvom pa je slabše?

Pogosto to izhaja iz zaupanja. In iz osebne narave obeh strank v postopku. In če jemlješ to kot celovito zgodbo, je lažje razumeti, zakaj prihaja pri nekaterih postopkih do neprijetne situacije. Kar seveda ni v redu, še posebej če se konfliktna situacija potem ne rešuje. A ni problem le relacija tožilstvo-policija. Predvsem v zadnjem času smo preiskovali številna kazniva dejanja, kjer je bilo potrebno tudi sodelovanje drugih državnih organov. In tukaj se teza o zaupanju kot temelju za dobro delo samo potrjuje.

Če bi bilo torej več zaupanja, bi bili morda tudi kazenski postopki bolj uspešni?

Težko bi se strinjal s tem, saj ne gre za neko splošno nezaupanje med organi, pač pa za posamezne primere. Uspešnost kazenskih postopkov je bolj odvisna od tega, kako uspešno policija zbere dokaze, in od sposobnosti tožilstva, da te dokaze na sodišču uspešno predstavi in zagovarja.

Pravite, da je sodelovanje na operativnem nivoju zgledno. V primeru Baričevič se je vendarle pokazalo, da tožilstvo ni opravilo svoje vloge usmerjanja postopkov policije...

Tožilstvo je v celotni zgodbi usmerjalo delo policije in v vseh primerih je tožilstvo gospodar postopka. Tako pravi zakon in tako mora biti. Težava nastane, ko se pojavi nezaupanje. Ker policija ne more zavzeti stališča, da neke usmeritve tožilstva ne bo sprejela, oziroma ne sme reči, mi pa tega ne bomo storili.

A ko je zgodba dobila širše razsežnosti, je začel leteti blato na vse strani in največ se ga je nalepilo na policijo, v javnosti pa se je ustvaril vtis, da nihče ni opravil svojega dela.

Natančno tako! Celotno zadevo je predvsem poslabšal poskus ene strani, da odgovornost preusmeri na drugo stran. To je najslabši možni scenarij, ki se mu moramo v prihodnosti vsi poskušati izogniti, saj škodi obema organoma in seje dvom v delo obeh.

Menite, da imajo kriminalisti, ki delajo na področju gospodarskega kriminala, dovolj znanja, da lahko pripravijo dovolj trdne dokaze, ki bodo zdržali na sodišču. Kot se kaže sedaj v primeru Čiste lopate, ko lahko zaradi očitkov procesnih napak...

Domnevnih procesnih napak!

... domnevnih procesnih napak pade celoten postopek, saj tožilstvo razen teh dokazov, ki naj bi bili pridobljeni protizakonito, nima v rokah ničesar.

Če se dotaknemo Čiste lopate: dileme, ki se odpirajo, niso vprašanje usposobljenosti policistov, pač pa policiji očitajo zaroto in zlorabo pooblastil za to, da je izvedla posamezne prikrite preiskovalne ukrepe. Ampak že s pravnomočnostjo obtožnice je bilo potrjeno, da policija ni zlorabila teh mehanizmov. Še vedno vztrajam, da je policija svoje delo opravila strokovno in zakonito. Eksaktno oceno o tem, kaj je bilo prav in kaj ne in ali je kdo delal nezakonito, pa mora dati sodišče. Kar pa se tiče vašega vprašanja: v svojih vrstah imamo dobro usposobljene kriminaliste. Seveda pa moramo nivo znanja v policiji še naprej krepiti. Če bi imeli na primer sto kriminalistov, ki bi bili vrhunski ekonomisti ali pravniki z dodatnimi tečaji za kriminaliste, bi rekel, da je to le kapljica v morje. S tem se srečujejo vse policije po svetu, ki se borijo z organiziranimi oblikami gospodarskega kriminala, zato skušamo pri policiji spraviti v življenje oblikovanje tako imenovanih skupnih preiskovalnih skupin. Nikoli ne more biti policija tako vrhunsko usposobljena, da bi lahko sama obvladala tako velike in težke primere, vedno potrebujemo tudi zunanjo pomoč strokovnjakov.

