Napovedala je tudi uresničitev ustavnih določb o ustanovitvi pokrajin, pri čemer naj bi pri določitvi njihovega števila pa tudi njihovih pristojnosti, organiziranosti in financiranja upoštevali mnenja stroke. V dveh letih in pol je premier zamenjal že dva ministra za razvoj lokalne samouprave, državni zbor ustanovil še eno novo občino tako, da jih je zdaj 211, na vidiku pa je še ena, vsebinsko pa se, razen tega, da so iz zakona o lokalni samoupravi črtali določbe, ki so omogočale ustanovitev miniaturnih občin, ni veliko spremenilo.

Vlada oziroma njena služba za lokalno samoupravo je sicer pripravila več predlogov za spremembo zakonov o lokalni samoupravi, a razen že omenjenega o tem, da nova občina me sme imeti manj kot 5000 prebivalcev, noben predlog ni prišel v državni zbor. Zdaj so pripravljene spremembe zakona o lokalni samoupravi in zakona o financiranju občin, katerih vsebino so očitno želeli preveriti s tako imenovano javno predstavitvijo mnenj o strategiji razvoja lokalne samouprave. Včerajšnje predstavitve v veliki poslanski dvorani v Ljubljani se je udeležilo nekaj deset ljudi, profesorjev, poslancev, županov, predstavnikov nekaterih občin in upravnih enot.

V parlamentarnem odboru za lokalno samoupravo so od te predstavitve očitno veliko pričakovali, saj so pripravili kar 31 strateških vprašanj, na katere naj bi odgovorili udeleženci. Toda jasnih in relativno soglasnih mnenj, denimo o tem, ali odpraviti več kot petdeset upravnih enot in njihove naloge prenesti na občine, ali odpraviti državni svet ali ga spremeniti v predstavništvo občin, ali zmanjšati število občin, ali ločiti funkcije županov in poslancev, ali sploh ustanavljati pokrajine, je bilo slišati zelo malo.

Večina razpravljalcev je namreč ostala na ravni posplošenih kritik na račun države, ki da od občin samo zahteva, plačuje pa ne. Se jih je pa veliko strinjalo o tem, da je treba spremeniti zakone, čeprav so nekateri opozarjali, da samo s tem kakovostnejših premikov še ne bo. Dejstvo je, da se razlike v razvoju posameznih krajev ne zmanjšujejo, čeprav se v občine vlaga vedno več državnega in še več evropskega denarja.

Med najbolj kritičnimi je bil profesor Stane Vlaj, ki je bil sicer eden ustvarjalcev lokalne samouprave po slovensko od njenih začetkov naprej. Danes ocenjuje, da je lokalna samouprava pri nas v taki krizi, da se je vse skupaj spremenilo zgolj v lov na državni denar, na prvine lokalne samouprave pa se je pozabilo. Tako niso dovolj le kozmetične spremembe omenjenih zakonov, ampak bi morali na podlagi strokovnih analiz - čeprav teh v skoraj dveh desetletjih nikoli ni manjkalo - pripraviti strategijo in zatem tudi popolnoma nova zakona o lokalni samoupravi in financiranju občin. V njih bi morali spremeniti doslej dominantno vlogo županov v korist ne samo občinskih svetov, ampak tudi drugih oblik neposrednega sodelovanja pri odločanju.

Izvirni greh, ki je lokalno samoupravo pripeljal v krizo, je po mnenju nekdanjega poslanca in župana Lea Kremžarja, ki je nastopil v imenu Skupnosti občin, da so občine (in tudi država) postale plen vrhov političnih strank. Tam, kjer občine delujejo kot družbeno podjetje, demokracija deluje uspešno, kjer so občine postale izpostave strank, pa ne.

Pri pokrajinah so razpravljalci sicer trdili, da ni pomembno njihovo število, ampak pristojnosti, vendar je večina vendarle zavračala predlog nove ministrice Duše Trobec Bučan za šest "škofijskih" pokrajin. Ne toliko zaradi številke 6, temveč bolj zaradi tega, ker naj bi meje pokrajin ne smele biti enake mejam škofij katoliške cerkve. Slišati je bilo tudi dvome o tem, da bi pokrajine, ki jih sicer Slovenija potrebuje, sploh lahko ustanovili, dokler ustava za to določa dvotretjinsko večino v parlamentu.