Kot da ne bi bilo dovolj, da se naši politiki med gospodarsko krizo v enaindvajsetem stoletju še vedno igrajo Nemce in partizane, je vse bolj očitno, da tudi številnim novinarjem nikakor ne uspe prilesti iz tistega črno-rdečega gozda, kamor jih je odneslo leta 1941. Vrhunec svobode govora je namreč zadnje čase postalo oblačenje ljudi v nacistične in komunistične uniforme, kar nazorno kaže na neizvirnost, nenavdahnjenost in nedomiselnost nekaterih ponesrečenih satiričnih poskusov.

Zagovarjati svobodo govora v Sloveniji te dni pomeni tudi stopiti na stran ljudi, ki podnevi skrbijo za vladno propagando, ponoči pa bi bili radi facebook revolucionarji, in človek se v nekem trenutku res vpraša, ali je pomen opevane pravice do izražanja lastnega mnenja res v tem, da lahko poslancu rečeš, da je Joseph Goebbels (naše zbegano sodišče je sicer že pred časom določilo, da mu ne smeš reči celebralni bankrotiranec, Goebbels pa je za zdaj še zakonsko sprejemljiva oblika označevanja članov državnega zbora). Takšni "šali" se človek pač ne bi mogel smejati, četudi ne bi bila žalostna.

Še posebej ne zato, ker so primerjave z Goebbelsovo propagando v današnjem času povsem brezpredmetne, saj so primeri tovrstnih medijskih manipulacij stari kot mediji sami (Goebbels jih je samo po nemško izpopolnil) in se jih danes bolj ali manj dosledno in uspešno poslužuje vsaka piar služba. Poslužuje se jih, da ne bo pomote, tudi Denis Sarkić, ki za javnosti vsakodnevno predeluje resnico Boruta Pahorja (če kdo res misli, da bi Denis "negoebbelsovsko" javnostim zaupal tudi podatke, ki bi predsedniku vlade škodovali, naj dvigne roko).

Osebno pri vsem skupaj še najbolj obžalujem to, da po tej medijsko-politični mlakuži, v kateri dandanes že vsak svoje sovražne, žaljive in diskriminatorne izpade zagovarja s pravico do svobode govora in se pri tem bržkone sploh ne zaveda, kako močno jo s tem v resnici ogroža, zadovoljno brede tudi medij, ki je med najbolj zaslužnimi, da smo se do svobode govora, kot jo poznamo, v preteklosti sploh dokopali. Če namreč niti Mladina, medij z najbolj žlahtno satirično tradicijo pri nas, ne najde dovolj inspiracije v tem tisočletju in če niti enih esdeesovcev ne more "namočiti" brez pomoči tretjega rajha, potem je to zelo zaskrbljujoče in kaže le na to, da ta po mnogočem še vedno odlična revija izgublja svojo provokativno ostrino, še bolj pa smisel za humor (skrajno nedopustna izraba otrok za politična obračunavanja kaže, da izgublja tudi še kaj drugega, a o tem raje sploh ne bi).

A v primeru Mladina&Sarkić vs. Grims je hakeljček v tem, da če želite tu zagovarjati človekovo dostojanstvo, to pomeni, da morate hkrati zagovarjati tudi tako imenovanega poslanca, ki je ničkolikokrat brez najmanjšega sramu tuje otroke označil za agresorje. Obstoj dostojanstva takšnega človeka je milo rečeno vprašljiv in zato je tudi zagovarjanje le-tega vsaj malenkost oksimoronsko početje. In tudi ko se v SDS dušebrižno zgražajo nad tem, da njihovega poslanca primerjajo z nacističnim funkcionarjem, je to eno samo sprenevedanje stranke, ki na naslovnici svojega strankarskega glasila (saj vem, da uradno Demokracija nima nobene zveze s SDS, ampak bodo to že sami sedemnajstič obrazložili v pismih bralcev) našega predsednika države mirne duše primerja ali kar enači s Hosnijem Mubarakom, diktatorjem, ki je tiraniziral lastno ljudstvo, trideset let mučil in zapiral nedolžne ljudi, s svojo skorumpiranostjo soustvarjal vse večjo revščino v državi, načrtno povečeval neenakopravnost in poglabljal razslojenost egiptovske družbe.

Največji problem vsega tega poigravanja z nacističnimi, komunističnimi in drugimi diktatorskimi prispodobami je pač predvsem v tem, da bodo s takšnim nevestnim ravnanjem novinarji in politiki ljudem svobodo govora kmalu povsem priskutili in se bo nekoč, ko bo nekdo spet prišel na idejo, da nam vsem zapre usta in utiša misli, to marsikomu zdelo dobrodošlo in celo osvobajajoče. Če bo šlo tako naprej, se bo ljudem v najslabšem primeru začelo celo kolcati po časih, ko ni mogel prav vsakdo vsakogar nekam poslati, ko raznorazni ruparji in prijatelji niso tako zlahka prihajali do javne besede, ko še ni bilo travnov in požarjev, ko se še niso pod vsako novico zvrstile množice žaljivih anonimnih komentarjev in ko se je zelo dobro "vedelo", kaj se sme in kaj ne sme reči oziroma zapisati.

In zato se človek ne more kar izklopiti, si misliti, da si tako družbeno neodgovorni politiki pač zaslužijo tako neprofesionalne novinarje (in obratno seveda), ter čakati, da drug drugemu izkljujejo oči. Obstaja namreč prevelika nevarnost, da bo družbena škoda, ki ob sedanjem cenenem medijsko-političnem ravsanju nastaja, vse te repovže, šurle, grimse, gorenake, černače, sarkiće, slake, slapnike, jelinčiče in podobne jim ravsače še močno preživela.