Pa ste se kakšnega primera že lotili s takšno preiskovalno skupino?

Pri preiskavi v zadevi Patria smo imeli mednarodno preiskovalno skupino, medtem ko na področju preiskovanja gospodarske kriminalitete take skupine še nismo imeli. Upam, da bo posluh tudi na drugi strani in da bomo čim prej prišli do teh skupnih preiskovalnih skupin.

Kdaj konkretno računate, da bodo skupine zaživele?

Za nas bi bilo danes prepozno. Že ko smo ustanavljali NPU, smo govorili, da morajo pri zapletenih primerih sesti za isto mizo kriminalisti, tožilci, strokovnjaki različnih področij, kdo iz komisije za preprečevanje korupcije, urada za preprečevanje pranja denarja in še kdo. In to je zagotovilo, da se lahko preiskave uspešno zaključijo.

Posluh za vašo idejo obstaja?

Kakor kje. A v policiji smo pričakovali več odziva. Res pa je tudi, da bi lahko s pospešenim delom pri preiskovanju, če temu ne bi sledili tudi vsi drugi v tem krogu predkazenskega postopka, na koncu zasuli tožilstvo, ki se prav tako otepa s kadrovskimi težavami.

In pri tem se vrnemo k nadzoru, ki v tej državi peša, zato je z delom zasuta policija in posledično tožilstvo...

Točno. Danes ne bi govorili o 40-odstotnem letnem porastu kaznivih dejanj, ne bi govorili o škodi, ki je bila večja za 160 odstotkov, ne bi govorili o kadrovskih težavah policije in tožilstva... Na koncu je vedno policija tista, v katero so usmerjene puščice, ker se ne moremo skriti in ker nas javnost vidi kot edini ustroj, ki se ukvarja z obravnavo kaznivih dejanj. A resnica je daleč od tega: še kdo drug ima svojo vlogo in pristojnosti pri preprečevanju kriminalitete.

Ko smo že pri puščicah: policija jih je prejela kar nekaj za svojo vlogo pri zgodbi z izvršbo nad otrokom na Koroškem, pri čemer morate priznati, da ste se tega lotili zelo nerodno. Ducat in več policistov verjetno res ni bilo potrebnih za odvzem otroka...

Policija se je pri tej izvršbi zavedala občutljivosti primera in se je nanj tudi ustrezno pripravila. Je pa res, da smo tudi tu pri zgodbi o pristojnosti. Spet se kaže s prstom na nekoga, ki je bil zadnji v verigi. Policija je v primeru izvršbe nudila le asistenco. Policija ne izdaja sklepov o tem, komu bo otrok dodeljen. Policija nima pristojnosti za ocenjevanje zakonitosti vsebine sklepa. Policija lahko sodi le o upravičenosti razlogov tistega, ki zaprosi za asistenco, in v tem primeru so bili izpolnjeni vsi razlogi po zakonu o policiji in zakonu o izvršbi, da je policija nudila asistenco. In ne gre za prvi primer nudenja asistence v takšnih primerih. To so za policijo najtežji primeri in na žalost takšni primeri na nas vedno mečejo čudno luč.

Robert Slodej.

Že. Ampak štirinajst policistov za enega očeta in otroka!

Celotno zadevo je vodila policijska uprava Slovenj Gradec in tam so tudi pripravili načrt, ki ni nastal čez noč. Niso ga pripravili le policisti, pač pa ga je pripravila skupina, v kateri so sedeli tudi izvršitelj in predstavnik centra za socialno delo. Tudi se ne morem strinjati, da je šla policija v to izvršbo preveč rambovsko oziroma s prevelikim številom policistov. Na samem kraju je bilo sedem policistov, od tega je eden vodil postopek. Vsi drugi so bili le v pripravljenosti, če bi prišlo do hujšega konflikta in bi bilo treba priskočiti na pomoč kolegom. In število policistov je bilo določeno glede na informacije, ki so bile znane tudi javnosti, da bodo namreč sorodniki odvzem otroka preprečili tudi s silo. Iz prakse vemo, da se lahko tak konflikt v delčku sekunde spremeni v tragedijo. Naša naloga je bila le preprečiti obračunavanje, če bi do njega prišlo. Policija ima vedno pred sabo predvsem interes in varnost otroka, in to ne le v tem primeru. Postavlja se tudi vprašanje spoštovanja konvencij - slednje določajo pravico otroka do stika z obema staršema. Če bi vsi, ki so poklicani, v tej zgodbi opravili svoje delo, jaz ne bi prejšnji teden sedel na tiskovni konferenci in odgovarjal na očitke, ki so leteli na policijo.

