Enciklopedično delo o vsestranskem geniju Leonardu da Vinciju, ki je nastajalo dolgih petnajst let, pred bralcem razgalja tako ustvarjalno kot intimno plat tega renesančnega mojstra, saj ne prinaša le visokokakovostnih reprodukcij številnih Leonardovih slikarskih umetnin, temveč postrga tudi doslej še neobglodane drobtinice iz njegovega življenja.
"Opirajoč se na najnovejše raziskave knjiga ponuja doslej najbolj jasno in celovito sliko o Leonardu. Gradivo se ne naslanja na legende, temveč postreže s številnimi točnimi podatki in pristnimi dokumenti ter vnaša popravke v nekatere doslej zgrešene interpretacije," o pomenu dela, ki je prilepilo nov kamenček v mozaik italijanske zgodovine, razlaga profesor Alessandro Vezzosi. Vsekakor pa knjiga med bralci ne vzbuja velike pozornosti zgolj zaradi vsebinskega razkošja, temveč tudi mikavne zunanje podobe, ki skuša posnemati renesančni slog.
Komurkoli v Italiji postaviš že presušeno vprašanje, kaj mu pomeni Leonardo, bo entuziastično zatrjeval, da gre za enega temeljnih mož v zgodovini te sredozemske dežele. Torej se ne gre čuditi, da je knjiga Neskončni Leonardo na domačem terenu, kjer je bilo v tej ekskluzivni izdaji namnoženih (le) dva tisoč izvodov, tako rekoč izhlapela s prodajnih mest. Po njej so posegali različni profili kupcev: od ljubiteljev umetnosti in zbiralcev ličnih knjig do matematikov, inženirjev in celo zdravnikov. Zaradi širokega tematskega razpona je da Vincijeva zapuščina pač afrodiziak tako za umetniški čut kot intelektualni kapital.
Po besedah založnika Giorgia Armarolija so številni kupci rotili za ponatis, vendar se je zaradi težavnosti izdelave in zagotovila kupcem, da posedujejo unikatni primerek iz omejene izdaje, naklada za italijanski trg ustavila pri že omenjeni številki, medtem ko bo na tuja tržišča razdeljenih še naknadnih 3000 izvodov. "To delo nam je obogatilo izkušnje tako na ravni zasebnega življenja kot založniške kariere. Pred izdajo knjige o Leonardu je bila založba Scripta Maneant precej majhna, po tej obširni študiji pa so se nam začela odpirati vrata v Evropo," založniško izkušnjo ob tem velikem projektu opisuje Armaroli.
Po besedah urednika slovenske izdaje Tineta Logarja želi Mladinska knjiga s to prestižno verzijo prekiniti post izdajanja knjig, ki so umetniška dela ne le po vsebinski, pač pa tudi oblikovni plati. "S prevodom knjig, ki smo jih v preteklosti lahko občudovali le v tujejezičnih izdajah, želimo obogatiti slovenski kulturni prostor tudi z estetsko dovršenimi knjižnimi izdelki, kakršne lahko občudujejo zbiralci in bibliofili drugod po svetu," poslovenjenje Neskončnega Leonarda upravičuje Logar. Sicer pa je bil na strani slovenskih izdajateljev za pripravo naše edicije potreben skoraj enoleten intelektualni napor, medtem ko bodo zunanjo podobo knjige v različnih italijanskih mestih lepotičili debelega pol leta, saj je v enem mesecu izdelanih manj kot sto primerkov.
Šivanje po renesančnem izročilu
V kraju Conzorezzo blizu Monze stoji ena redkih še delujočih knjigoveznic, kjer odtiskovanje matrice na naslovnico, lepljenje pergamenta na mehko leseno podlago in šivanje knjige še vedno potekajo ročno. Preprosti pripomočki, kot so škarje, nož za papir in ravnilo, ki so bili že zdavnaj izrinjeni iz obtoka serijske knjigovezniške obrti, se v tej delavnici vseskozi smukajo med prsti mojstrov, ki z natančnostjo in prefinjenostjo izpilijo tudi najbolj neopazne finese. Štirje delavci, vsak zadolžen za svoj del procesa, v umirjenem ritmu obleko ene knjige krojijo okoli 25 ur.
Na približno sto let stari tiskarski preši, ob kateri se je lastnik delavnice Ruggero Rigoldi pošalil, češ da so v času da Vincija najbrž uporabljali podobne stroje, z vročim tiskom nastajajo unikatne naslovnice. Zaradi pergamenta, ki ob naravni obdelavi privzema različne nianse, je namreč vsaka nekoliko drugačna. Ko sta v prešo potisnjena v pergament oviti leseni kvadrant in zlata folija, Rigoldi počasi premakne dolgo ročico, s katero vzorčni model potisne ob podlago, in na pergamentu se zasveti zlati obris Vitruvijevega človeka. "Tako lahko veliko bolj natančno uravnavam pritisk," utemeljuje prednost ročnega tiskanja pred strojnim. Za uspešen rezultat pa je treba v napravi doseči tudi pravšnjo temperaturo; v tem primeru jo je plinski plamen segrel do 130 stopinj.
