Ste se na zadnjo tekmo, po nekaj razočaranjih, drugače pripravili?

Ne. Malce sem bila živčna le pred tekmo, a si nisem preveč obremenjevala z razmišljanjem, da je to zadnja priložnost. Bila sem prepričana, da zmorem več. Zaupala sem serviserjem, ekipi, zato se je bilo lažje zbrati.

Kaj se je zgodilo s streljanjem na deseto tarčo dneva? Tam naj bi po besedah trenerja Uroša Velepca izgubili 20 sekund?

Pokvarila se je vzmet nabojnika, kar se zgodi res zelo redko. Zato zadnji, peti naboj ni izskočil, da ga potisnem v cev. Tako sem morala izvleči nabojnik in naboj vstaviti ročno. Analiza je pokazala, da sem se na strelišču zamudila 51 sekund, sicer porabim običajno od 30 do 32 sekund. Dobro, da sem bila zbrana in sem tarčo zadela.

Brez teh izgubljenih sekund bi že med tekmo "videli" kolajno, glede na to, da ste za Neunerjevo zaostali le 24 sekund. To bi spremenilo situacijo tudi s psiho na strelišču?

Med tekmo nisem bila živčna. Verjetno bi šlo. Zaradi izgubljenih sekund nisem razočarana. Seveda bi bilo lahko bolje. Po drugi plati pa hvala bogu, da sem peta.

Z eno zgrešeno tarčo od dvajsetih ste bili celo najboljša strelka tekme s Francozinjo Dorin. Nam lahko razkrijete skrivnost mojstrovine?

Verjetno so največ napak ostale naredile na prvem streljanju leže. Razmere od nastrelitve do tekme so se bistveno spremenile glede vetra.

Tveganja s hitrejšim streljanjem tudi danes niste vključili v nastop?

Ne, streljala sem v običajnem ritmu, ki sem ga vajena. Tudi s takim pristopom se lahko poseže visoko. Na sprintu, ki je osnova tudi za zasledovanja, pa brez tveganja verjetno ne gre več. Na tekmah z 20 tarčami je le treba imeti zraven še nekaj športne sreče, da tudi tekmice zgrešijo kakšno tarčo več.

V zaključku ste se povsem približali najboljši biatlonki sezone v svetovnem pokalu Kaisi Makarainen, bronasta Tora Berger je bila le še 10 sekund spredaj. Kako je bilo to videti v smučini?

S strelišča sem se zapodila z Rusinjo Zajcevo, a je proti koncu omagala. Makarainenovo sem ulovila v zadnji ravnini. Le proga je bila prekratka, da bi jo prehitela. Deset sekund je sicer blizu in daleč. Bergerjeva in Makarainenova pa sta tako dobri tekačici, da bi ju težko spravila na kolena. Nisem Neunerjeva. Vesela sem, da se je tako končalo.

Beseda ali dve o dobitnicah kolajn?

Nobenega presenečenja. Morda bi mednje kdo prištel Belorusinjo Darjo Domračevo, a zame je bila v ožjem krogu favoritinj. Je vendarle šesta v svetovnem pokalu.

V zadnjih petih sezonah imate prav na velikih tekmah, svetovnih prvenstvih v Hochfilznu 2007 (7. mesto na zasledovanju), Ostersundu 2008 (6. mesto 15 km), Pjong Čangu 2009 (srebro na 15 km), ter olimpijadi v Vancouvru (5. in dvakrat 9. mesto) veličasten niz visokih uvrstitev, ki ste ga, čeprav šele na zadnji tekmi, ohranili tudi letos? Res ste biatlonka za velike tekme.

Uspehi res to potrjujejo. In lepo je to slišati. Morda sem bila letos do te zadnje tekme še najbolj oddaljena od tega. Vedno pač ne gre tako, kot si zamisliš in glede na pripravljenost računaš. Očitno se znam po padcih znova pobrati, zbrati in hitro spraviti na pravi nivo.

S kakšnimi vtisi torej zapuščate Sibirijo?

Na prvenstvo sem prišla z jasnimi cilji, sedaj lahko rečem, da ga zapuščam delno uspešno. Prizorišče je bilo sicer lepo, z lepim stadionom in domiselno grajenimi tribunami, a so bile malce prevelike za število gledalcev, čeprav jih je bilo danes zelo veliko.