Policija, konkretno kriminalist Slodej, je očitkov deležna tudi v sojenju v aferi Čista lopata, saj naj bi dokaze pridobivala nezakonito. Kako to vpliva na motivacijo policistov, na prizadevnost tistih, ki preiskujejo tudi druge primere, glede na to, da je iz tega primera vidno, kako močni so lahko pritiski na posameznika?

Prav imate. V zadnjem času so bili številni kriminalisti pa tudi vodstvo kriminalistične policije deležni diskreditacij in pritiskov, kar zelo slabo vpliva na motivacijo. Gospodu Slodeju je bila zaradi tolikšnih pritiskov ponujena psihosocialna pomoč. Prepričan sem, da bi številni kriminalisti tudi odšli, če ne bi vedeli, da imajo podporo ne le pri svojih nadrejenih, pač pa tudi pri meni. Če je bilo njihovo ravnanje strokovno in zakonito in skladno s človekovimi pravicami, bodo vedno imeli mojo podporo. To so sicer fantje in dekleta, ki se ukvarjajo s preiskavo najtežjih kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala, karakterno močni in imajo še vedno voljo in motivacijo. Bolj hudo je, ko prideš domov, ko te sprašujejo sosedje in znanci "kaj ste pa spet naredili", ali še huje, ko nič ne rečejo, a lahko iz obraza in oči razbereš, kaj si mislijo o nečem, kar so videli na televiziji ali prebrali v časopisu, ti pa nimaš možnosti, da bi povedal svojo plat zgodbe. Ker jih resnica preprosto ne zanima, še posebej ne, če prihaja iz ust nekoga iz represivnega organa. Policija je kot boksarska vreča, ki visi s stropa, vedno pripravljena, da ljudje stresejo nanjo jezo, ki se je nabrala zaradi nedelovanja pravne države.

Če ste boksarska vreča, bi človek pričakoval, da ste se malo utrdili v tem času...

Utrdili smo se, čeprav vseeno ni prav prijetno.

Kriminalistu Slodeju stoodstotno zaupate?

Zaupam kriminalistu Slodeju in zaupam tistim, ki delajo na tem primeru. Do danes, do tega trenutka, mi še nihče ni prinesel na mizo konkretnih argumentov, ki bi lahko pri meni vzbudili dvom v zakonitost dela. V končni fazi imamo za to sodišče.

Pa je tožilstvo v tem primeru odigralo svojo vlogo in zaščitilo kriminalista?

Da, mislim, da je, in upam, da bo tako tudi v prihodnosti, ko bo treba ubraniti kriminalista pred različnimi napadi obrambe.

Sem verjetno sodijo tudi vse kazenske ovadbe, ki so se pojavile tudi zoper nekatere vodilne v zvezi s tem primerom.

Podane so bile ovadbe zoper praktično celotno takratno vodstvo kriminalistične policije. Proti nekaterim zgolj zato, ker so na primer podpisali kazensko ovadbo. To je zagotovo ena od stvari, ki ne vplivajo ugodno na tiste, ki so se znašli v teh postopkih. Da se morajo potem pojavljati na sodiščih in razlagati stvari, za katere so v imenu države delali strokovno in zakonito.

Tu se pojavi vprašanje, ali se ne bo podobno dogajalo tudi pri drugih tovrstnih zadevah. Vemo, da je odprtih še več takšnih odmevnih primerov, ki še niso prišli do sodišča.

