Prepisana pisma deželnega vicedoma so doslej najbolj izviren, neposreden in vsebinsko bogat dokument, ki priča o največjem potresu na slovenskih tleh. V njih dvoru poroča o "umazanem delu", ki ga je storil potres, o porušenih gradovih, cerkvah in hišah od Furlanije do Koroške, o tem, kako se je do temeljev podrl grad Polhov Gradec "in pri tem pobil grajsko oskrbnico". "Številne druge hiše pa so bile tako razmajane in razpokane, da ljudje niso mogli več bivati v njih, ampak so vsi ljudje zapustili mesto, in morajo ostati v predmestjih in pristavah, tako dolgo, dokler taki potresi ali božja jeza ne prenehajo," je poročal.

Potres je tudi po petsto letih za raziskovalce precejšnja neznanka. Podrobnejša preučevanja arhivskih dokumentov potrjujejo datum potresa, vedno bolj pa se poraja dvom, ali je bil potres res tako katastrofalen, kot smo doslej domnevali.

Na podlagi opisane škode in razsežnosti potresa seizmologi ocenjujejo, da so se naši kraji tisto marčevsko sredo stresli z magnitudo 6,8 po Richterjevi lestvici. Prevedeno v sedanji čas to pomeni, da se je takrat sprostilo tisočkrat manj energije kot ob nedavnem potresu na Japonskem. Potres so čutili od Benetk do Zagreba in Dunaja. "Vemo, da so bili med drugimi podrti gradovi v Tolminu, Tržiču, Škofji Loki, Kamniku, Polhovem Gradcu, na Bledu in Turjaku, v Ljubljani so se podrle današnje Križanke...," našteva zgodovinar Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije. Bovec in Tolmin (v primerjavi z današnjima sta bila takrat to majhna kraja) sta bila zravnana z zemljo. Iz kranjskega deželnega zbora so cesarju Maksimiljanu I. pisali, da se škoda "ne more nadomestiti niti s 100.000 goldinarji". Košir opozarja, da škoda ni bila samo gmotna: "Potres je povzročil lakoto, podrle so se kašče, cene živil so šle navzgor, draginja je bila velika tudi zaradi beneške vojne in turških vpadov." Po dosedanjih podatkih naj bi potres terjal 12.000 žrtev, a zgodovinar in seizmologinja Ina Cecić iz Agencije RS za okolje (ARSO) podatek v luči novih raziskav označujeta za pretiranega. "Naseljenost je bila tedaj bistveno manjša kot danes, za toliko žrtev bi potrebovali občutno več prizadetih krajev, kot kažejo podatki," pojasni Cecićeva. Tako veliko številko lahko dobimo le, če potresu prištejemo še žrtve kuge, vojn in lakote, sta prepričana.

To, da so se s potresom tedaj ukvarjale najvišje oblasti, priča, da je zajel celotno deželo. "Božje jeze", kot je takrat neizobraženo ljudstvo pojmovalo potrese (nekateri izobraženci so jih že povezovali s podzemnimi plini), se je prijelo ime idrijski potres. "Ko so v začetku dvajsetega stoletja seizmologi začeli raziskovati ta potres, so velik pomen pripisali podatku, da se je v Idriji sprožil plaz, ki je zajezil reko in povzročil poplavo. Voda naj bi zalila tudi rudnik, zaradi česar naj ta potem kar nekaj let ne bi deloval. Prevladalo je mnenje, da so bili ti dogodki sočasni, zato so žarišče potresa umestili v Idrijo. Nenazadnje je idrijski prelom eden tistih, ob katerih so tako veliki potresi sploh mogoči," pravi Cecićeva. Nova dognanja sejejo dvom, saj omenjenega plazu zaradi pomanjkanja podatkov ne morejo zanesljivo umestiti v leto 1511. "Samo domnevamo lahko, da sta bili edini kamniti stavbi v mestu (cerkev in hiša inšpektorja, op.p.) vsaj poškodovani, če ne porušeni. Lesene stavbe, v katerih so živeli rudarji, so bistveno bolj odporne proti potresnim sunkom," razloži seizmologinja, Košir pa dodaja: "Če sledimo izvozu rudnika in trgovskim pogodbam, postane jasno, da je ta leta 1515 deloval." Podatek, da rudnik zaradi potresa in posledičnega zalitja kar nekaj let ni deloval, tako ne zdrži. Novih spoznanj se v prihodnje nadejata tudi od sodelovanja z italijanskimi seizmologi.

