Ali je pakt za evro optimistično zasnovan?
Dogovor o paktu za evro je treba ocenjevati v kontekstu celotnega paketa za institucionalno reformo območja evra. Gre torej za tisti element paketa, s katerim naj bi se države članice zavezale k večji stopnji koordinacije tistih ekonomskih politik, ki so sicer v neposredni pristojnosti držav članic. Menim, da je koordinacija teh politik nujna, če želimo evro postaviti na resnično trdne temelje. Žal pa besedilo pakta v obliki, v kakršni je bil sprejet, tega ne zagotavlja in torej ob njem ne gre biti pretirano optimističen.
Zakaj ne?
Razloga sta vsaj dva. Prvi je vsebinski. Pakt je bil namreč sprejet v obliki, ki je bistveno milejša od tiste v njegovem izhodišču. To pomeni, da je sprejetje tega dokumenta sicer korak v pravo smer, vendar pa ne bo imelo odločilnejšega vpliva na ekonomsko upravljanje območja evra. Toliko bolj, ker pakt ne vsebuje zavezujočih instrumentov za izpolnjevanje sprejetih obvez. Temelji pač na tako imenovanem peer review mehanizmu, pri katerem je osnovna oblika pritiska na državo, ki ne izpolnjuje sprejetih obvez, politični pritisk drugih držav članic. Ta mehanizem upravljanja se je žal v preteklosti izkazal kot pomanjkljiv. Primer lizbonske strategije je več kot poučen.
V čem so prednosti in v čem pomanjkljivosti pakta za evro?
Ključna novost pakta za evro je pripoznanje dejstva, da je za stabilno skupno valuto potrebna tudi močnejša koordinacija tistih ekonomskih politik, ki so sicer v pristojnosti držav članic. Pomembno je tudi to, da naj bi izpolnjevanje konkretnih zavez držav članic s področja teh politik vsaj enkrat letno preverjali predsedniki držav in vlad. Ima pa, kot rečeno, pakt tudi vrsto slabosti. Dve sta bili že omenjeni. Sprejet je bil v vsebinsko milejši obliki, kot bi bilo zaželeno, in temelji na nekredibilnem mehanizmu upravljanja. S tem v zvezi velja omeniti še nekaj. Originalni predlog je temeljil za izrazito meddržavnem pristopu. Dobro je, da sprejeti pakt opredeljuje močnejšo vlogo evropske komisije pri spremljanju konkretnih obvez, ki jih bodo v sklopu njegovega izvajanja prevzele države članice.
Kaj pakt za evro pomeni za prihodnji razvoj EU?
Pakt za evro je instrument, ki bo skupaj z drugimi stebri prenovljene institucionalne infrastrukture območja evra prispeval k poglobitvi ekonomskega in političnega sodelovanja med državami članicami območja evra. Ta prenova je samo potrditev tega, da monetarna unija ni mogoča brez tesnejše koordinacije drugih ekonomskih politik in da ni monetarne unije brez vsaj določene stopnje politične integracije. Območje evra in tudi EU kot celota bosta v prihodnje precej drugačna, kot sta bila. Seveda ne gre prezreti nekaterih potencialnih problemov, ki jih prinaša tesnejše sodelovanje evrske skupine za EU kot celoto. Gre predvsem za problem, kako zagotoviti učinkovito delovanje enotnega evropskega trga v pogojih, ko se del držav EU podaja na pot tesnejše koordinacije gospodarskih politik. Naj navedem primer. V času krize je bilo večkrat slišati, da so nečlanice povečevale svojo konkurenčnost v primerjavi s članicami območja evra z zniževanjem vrednosti svojih nacionalnih valut. Takšno ozračje bi kaj lahko negativno vplivalo na posamezne vidike prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in delovne sile kot vsebinske osnove skupnega evropskega trga.
Kaj predvidene reforme pakta za evro pomenijo za Slovenijo?