Praksa je pokazala, da glavni akterji, ki so bili tarča obravnave kriminalističnih preiskav, zelo pogosto podajajo kazenske ovadbe za različne sume kaznivih dejanj zoper tiste, ki so delali na posameznih primerih. Mi smo na to pripravljeni, tudi sistem policije je tako zastavljen, seveda v primeru, ko ocenimo, da je bilo delo zakonito. Posameznikom se tako zagotovijo pravna pa tudi psihosocialna pomoč in vse drugo, kar kot delodajalec moramo zagotoviti tem ljudem. Kljub temu pa - na koncu koncev smo vsi krvavi pod kožo - ne glede na to, kako debelo kožo ima nekdo, ostane težava, ko se enkrat pojaviš v javnosti. Dokler se pojaviš le v razpravni dvorani, še nekako gre, ko pa si izpostavljen širši slovenski javnosti, se stopnja nelagodnega občutka poveča. Tukaj pa neke čarobne formule ni, pomembna je samo pomoč. In to ne zgolj dobra beseda, ampak zaščita, da tudi kot delodajalec v javnosti povemo, kaj so argumenti, in te posameznike vzamemo v zaščito.

Ste tudi vi med ovadenimi?

Ne, po mojih podatkih ne.

Kaj pa korupcija v policiji? V zadnjem času so odjeknile novice o podkupljivem tožilcu, podkupljivem sodniku, zato se postavlja logično vprašanje, kako je s tem v policiji...

Nepošteno in neiskreno bi bilo, če bi rekel, da mi v policiji takšnih primerov verjetno nimamo. To je iluzorno pričakovanje. Gre za sistem, v katerem je zaposlenih več kot devet tisoč ljudi. Zato imamo vzpostavljen učinkovit sistem notranje zaščite, preko katerega poskušamo identificirati primere, kjer bi lahko prišlo do korupcije.

Ni pa jih toliko, da bi bilo stanje zaskrbljujoče?

Ne. A tudi v policiji so posamezniki, ki ne opravljajo svojega poklica z dušo. Temu delu moraš biti predan, ne pa se zanj odločiti iz ekonomskih razlogov. Na žalost imamo v svojih vrstah veliko takšnih, ki so v zadnjih letih prav zato prišli v policijo in zato razmišljajo na drugačen način. Drugačna je kvaliteta njihovega dela in kvaliteta odnosa do ljudi, pa ne v pozitivnem smislu. Ti ljudje se preveč obremenjujejo z dodatnimi možnimi viri zaslužka.

Je policija neodvisna?

Da, je neodvisna in to se vidi vsak dan v postopkih, ki jih vodi. Nam je vseeno, ali je sodnik ali politik, ali je levi ali desni, ali je reven ali bogat. Tudi kriminalistična policija je popolnoma suverena in neodvisna, saj tudi vodstvo uprave kriminalistične policije ne more dajati konkretnih navodil v konkretnih operativnih zadevah. Za to so pristojne operativne skupine, ki vodijo preiskave, za to so pristojni tisti kriminalisti, ki neposredno vodijo skupine. Politika nikakor ne more poseči v operativne preiskave.

Nikakor?

Lahko nam naredi sive lase, da poskuša na takšen ali drugačen način diskreditirati recimo delo policije in da se moramo pojaviti na neštetih tiskovnih konferencah, neštetokrat na odborih, kjer pojasnjujemo različne zgodbe. To so tisti primeri, kjer pride do pritiskov ali poskusov pritiskov na delo policije.

To sprašujem zato, ker naj bi bila v teku preiskava zoper notranjo ministrico, vašo neposredno nadrejeno. Vi ste bili tudi njen favorit za zasedbo položaja generalnega direktorja policije, tako da vas je na to mesto imenovala celo mimo javnega razpisa...