Rešuje nas geografska raznolikost

Seizmolog in vodja Urada za seizmologijo in geologijo pri ARSO Andrej Gosar opomni, da je bil idrijski potres najhujše, kar se nam po ocenah potresne nevarnosti lahko zgodi. Pred njegovo pisarno prišleke pozdravlja monitor z zapisom aktualnega potresnega dogajanja. "Vsak dan naše aparature zaznajo od deset do dvajset potresov, večinoma prešibkih, da bi jih čutili. Le približno petdeset na leto jih čutimo," mirno pove. Slovenija ima eno boljših mrež potresnih opazovalnic v svetu. "Nekoliko gostejša je mreža v okolici Krškega zaradi jedrske elektrarne, v zgornjem Posočju in na območju Ljubljane. To so tudi najbolj potresno ogrožena območja v Sloveniji," jih našteje. S podatki iz opazovalnic si pomagajo pri analizi potresa in, če je potrebno, obveščanju javnosti; sicer pa so ti podatki podlaga za natančnejše ocenjevanje potresne nevarnosti.

Ko beseda nanese na napovedovanje potresov, postanejo seizmologi občutljivi. "Zaenkrat nič ne kaže, da bi lahko v doglednem času potrese napovedovali. Verjetno to nikoli ne bo zares mogoče," pravi Gosar in se sprašuje, kakšen smisel bi to sploh imelo. "Edina preventiva pred potresi je potresno odporna gradnja. Nisem prepričan, da bi evakuacija pred potresom dosegla takšen učinek, kot mnogi pričakujejo. S tem je povezano tudi veliko tveganje, kam ljudi evakuirati," razmišlja seizmolog. Razvoj njegove stroke gre zato v smeri natančnejšega določanja potresne ogroženosti in predvidevanja posledic potresov. "Predpisi na področju protipotresne gradnje so dobri, koliko se ti upoštevajo, pa je vprašanje za gradbenike in nadzornike," pravi Gosar.

Geograf Blaž Komac, vodja oddelka za naravne nesreče na Geografskem inštitutu Antona Melika, pravi, da smo zaradi geografske raznolikosti naše pokrajine in redke poseljenosti Slovenci v prednosti. "Potres na redkeje poseljenih območjih ne prizadene toliko ljudi. Pri nas, zlasti na zahodu Slovenije, bi težave povzročili edino pobočni procesi. Vemo, da je po potresu leta 1998 nastalo več kot sto skalnih podorov," pravi Komac, ki pa vendarle kot izjemo izpostavi Ljubljano. "Zlasti njen južni del, kjer lahko pričakujemo največje učinke potresov," pravi. Težko odgovori, kako varne so tam stavbe, saj so podatki o individualnih zgradbah pogosto nedostopni. "Ve pa se, da so zlasti večstanovanjske stavbe, zgrajene po drugi svetovni vojni in do leta 1963 (močan potres v Skopju tega leta je botroval sprejemu prvega protipotresnega zakona pri nas, op.p.), potresno bolj ogrožene, največkrat so zgrajene samo iz opeke."

Kratek spomin

"Po potresu leta 1998 v Posočju se je lepo videlo, kako sila kratek je naš spomin," opozarja Komac. V eni izmed študij se je pokazalo, da je "razpolovna doba" spomina na naravne nesreče deset let, Cecićeva pa opaža, da je bila ta v primeru potresov v Posočju še krajša. "Že pri obnovi se je pokazalo, da tudi lastna izkušnja ne pomaga," je kritična. Medtem nas prepričanje, da smo naravi lahko kos, počasi tepe. "To prepričanje sega v začetek razsvetljenstva, ko se je človek začel ločevati od narave in jo obvladovati. Začelo je prevladovati mišljenje, da naravo lahko obvladamo, z določeno tehnologijo smo tega tudi res sposobni, ampak poglejte sedaj cunami. Kaj se mu lahko upre?" se brez upanja na odgovor sprašuje Komac. Naravne nesreče in njihove posledice po vzoru Evrope in nedvomno tudi prazne državne malhe postajajo vse bolj problem posameznika in njegove odgovornosti. Tisti na višjih položajih pa potrebujejo lekcijo iz komunikacije, je prepričan Komac. Že večkrat se je pri naravnih nesrečah namreč izkazalo, kot se v primeru Japonske ponovno potrjuje, da avtoritete in oblastniki zadržujejo informacije zase, češ da ne bodo vznemirjali ljudi, v resnici pa psihološke raziskave govorijo, da se najbolj panično obnašajo ljudje, ki nimajo natančnih informacij.