Lasbaher je takrat iz obupa napovedoval vrnitev koncesije, a tega ni storil, ker se ne bi rad vrnil v sistem, iz katerega je pobegnil: "Še danes skrbim za "svojih" 1720 bolnikov. Vedno več jih je tudi zato, ker zdravstvena blagajna zaradi pomanjkanja zdravnikov na primarni ravni vsako leto zvišuje število pacientov, za katere moramo skrbeti. Leta 2005, ko sem začel, je znašal količnik 1900, zdaj je skoraj 2500 za isti denar". Z Lasbaherjem, ki je kandidiral tudi za referenčno ambulanto, smo se pogovarjali na pravkar končanih 14. Schrottovih dnevih, namenjenih izpopolnjevanju zdravnikov družinske medicine.

Pravite, da se ne bi želeli vrniti v sistem, iz katerega ste pobegnili. Je bilo tako hudo?

Ja, je bilo. Osem let sem prosil direktorja zdravstvenega doma, naj mi da računalnik, pa ga nisem dobil. Odkar sem koncesionar, imam vse kartoteke svojih pacientov v računalniku in nič več ne pišem na roke. Poleg tega sem imel v Ljutomeru povprečno 82 bolnikov na dan, kar je katastrofa.

Koliko jih imate pa sedaj?

Pregledam povprečno 52 bolnikov na dan, kar je še vedno vsaj 10 preveč. Približno 40 kontaktov s pacienti dnevno je tista zgornja meja, ki zagotavlja, da se lahko vsakemu kvalitetno posvetiš, da sta zadovoljna oba. Če je pacientov preveč, zdravnikova koncentracija popusti in v takšnih primerih se začne pošiljanje pacientov iz osnovne na sekundarno raven.

Po dolgih letih so se stvari začele izboljševati tudi na primarni zdravstveni ravni. Minister za zdravje Dorijan Marušič je poskrbel za finančno okrepitev, v referenčni ambulanti pa tudi za kadrovsko. Diplomirana medicinska sestra, ki bo delala v referenčni ambulanti, naj bi zdravnika precej razbremenila.

Koncept je dobro zastavljen, saj bo diplomirana medicinska sestra v mojem primeru poskrbela za 10 kroničnih bolnikov na dan. To pa pomeni, da se bom jaz lahko kvalitetno posvetil ostalim 40, ki pridejo vsak dan v mojo ambulanto. Ne vem še, s kom si bom delil sestro, saj ostali trije koncesionarji, s katerimi se med seboj tudi nadomeščamo, še niso kandirali za ta program. Pa tudi pri meni se je zapletlo zaradi birokracije, a smo problem že rešili.

Kako koncesionarji sodelujete v dežurni službi ?

Vsi sodelujemo, saj je na Ptuju drugače sploh ne bi mogli organizirati. V zdravstvenem domu Ptuj lahko dežurajo samo trije zaposleni zdravniki. Prav v dežurni službi se vidi, kako so zdravniki preobremenjeni, saj praviloma 80 odstotkov bolnikov prihaja po pomoč v dežurno službo zato, ker njihov osebni zdravnik ni v celoti opravil svojega dela. Čeprav to neradi slišijo, naj povem, da pomoč v dežurstvih išče več bolnikov iz zdravstvenega doma kot tistih od koncesionarjev.

Zakaj ljudje največkrat poiščejo pomoč? Vi se zavzemate za simbolično plačilo, ki bi ga zdravstvena blagajna bolniku vrnila, če bi bil njegov obisk res nujen.

Zdaj, v času prehladnih obolenj, se srečujemo s takšnimi, ki so prepričani, da morajo od zdravnika priti z antibiotiki. Pri večini ljudi se tu zatakne. Po statistiki sem jaz med 20 odstotki družinskih zdravnikov, ki napišemo najmanj antibiotikov v Sloveniji. To pa pomeni, da se moram z bolniki veliko pogovarjati, da jim razložim, zakaj antibiotik ni potreben. V zadnjih desetih letih se vedno pogosteje srečujemo z ljudmi, ki so prepričani, da bo zdravnik rešil njihovo težavo z receptom za zdravilo. Stanj, ko samo s tabletami kaj pozdravimo, je malo.

