V sežanskem zavodu za gozdove pravijo, da divji prašiči povzročijo skoraj 75 odstotkov vseh škod med divjadjo. Največ škode naredijo na kmetijskih kulturah, sledi škoda na pašnikih in travnikih, nezanemarljiva pa je tudi škoda v vinogradih.

Lani so tudi na primorskem lovskem upravljavskem območju čutili povečano prisotnost divjega prašiča, vendar, kot poudarjajo na zavodu za gozdove, se to ni dogajalo le v zadnjem letu.

"Zato smo v zadnjih treh letih začeli močneje posegati v populacijo. Leta 2006 smo denimo odstrelili 860, lani pa kar 1937 divjih prašičev. V povprečju smo v zadnjih treh letih odstrelili 1800 prašičev na leto.

Odstrel v zadnjem času poteka tudi malce bolj selektivno, se pravi, da smo odstrelili več starejših živali, ki bistveno vplivajo na rodnost. Naš cilj je, da bi se številčnost v naslednjih letih bistveno zmanjšala," je pojasnil Andrej Sila s sežanskega zavoda za gozdove in dodal, da so že zdaj območja, kjer je prašiča bistveno manj kot pretekla leta, problem pa so območja - predvsem na goriškem in obmejnem tržaškem območju - kjer se je populacija celo povečala.

V zavodu za gozdove menijo, da se škoda, ki jo naredijo prašiči, povečuje predvsem zaradi povečevanja prašičje populacije. "Lani je bilo za okoli 56.000 evrov škode, ki so jo izplačale lovske družine, medtem ko je bilo največ škode leta 2008, skoraj za 100.000 evrov. To pa pomeni, da se naši ukrepi že poznajo," je povedal Sila.

V sežanskem zavodu za gozdove omenjajo še eno težavo, ki se je pojavila na obmejnem območju, in sicer mešanje tako imenovane južnoitalijanske pasme z navadnim oziroma evropskim divjim prašičem.

"Trenutno smo vključeni v projekt, v katerem se med drugim ugotavlja tudi genetika divjih prašičev na Primorskem. Po vsej verjetnosti gre pri italijanskih prašičih za drugačen genotip. Italijanski prašiči so manjši in lažji, zelo dobro pa se križajo z "našim" divjim prašičem. Težava je v tem, da ima italijanska vrsta oziroma genotip večjo sposobnost reprodukcije. Imajo celo dve legli na leto oziroma najmanj tri v dveh letih," ugotavlja vodja odseka za gozdne živali in lovstvo v sežanski enoti zavoda za gozdove.

Kako pa se lahko poleg odstrela še zaščitimo pred škodo, ki jo povzroča najbolj inteligenten in prilagodljiv prebivalec naših gozdov? Po mnenju Sile se divjega prašiča lahko odganja z zaščito kmetijskih kultur - od električnega pastirja do kemičnih pomagal.

"Problem pa je, kako prašiča odvrniti od ritja po pašnikih. Ko ima potrebo po beljakovinah in išče ličinke, hrošče in črve, ga ni mogoče prepričati, da tega ne bi počel, čeprav obstajajo kemični pripravki, ki naj bi prašiču zmanjševali slo po beljakovinah in s tem ohromili njegov čut po ritju. Vendar tega njegovega naravnega nagona ne bo mogoče nikoli povsem izkoreniniti," je prepričan Andrej Sila.