Težava v zvezi z razpisom, kot sem že večkrat povedal, sem bil tudi jaz. Že takrat sem dejal, da se nikoli ne bom prijavil na razpis. Zato, ker imam drugačen način razmišljanja, kakšen naj bi bil sistem iskanja generalnega direktorja. Iskanje generalnega direktorja z razpisom ne zagotavlja apolitičnosti. To je floskula, ki jo lahko prodaja kdo drug, jaz je nisem nikoli sprejel. Moram pa ob tem poudariti, da je zakon, ki je na novo uredil imenovanje direktorja policije, bistveno zaostril strokovne pogoje za to mesto in vnesel kar nekaj varovalk, ki temu mestu dajejo večjo neodvisnost. Mojo primernost je tako ocenjevala tričlanska neodvisna komisija, ki so jo predlagali državnotožilski svet, predsednik republike in uradniški svet. Osebno ministrice od prej ne poznam, prav tako ne ljudi iz njene bližine. Poleg tega tudi nikoli nisem bil niti simpatizer kakšne politične stranke. Letos bo minilo 27 let, odkar delam v policiji. Star sem bil 15 let, ko sem si oblekel uniformo v takratni kadetnici. Moja želja je, da kariero tudi zaključim, kjer sem jo začel. V policiji, ne v politiki in ne v gospodarstvu. Nikomur pa nisem ničesar dolžan, še najmanj za sedež generalnega direktorja.

Torej lahko zagotovite, da bo tudi preiskava zoper notranjo ministrico potekala enako kot proti kateremukoli drugemu državljanu?

Lahko. Zakon o kazenskem postopku velja za vse enako, tudi za ministrico za notranje zadeve.

Boste vi tudi potrebovali psihosocialno pomoč, potem ko boste morebiti ugotovili, da ni znakov kaznivih dejanj?

(smeh) Ne, mislim - moram potrkati -, da ne. Kaj bodo posamezni primeri pokazali, je prezgodaj govoriti, morate pa vedeti, da te primere usmerja tožilstvo. Policija tukaj nima suverenih pravic, da bi sama odločala o tem, kaj bo naredila in kako bo zadevo zaključila. Ali bodo ti sumi potrjeni ali ovrženi, je še prezgodaj govoriti. Če bodo ovrženi, pa vsi vemo, kaj se bo zgodilo: verjetno bom moral spet podajati nešteto izjav in se zagovarjati tudi pred raznimi odbori...

Kolikšna je odgovornost politike za zmanjšanje zaupanja javnosti v delo državnih institucij, še posebej policije?

Mislim, da je ta odgovornost zelo velika. Padec zaupanja v delo politike na splošno se lahko odraža tudi kot padec zaupanja v delo policije. Res pa je, če pogledamo zadnje raziskave o zaupanju v delo policije, da so bile vsaj do začetka letošnjega leta za policijo zelo ugodne. Ljudje kljub temu še znajo razlikovati, da se politika neposredno ne more enačiti s policijo, kar je pozitivno. Žal pa večina ljudi še vedno živi v prepričanju, da generalni direktor policije lahko postaneš samo, če imaš dobro politično podporo ali izhajaš iz ene od političnih strank.

Ampak položaj generalnega direktorja policije je ne glede na vse še vedno politični položaj. Brez politične podpore doslej še nihče ni sedel v tej pisarni...

Če govorimo o politični podpori, je ta nujna samo pri implementaciji posameznih projektov.

Mislim na imenovanje generalnega direktorja policije. Ne spomnim se nobenega generalnega direktorja policije, ki bi brez politične podpore prišel na ta položaj.

Poglejte, to so stvari, na katere lahko odgovori samo politika ali tisti, ki sprejema te odločitve. Jaz kot generalni direktor nisem nikomur dal nikakršnih zavez o tem, da bom lojalen komurkoli. Jaz moram biti lojalen samo državljanom Republike Slovenije in policistom. Če pa komu moj pogled ni všeč - česar mi do danes ni rekel še nihče, ne z leve ne z desne -, pa lahko pride v pisarno, da mu še sam osebno razložim, kakšno je moje videnje. Mi nismo policija v službi levice ne desnice. Smo policisti v službi ljudi, je pa res, da si politiki tudi v javnosti radi lastijo takšen organ, kot je policija. To je bilo vedno mamljivo.

