Tod okoli se je zgodovina podpisovala z usodno roko. Kamor se ozre oko, povsod same sledi vojnega uničevanja, ki je spreminjalo pokrajino tako temeljito, da se soočamo z njim še danes, po dolgih devetih desetletjih. Prav tukaj okoli Krna in pod njim so v prvi svetovni moriji najsilneje sekala bridka jekla, kot je prerokoval pesnik svoji Soči, ki je krvava tekla. A pustimo zgodovino tokrat poklicanim in poglejmo na to razbrazdano Zlatorogovo kraljestvo zgolj z gorniškimi očmi. Nesporni vladar tega južnega kraka Julijcev, ki se v enem samem strmem zamahu proti jugu spušča v Soško dolino, je seveda Krn, vendar so okoli njega zbrani takšne vrste podložniki, ki vsak po svoje vabijo k sebi v goste. Morda zaradi vznemirljivih davnih spominov, morda zaradi razgledov, ki jim vse naokoli ni kaj oporekati, ali pa, kadar leže pod globoko snežno odejo, zaradi najlepših smučarskih prostranstev v naših gorah.

Razkošje spominov in razgledov

Kadar z vrhov osrednjih Julijcev pogledujemo proti Krnu, se nas včasih loteva nelagodje, ker se nam na južnem obzorju rišeta dve podobni silhueti in se, kadar nismo povsem gotovi, ne znamo odločiti, katera je tista prava, torej Krn. Potem nam bolj razgledani po naših gorah le povedo, da je bela gora na levi, skoraj Krnov dvojček, le slabih sto metrov nižji Vrh nad Peski, ki s svojimi prostranimi in globokimi melišči povsem opravičuje svoje ime. Na našo goro največ stavijo turni smučarji, ki imajo tam zgoraj veliko lepega početi, gorniško pa je zanimiva predvsem kot razglednik na krnska prostranstva in le malenkosten izziv iskalcem po brezpotjih, saj prav na njen vrh ne pripeljejo belo-rdeča znamenja, čeprav označenih poti okoli nje kar mrgoli in tudi vzpon nanjo ni nikakršna uganka.

Najbližje izhodišče za vzpon na našo goro je Dom pri Krnskih jezerih (1385 m) na planini Duplje, kamor pridemo iz trentarske Lepene ali pa z bohinjske Komne. Pot proti Krnu je romarsko potovanje mimo našega največjega visokogorskega jezera in prek planine Na polju (1530 m) visoko na planoto V Laštah, kjer pod Glavico (1954 m) zapustimo označeno pot in krenemo po dobro vidni vojaški stezi na Prag (2068 m), sedlo med našo goro in Batognico. Sem pa lahko pridemo tudi po izjemno lepi in pokrajinsko zanimivi poti s planine Kuhinja (1020 m) nad vasjo Krn, ki leži na visoki južni planoti pod samim Krnom, Batognico, Maselnikom in Stadorji. S Kuhinje se vzpnemo prek ledeniške morene (ena najlepših srednjih moren v Južnih apneniških Alpah) na planino Leskovico (1230 m), od tam pa po strmem zatrepu v kotanjo med Velikim Stadorjem, Rdečim robom, Maselnikom in Škofičem v dolino Lužnico (Po Lužnici), ki s svojim Jezerom v Lužnici sodi med takšne znamenitosti naših gora, kakršne so Krnska, Triglavska in Kriška jezera. Od jezera na Prag, kjer se srečamo s severnim pristopom, je le še lagodno potovanje po udobni, označeni vojaški poti.

S Praga, imenovanega tudi Batogniško sedlo, nikar ne poskušajmo naravnost na vrh po razbitem južnem grebenu, to prepustimo alpinističnim veščakom. Raje se odpravimo po delčku Slovenske planinske poti na vzhod in po širokih vzhodnih prodnatih pobočjih splezajmo na vrh naše gore. Vse je lahko in pregledno, v megli pa ostanimo raje na varnem v dolini. Tistim, ki jih bo razganjalo od odvečne energije, ne bo preveč skočiti še na bližnjo Batognico (2164 m) in morda na Krn (2244 m), ki je videti daleč, v resnici pa je le na dosegu roke. Troje dvatisočakov na mah je svojevrsten gorniški dosežek, zapisan v posebno srčno kamrico.