Ne le pri dekoriranju prednje strani, tudi pri šivanju knjige se obrtniški prekaljenci naslanjajo na tradicionalno znanje nekdanjih mojstrov ročnih spretnosti. Na starinsko stojalo postavijo kupčke po 16 strani in jih z debelim, čvrstim sukancem sešijejo v enoten šop, hkrati pa jih s šivom skozi pasice spojijo tudi s hrbtiščem. Zaradi posebnega načina šivanja so se na hrbtnem delu knjižnega ovoja v preteklosti ustvarjale izbokline, ki se jih danes ohranja zgolj zaradi pristnejšega videza starinskosti.
Leonardo na filmskih negativih
Poleg vseh najpomembnejših Leonardovih mojstrovin delo ponuja tudi še neobjavljen Poročni portret mlade dame, ki je bil najden prav v mesecih, ko se je pripravljala italijanska izdaja knjige. Zasebni lastnik je ne vedoč, da poseduje dragoceno umetnino, portret hranil v sefu ene izmed švicarskih bank. Da bi kupci prestižne izdaje lahko čim bolj umetniško použili to zadnjo najdbo, bodo portret mlade dame prejeli tudi v obliki grafike; z grafično tehniko je mogoče namreč zelo pristno posnemati vse potankosti originala. Za slovensko izdajo bo izdelana nova matrica grafike, tako da naši kupci ne bodo dobili popolnega "serigrafskega klona" italijanske različice. Ko bo izdelek dobil končno podobo, kar v tem primeru traja nekaj tednov, pa bodo matrico razrezali, saj sicer obstaja nevarnost "ilegalne" reprodukcije.
Serigrafija Poročnega portreta mlade dame nastaja v modernistično opremljenem grafičnem studiu Squadro stamperia galleria d'arte sredi Bologne. Mojstra sitotiska Paolino Flore in Ennio Fresco najprej z veliko natančnostjo na posamezne folije ločeno nanašata posamezne barve in odtenke, ki sestavljajo sliko. Na omenjenem Leonardovem portretu je zaznati šestnajst različnih barvnih plasti, kar ni ravno pretirano, saj nekatera dela premorejo tudi do štiriindvajset plasti. Pomembno je, da so barve, ki so tako goste, da skoznje ne more prodreti svetloba, nanesene v točno določenem vrstnem redu. En sam preskok v zaporedju ali neprevidno umešana niansa lahko uniči celotno grafiko.
"Ustvarjam, kot bi delal filmske negative," opis svojega dela poenostavi Paolino Flore. Nato ročno poslikane folije vstavi v posebno napravo, v kateri se posamezne plasti sestavijo v celotno grafiko.
Človeško oko natančnejše od računalnika
Knjiga bo na najsodobnejših tiskarskih napravah in pod nadzorom izkušenih tiskarskih mojstrov natisnjena v Perugii. Med našim obiskom tiskarskega obrata so nam za pokušino postregli s prvimi stranmi, oblitimi s slovenskim tekstom. Lastnik tiskarne Enzo Guazzarini s ponosom pove, da gre pri Neskončnem Leonardu za najvišjo možno kakovost tiskanja, saj je treba pri reproduciraju tako kompleksno izdelanih umetnin upoštevati izjemno zahtevno barvno kompozicijo.
Da bi ujeli čim bolj popolno razporeditev nians, običajno najprej natisnejo od tristo do štiristo testnih primerkov. Četudi barve z veliko preciznostjo nadzirajo že računalniki, ima zadnjo besedo vselej izurjeno človeško oko. Ob prvih natisih plakata Mone Lize za slovensko izdajo prekaljeni tiskarji in založniki zaznajo, da se je na prstih Leonardove muze nabralo malenkost preveč rožnate, iz ozadja pa sili preintenzivno zelena. Skozi lupo je mogoče opaziti tudi, da je Dama s hermelinom ob naših pogledih nekoliko preveč zardela in da ima za odtenek bolj črno verižico kot njena dvojnica v italijanski izdaji.
Sicer pa bodo zaradi najnovejših strojnih pridobitev fotografije v slovenski izdaji barvno nekoliko bolj intenzivne in vpadljive. Italijanski založnik Giorgio Armaroli je zato napol v šali, a ne brez sledu rahlega razočaranja, nenehno ponavljal: "Tako sem ljubosumen." V vsakem primeru pa bo morala tiskarna pred množičnim "potvarjanjem" Leonardovih umetnin pridobiti še blagoslov avtorja knjige Alessandra Vezzosija.
Natiskane umetniške slike so običajno premazane s tekočino, podobno mleku, da vizualno zasijejo, toda čez Leonardove mojstrovine premaza ne bodo nanesli. Zakaj? "Ker bi s tem naraven papir izgubil ves čar, predvsem pa kupci pod roko ne bi čutili pridiha starinskosti," razloži Guazzarini. Ta razkošna izdaja pa se želi ogniti ravno pridevnikom, kot so moderen, cenen ali nepristen.