Imajo vaši bolniki v Slovenskih goricah kakšna specifična obolenja? Je ekonomska kriza vplivala na porast depresije?

Gotovo se srečujem z več alkoholizma, kakšna četrtina je takšnih. Lahko pa rečem, da se ljudje, ki zlorabljajo alkohol pri nas, precej razlikujejo od tistih, ki to počnejo v mestih. Pri nas večina kljub alkoholu še vedno opravi svoje delovne obveznosti, medtem ko jih v mestih ne. Moški depresijo utapljajo v alkoholu, ženskam pa predpisujemo antidepresive, čeprav gotovo manj kot v mestih.

Koncesionarji predstavljajo približno četrtino javne zdravstvene mreže na primarni ravni. Takšno razmerje naj bi bilo tudi pri referenčnih ambulantah.

Če ne bi bilo koncesionarjev, na deželi tudi v krogu do 60 kilometrov ne bi bilo ambulante. Ko sem še sam delal v Zdravstvenem domu Ljutomer, so me pošiljali dvakrat tedensko v ambulanto v Malo Nedeljo. V tisti ambulanti ni bilo ne EKG ne laboratorija. Imel sem samo slušalke in otoskop. Še sedaj je tako, samo da zdravnik pride tja samo še enkrat na teden po nekaj ur. Enako je bilo v Juršincih, kjer so imeli po 10, 15 bolnikov dvakrat na teden. Jaz jih imam pa vsak dan 52! Zakaj? Zato, ker sem ambulanto uredil tako, da lahko v njej ljudem kaj nudim, ne pa da jim le pišem napotnice in jih pošiljam naprej. Imam aparat za EKG in laboratorij. V petih minutah vidimo osnovno sliko krvi in urina. Za zahtevnejše laboratorijske izvide pa odvzamem kri in jo pošljem v Ljubljano. Izvid dobim v 24 urah in bolnikom se za to ni treba nikamor voziti.

Imate več starejših bolnikov, ki potrebujejo več laboratorijskih preiskav. Zanje bo trikrat več denarja v referenčnih ambulantah. Kako pa shajate sedaj, ko imate le dober evro za bolnika za laboratorij na dan?

To ni problem - moj laboratorij stane približno 40 odstotkov manj, kot če bi to zame delal zdravstveni dom. Za laboratorij se odločim, ko je ta res potreben. Pri tem ne varčujem, čeprav finančno laboratorij ni pokrit.

Sedaj ste tudi po zakonu dolžni bolnike naročati. Si ne morete dela organizirati tako, da bi jih imeli dnevno manj v ambulanti?

Odkrito vam povem, da naročam samo četrtino ljudi. Samo toliko jih je namreč zainteresiranih, da pridejo na vrsto ob točno določeni uri. Poleg tega bolnikov enostavno ne moremo odklanjati, ko presežemo število, ki nam ga ZZZS plača (36 na dan). Bi imel v enem mesecu zelo dolgo čakalno dobo! Obveznosti iz pogodbe večina zdravnikov izpolni okrog 15. septembra v letu, pa vseeno ne zapremo ambulant.

Hočete reči, da tri četrtine vaših bolnikov rade čakajo?

V glavnem so moji bolniki starejši ljudje in pridejo, ko jih lahko kdo pripelje. Nekateri še telefona nimajo. Ampak moram vam povedati, da nisem imel niti ene pritožbe zaradi tega, ker so čakali. (Smeh.) Je pa res, da večkrat v čakalnici vidim tudi take, ki so pregled opravili že pred dvema urama, pa še vedno klepetajo. Edino tam srečajo ljudi, ki jih že dolgo niso videli.