Na izjemno čustvenem druženju s poročevalci je, tako kot vedno, ostal gospod in šampion z veliko začetnico, saj tudi o tistih, ki mu v karieri niso želeli vse najboljše ter mu predvsem v zadnjem času metali polena pod noge in ga omalovaževali kot velikega asa, ni spregovoril niti ene slabe besede.

Verjetno ste sprejeli eno najtežjih odločitev v življenju.

Najtežje je bilo po državnem prvenstvu, ko je stvar dozorela v moji glavi. Še bodo prišli dnevi, ko mi bo težko. Preživel sem veliko težkih stvari, zato bom šel tudi skozi to. Olajšanja ni, saj so skoki moje življenje od šestega leta naprej, torej 26 let. Najtežja bitka je bila v družini, saj mi je žena Renata skoraj prepovedala, da bi končal kariero.

Torej vas je stiskalo pri srcu, ko ste včeraj gledali polete v Planici.

Da. Na enem mestu nisem vzdržal dolgo, saj sem se stalno prestavljal. Navdušil me je Robi Kranjec, kar ponosen sem, ker mi je dal nekaj svojih razglednic z avtogramom.

Zakaj se ne poslavljate v Planici, ampak zadnji skok načrtujete junija, julija, ko bo v Kranju tekma celinskega pokala.

Letos imam malo skokov na 120-metrskih skakalnicah, zato bi bila letalnica prehud zalogaj, saj so trenutno moji skoki na resnično nizki ravni. Tudi premalo časa je, da bi tukaj vse lahko organiziral. Za poslovilno tekmo bom moral trenirati, da ne bom izpadel kot kakšen začetnik. Komaj čakam, da bo odprta skakalnica v Kranju, saj želim biti čim več v zraku in uživati. V Kranju bo zadnja tekma, ker je Triglav moj klub.

Ali že veste, kaj boste od zdaj počeli v življenju?

Trenutno še ne. Primož Ulaga me je podprl v želji, da bi ostal v skokih. Imam veliko izkušenj in poznanstev. Vem, kako se karavana giblje, poznam zakulisje, približno vem, kako se je treba obnašati. Če to niso dovolj močni argumenti, da bi tukaj lahko nadaljeval, ne vem, kaj je treba še narediti.

Torej so odprte vse opcije od trenerja do funkcionarja.

Zavedam se, da bom moral tudi sam narediti še marsikaj, najmanj trenerski tečaj. V Triglavu sem nekaj časa že delal z začetniki, a ker sem se odločil, da bom skakal še eno leto, obeh stvari ni bilo mogoče uskladiti.

Pred letošnjo sezono ste trdo trenirali, pozimi pa vam ni šlo po načrtih.

Decembra sem bil stoodstotno pripravljen, bil sem v top formi. Nato doma ni bilo snega, zato skoraj mesec dni ni bilo priložnosti za trening, tekme so šle mimo, jaz pa sem medtem v fitnesu premetaval železo. Pol sezone je šlo mimo.

Ali ne bi bilo logično, da imajo takšni šampioni, kot ste vi, malo popusta pri uvrščanju v ekipe za mednarodne tekme?

Da bi na takšno strokovno vprašanje odgovoril, bi moral biti trener.

Na prvem treningu na snegu pred sezono, kjer so bile vse reprezentančne selekcije, vi pa ste bili zasebnik s svojim trenerjem Binetom Norčičem, ste skakali dobro?

Še enkrat ponavljam, da sem bil takrat dobro pripravljen.

Ali ste si zaslužili mesto vsaj v ekipi za celinski pokal?

Dajmo se o tem pogovarjati drugič.

Kaj bi naredili drugače v karieri, če bi bili še enkrat stari 16, 17 let.

Marsikaj bi spremenil, a mi ni žal za stvari, ki sem jih počel, do zdaj sem imel zelo lepo življenje.

Kaj je bilo narobe, da ste pri 20 letih padli v krizo?

Nisem imel takšne pameti, kot jo imam pri 32. Težko priznam, a napake so bile.

Najlepši trenutek vaše kariere?

Veliko je najlepših. Posebnost sta dva globusa pred množico navijačev v Planici. Posebno mesto ima prva zmaga v Zakopanah, ki je zame poseben kraj.

Oba velika globusa ste osvojili v Planici po pravih dramah.

Prvič sem padel na treningu na letalnici, drugič so mi pomagali Japonci. Bilo je tesno, a je šlo skozi, zato mi globusa pomenita toliko več, ker je to serija tekem. Če je ena tekma, je lahko sreča, a tukaj se črta potegne pod 30 tekem, zaradi tega mi globusi veliko pomenijo.

Najslabši trenutek?

Veliko jih je, a se rajši spominjam lepšega dela moje kariere.

Vaš pogled na skoke nekoč in danes.

Glede tehnike velike revolucije ni bilo, spremenila se je oprema. Največja razlika je v tem, da smo bili skakalci nekoč veliko večja klapa, kot zdaj, ko gre po koncu treninga ali tekme vsak v svojo sobo za računalnik. Več smo se družili, zavili tudi v diskoteko, kjer smo bili ne glede na državo skupaj vsi, od tistih pri 30 letih do takšnih mulcev, kot sem bil jaz pri 16 letih.

Kje hranite vse lovorike, ki ste jih osvojili v karieri?

Skoraj vse so doma v Moravčah v vitrini, mama pa briše prah. A lovorike nisem začel zbirati čez noč pri 16 letih, ampak se je nalagalo delo od mojega šestega leta. Poklopilo se mi je s trenerji, programi, načini treninga, zraven pa je bila še sproščenost, ki je logična za šestnajstletnika.

Kako je bilo biti zvezdnik v Sloveniji?

Meni je bilo luštno. Ni bilo breme.

S skoki se ne morete ukvarjati rekreativno. Kaj boste počeli, da boste športno aktivni?

Točno vem, kaj je treba narediti za 15 sekund, kolikor traja en dober skok. To je šport 24 ur na dan, začne se pri prehrani, počitku, treningu, teku vsak dan. Od zdaj bom vsak dan v hribih, fitnesu ali bom šel teči, saj si ne predstavljan življenja brez športa, saj brez gibanja postanem nervozen.

Ali boste od zdaj več na skakalnih ali nogometnih tekmah?

Na nogometnih sem bil že zdaj več, saj devetletni sin trenira nogomet pri Triglavu. Poskusil je skakati, a se je odločil za nogomet. Preostala otroka pa mi skačeta po glavi.