V tem času se je prepričanje, da se najdlje na svetu lahko leti v Planici, nemara utrdilo v samoumevnost, primerljivo s predsodkom, da imajo temnopolti moški največje spolne ude.

Planica je bila Slovencu servirana kot ena od bazičnih "ponosnosti" oziroma pritiklin njegove nacionalne biti. V zadnjih 20 letih, ko se je država osamosvojila in se naenkrat soočila s pomanjkanjem atributov svoje svetovnosti, je bil ta sloves Planice roliko bolj poudarjan in izpostavljan.

Dolina pod Poncami je dolgih 24 let zares suvereno odbijala napade. Ne samo letalnica, ki je delo človeškega uma in rok, temveč celotna dolina. Narava kot taka je bila na strani Planice. Mati Zemlja. Osnovni svetovni oziroma vesoljni red. Mitska termika. Vzgonski veter, ki se je pojavljal ob sončnih dnevih, ko so na tleh segrete zračne mase začele polzeti ob izteku skakalnice navzgor in letalcem nuditi zračno blazno, ki jih je nesla do rekordov.

Planica je figurirala kot naravna izbranka. V primerjavi s konkurenco se je res zdela kot tisti prvi črno-beli King Kong, ki se je z lahkoto otepal napadov dvokrilnih avionov. In priznajmo si, prav malo nam je bilo mar za tujo nesrečo. Za kisle obraze prirediteljev, gledalcev in privržencev Oberstdorfa, Kulma, Vikersunda ali Harrachova, ko se letalci na omenjenih letalnicah planiškim metrom niso mogli nikakor približati oziroma so poleti za planiškimi zaostajali po 20 metrov.

To se je zdelo samoumevno. Da tako pač je. Ker tako pač mora biti. Kakšen Vikersund?! Do pred nekaj meseci je veljal za malodane bivšo letalnico. Muzejski primerek. Letalnico, kjer je rekord zadnjič padel leta 1968! Torej vsega leto pred tem, ko je bila v uporabo dana letalnica bratov Gorišek, ki mu je naslednjega leta rekord tudi prevzela. Za dva metra. 156 metrov sta tistega leta v Planici poletela Bjoern Wirkola in Jiri Raška. Od tedaj naprej Vikersund malodane ni obstajal.

Če so v Planici sredi osemdesetih skakali preko 190, so morali biti v Vikersundu sprijaznjeni s poleti okoli 160 metrov. Če sta leta 1994 Nieminen in Bredesen v Planici poletela preko 200 (203 in 209) metrov, so leto kasneje v Vikersundu dosegli 188 metrov, kar pomeni, da niso dosegli niti Planice iz osemdesetih. Vedno so bili korak zadaj. Ko so v Planici leta 2000 dosegli 225 metrov, je bil najdaljši polet v Vikersundu dolg 207 metrov, medtem ko so 220-metrsko daljavo dosegli šele leta 2009, ko je planiški rekord znašal že 239 metrov. Ni in ni jim zneslo. Delovali so kot italijanska košarkarska reprezentanca proti jugoslovanski. Redni porazi, pri čemer trend lovljenja planiških znamk, ki se ga da opaziti, daje misliti, da jim ni bilo ravno vseeno oziroma da so si ves ta čas prizadevali.

Enako velja za ostale letalnice. Harrachov je po rekordih iz leta 1980 (176 metrov) in leta 1983 (181 metrov) prav tako padel v navidez neozdravljivo krizo oziroma stigmo zloglasno nevarne letalnice. 214-metrsko znamko so tam dosegli leta 2002, medtem ko rekord Kulma iz leta 2009 znaša 215,5 metra.

Največji planiški konkurent je bil vedno predvsem Oberstdorf. Zadnji svetovni rekord je tamkaj resda dosegel Matti Nykaenen leta 1984, ko je poletel 185 metrov, vendar pa so Planici sledili najbolj tesno. Leta 2009 je Harri Olli tam na primer poletel 225 metrov.

A očitno vseeno ne gre zgolj za naravno danost, torej za to, da je najvišji vrh Mount Everest, največja izmerjena globina v Marianskem jarku, najdlje pa se leti v Planici. Več kot očitno je bilo posredi tudi ali pa predvsem veliko prizadevanje planiških organizatorjev, ki so bili v razmišljanjih, kako doseči karseda ugodne in dolge polete, ves čas, odkar tekma za rekord traja, bolj intenzivni, inovativni in nenazadnje tudi bolj motivirani od konkurence.

Da si je Vikersund povrnil rekord, je moral konec koncev na pomoč poklicati prav inženirja Janeza Goriška in njegovega sina Sebastjana, ki sta na norveški hrib prenesla dolgoletne planiške izkušnje. Sedaj je položaj obraten. 246,5 metra, kolikor je na Norveškem skočil Johan Remen Evensen, je sicer vsega 7,5 metra dlje od planiškega rekorda, vendar se, kot je soditi po izjavah insajderjev, zgolj z lepotnimi popravki v Planici tako daleč (in varno) na obstoječi napravi ne bi dalo skočiti. Kajti tudi v Vikersundu, ki leži na višini morja, medtem ko je Planica na tisoč metrih nadmorske višine, so odkrili naravno danost. Ne premorejo termičnih vetrov, zato pa imajo večjo gostoto zraka.

Ni dvoma, da si bodo Planičani ob obetajoči se prenovi Planice v nordijski center na vse sile prizadevali, da letalnico preuredijo in rekord vrnejo pod Ponce. Tudi Goriška izjavljata, da ne dvomita, da bo 250 metrov padlo v Planici, ni pa izključeno, da se ne bo v to gradbinsko-letalsko tekmo vključil še kdo.

Je pa tekma za rekord, ki je z letošnjim Vikersundom dobila nov zagon, brez dvoma dobra za vse naštete letalnice, saj se z njo začenja uveljavljati nekakšen letalski grand slam. Pa vendar - "šmrc"! Serije je konec.