Ali ste že izbrali novega direktorja kriminalistične policije? Ta položaj je namreč po odhodu Aleksandra Jevška že več mesecev nezaseden oziroma ga začasno vodi Marjan Fank.

Šef kriminalistov še ni izbran, se pa že kar nekaj časa s tem vsakodnevno ukvarjam in pričakujem, da bom v doglednem času tudi sprejel odločitev.

Lahko izpostavite kakšno ime oziroma najresnejše kandidate?

Za zdaj ne, lahko pa rečem, da poskušam kandidata ali kandidatko izbirati izmed tistih, ki so v vrhu menedžerskega dela policije. Izkušnje menedžerskega dela v policiji mora imeti. Kdor bo izbran, pa se bo moral zavedati, da bo pod plazom kritik, takšnih ali drugačnih, osebnih diskreditacij in bo iz anonimnosti stopil v ospredje

Vam je žal, da je to funkcijo zavrnil gospod Simon Velički?

Res je škoda, vendar spoštujem njegovo odločitev, ki temelji na osebnih razlogih. Jih razumem in spoštujem.

Letošnje leto se je na cestah znova začelo precej bolj črno kot lani. Ali to pomeni, da lahko spet govorimo o poslabšanju prometne varnosti?

Lani je bilo število smrtnih žrtev prometnih nesreč v prvih dveh mesecih tako nizko, da bi si tega lahko vsako leto samo želeli. Prejšnja leta bila ta številka bistveno višja. Policija bo sicer naredila vse, kar je v njeni moči, da bi se ta letošnji trend do poletja umiril.

Verjetno bodo k temu vplivale tudi nove drakonske kazni, vsaj za nekaj mesecev?

Zagotovo. Vselej se po uveljavitvi strožje zakonodaje pozna pozitiven trend, in moralo bi se poznati nekje v drugi polovici leta. Najpomembnejše pri prometni varnosti ostaja osveščanje, kazni so le en del. Sicer se strinjam z visokimi kaznimi za najhujše prekrške, ki lahko potencialno pripeljejo do najhujših prometnih nesreč, vendar sta šele preventiva in ozaveščenost tisto, kar dolgoročno rešuje položaj. V zvezi s tem imamo v zadnjem času veliko pomoč pri nevladnih organizacijah.

Ali to pomeni, da bodo policisti odslej znova dodobra polnili državni proračun?

Na policiste pogosto letijo očitki, da so samo inkasanti. Res je, da je to postopek, ki je odvisen od razmišljanja vsakega policista na terenu, in jaz pravim, da naj se kazen izreče takrat, ko je to res potrebno in da je treba pri tem uporabiti tudi zdravo kmečko logiko. To direktorjem policijskih uprav poudarjam na vseh kolegijih. Ne pisati norm, ker jih generalna policijska uprava ne zahteva kot nekoč. Zahtevamo pa, in tak način dela smo z letošnjim letom uvedli po vseh upravah, da so policisti tam, kjer se dogajajo prometne nesreče, da kaznujejo takrat, ko je to potrebno, da upoštevajo mnenje lokalne skupnosti in so prisotni tam, kjer je to potrebno. Velikokrat je opozorilo vozniku, kadar so seveda zakonski pogoji za tak ukrep, bolj koristno kot kazen. Kaznovanje vsepovprek ni moja želja.

Ampak državljani pri nadzoru prometa pogosto dobijo prav ta občutek, saj policisti pogosto kontrolirajo voznike in izrekajo kazni na istih odsekih cest, kjer se nesreče ne dogajajo prav pogosto.

To je težava. Naši policisti so še vedno prevečkrat tam, kjer je najlažje izreči kazen. Tega ne morem zanikati, vendar se stanje počasi izboljšuje. In se bo tudi v prihodnje, korak za korakom. Sem pa prepričan, da bodo čez pet ali deset let takšni primeri inkasantstva zgodovina. To namreč samo škodi ugledu policije. Upam, da bodo imeli tudi moji nasledniki takšen način razmišljanja.