Pakt za evro opredeljuje svoje cilje v štirih vsebinskih sklopih: konkurenčnost, zaposlovanje, stabilnost javnih financ in finančna stabilnost, in na vseh štirih področjih ima tudi naša država resne probleme. V tem kontekstu vsebinske usmeritve pakta podpiram in jih vidim kot dodatni instrument za spodbujanje tistih strukturnih reform, za katere tudi sami vemo, da so nujne. Glede na razmere, ki jih imamo v Sloveniji, ko praktično nobene resne reforme nismo sposobni pripeljati do faze realizacije, je takšen pakt zelo koristen. Ne rečem, da vsi njegovi detajli, kot celota pa nedvomno. Prav zato bi si želel, da bi imel mehanizem upravljanja, ki bi bil bolj obvezujoč in torej učinkovit, kot je ta, ki je bil sprejet.
Katere ukrepe na podlagi pakta za evro bi morala Slovenija najprej predlagati?
V dokumentu je rečeno, da naj bi države članice svoje konkretne cilje za uresničevanje pakta za evro v naslednjih dvanajstih mesecih najavile že na marčevskem zasedanju evropskega sveta, torej konec prihodnjega tedna, obvezno pa morajo biti ti cilji vsebovani v nacionalnih programih za stabilnost in reforme, ki jih bodo države članice predložile do konca aprila. Časa za artikuliranje naših ciljev iz nabora pakta za evro torej ni prav veliko. To samo po sebi ni takšen problem, saj se v osnovi ve, kaj so naši problemi in kaj nam je storiti. Gre v prvi vrsti za stabilizacijo javnih financ v okviru srednjeročnega javnofinančnega okvira, ki je v teh dneh predmet razprave. Za realizacijo tega srednjeročnega okvira pa je nujno sprejeti in uveljaviti tako pokojninsko in zdravstveno reformo kot tudi reformo trga delovne sile ter nadaljevati z izrazito omejevalno politiko na področju plač javnega sektorja. Ali bo v sedanji pogojih, ko praktično vsaka temeljitejša reforma namesto v parlamentu dobiva končni epilog na referendumu, vlada pripravljena dati politično zavezo v okviru pakta za evro za uveljavitev teh reform, ne morem soditi. Gre namreč za izrazito politično vprašanje. Žalostno pri vsej stvari je, da nam je v principu vsem jasno, da so reforme na teh področjih nujne in da njihovo odlaganje pomeni samo ostrejše reforme v prihodnje, pa vendar ne zmoremo moči, da bi jih sprejeli. Ali je res potrebno, da bomo v te reforme šli šele takrat, ko nas bo v to prisilil nevzdržen javnofinančni položaj?
Kdaj bi bili lahko vidni prvi učinki pakta za evro?
Kot rečeno, predstavlja pakt za evro samo enega od po mojem mnenju štirih ključnih stebrov, ki so potrebni za celovito institucionalno reformo območja evra. Drugi steber tega paketa predstavljajo zakonodajni predlogi za temeljito reformo pakta stabilnosti in rasti, s čimer se želi zagotoviti boljše doseganje javnofinančnih ciljev držav članic ter zmanjšati njihova plačilnobilančna neravnotežja. Tretji steber je namenjen reševanju držav, ki zapadejo v krizo. Gre konkretno za krepitev začasnega mehanizma za zagotavljanje finančne stabilnosti območja evra, imenovanega EFSF (evropski instrument za finančno stabilnost, op.p.), ki se izteka sredi leta 2013, ter za vzpostavitev popolnoma novega stalnega mehanizma, imenovanega evropski mehanizem za stabilnost. Žal v tej novi institucionalni strukturi območja evra za zdaj še ni jasne usmeritve glede četrtega stebra, to pa je mehanizem za restrukturiranje dolgov tistih držav, ki niso samo nelikvidne, temveč so nesolventne.
