Samo to še naredim, potem bom povsem miren! Ta stavek je ničkolikokrat izrekel direktor večjega storitvenega podjetja in tako delu ves čas dajal prednost pred svojo družino in pred samim seboj. Z leti so se družina in prijatelji navadili, da so vedno prišli zadnji na vrsto. Velikokrat se je celo zgodilo, da je družina šla sama na dopust, zadnji dve leti ga žena niti ni več vprašala, kdaj ima čas za dopust, zato se je kar sama organizirala in odpotovala. Njen mož namreč ni imel časa in vedno se mu je nekam mudilo.

Za svojega abrahama, na katerega je seveda spet zamudil, datuma praznovanja pa tudi ni mogel prestaviti, je pred vsemi obljubil, da bo svojo kariero končal takoj, ko bo zaključil še zadnji aktualni projekt. Vodenje podjetja bo predal nasledniku, z ženo pa se bosta preselila na morje.

Ker sta z ženo po praznovanju njegove 50-letnice dejansko takoj odpotovala na daljši dopust, je bila celo žena prepričana, da bo odslej res drugače. Tudi njegovi poslovni partnerji so bili o tem prepričani, saj si je prvič po 20 letih res vzel čas za dopust.

Minula leta so bila za vse naporna. Žena si je vedno obljubila, da bo soproga, če bo samo še enkrat prelomil obljubo, zapustila. Tudi investitorji v podjetje, ki ga je vodil, so si nemalokrat obljubili, da ga bodo ob naslednji samosvoji odločitvi zamenjali. A ženo je vedno uspel pregovoriti in jo premamiti z darili, uredil je vikend na morju in v gorah, skrbel je, da je bila s tremi otroki, in še četrtega si je želel, vedno polno zaposlena. Prav tako si nikoli ni vzel dovolj časa, da bi svoje poslovne odločitve skomuniciral s svojimi poslovnimi partnerji. O njih jih je obvestil šele, ko so bile že skoraj uresničene, ali pa so o njih slučajno izvedeli, vendar jih je na koncu vedno prepričal z dobrimi poslovnimi rezultati.

Direktorja bi lahko opisali kot osebo, ki je imela vedno polno idej, veliko več, kot jih je bila okolica sposobna sprejeti. Zato sam ni izgubljal časa, temveč se je uresničevanja idej lotil kar sam, ker je šlo tako hitreje. Nekateri bi rekli, da je imel v sebi nemirnega duha, ki ga je neprestano priganjal k novim izzivom. Seveda je bil tudi sam utrujen od neprestanega pehanja za novimi cilji, vendar si ni znal pomagati. Njegovo življenje je bežalo mimo njega. Ni se niti zavedal, kdaj so otroci odrasli, pozabil je, da sta dva že diplomirala, niti ni vedel, da je eden tik pred tem, da postane očka, in da ima žena že deset let ljubimce. Prav tako ni vedel, da so njegovi poslovni partnerji njegov poslovni delež preusmerili na druga podjetja zato, da so zmanjšali tveganje pri poslovanju, če bi se njemu kaj zgodilo. Dejansko od svojega življenja ni imel ničesar, niti svoje lastnine, saj je žena imela vse, kar sta ustvarila, napisano nase. To pa je pomenilo, da je vse, kar je delal, dejansko delal za druge. Bil je ujetnik svojih idej in suženj materialnega sveta.

Kaj se mu je v resnici dogajalo? Teorija transakcijske analize pravi, da nam starši v našo podzavest vgradijo življenjski scenarij, po katerem naj bi nato živeli vse življenje. To se zgodi tedaj, ko smo v zgodnjem otroštvu vzgajani s prepovedmi, omejitvami, ko tudi starši ne uživajo v svojem življenju, temveč se ves čas prilagajajo in podrejajo. Tako otrok v zgodnjem otroštvu dobi vzgled in usmeritev, kako naj živi.

Ker pa je ta vzgled po navadi v nasprotju s tem, kar si otrok v resnici želi, dobi navodilo, da mora živeti v nasprotju sam s sabo, in tako se začne večni boj. Delamo to, kar so nam "naročili" starši, zraven pa umira naš pravi jaz, ki nikakor ne more zaživeti.

Da lahko naredimo ta preboj, moramo dobiti v sebe močnejšo informacijo, kot je informacija, ki so nam jo dali starši. Samo tako lahko premagamo njihov življenjski scenarij, ki so nam ga vsadili. Seveda obstaja za preboj več "mehkih" načinov, največkrat pa se nam to zgodi ob šokih, ki jih doživimo v življenju. Po navadi je to bolezen, smrt bližnjega ali pa ugotovimo, da smo več desetletij živeli v iluziji. Tako kot se je zgodilo tudi našemu "glavnemu junaku".

Po tritedenskem dopustu je ugotovil, da svoje žene v resnici ne pozna, celo priznala mu je, da je imela ljubimce. Spoznal je, po kako težki psihološki in čustveni poti so šli njegovi otroci in na koncu tudi to, da v podjetju nima nič svojega premoženja. Šele tedaj je uvidel, kakšen je njegov realni svet. Najprej je hotel vso krivdo zvrniti na poslovne partnerje, ženo, otroke, vendar pa so oni živeli tako, kot so najbolje znali, da so zaščitili svoje življenje, ker je on živel neodgovorno. Ko se je tega zavedal, je hotel vso krivdo zvaliti na svoje starše, pa je tudi tukaj hitro omagal, saj oni niso hodili v šolo za starše in so ga vzgajali tako, kot so najbolje znali.

Zavedel se je, da si mora pomoč poiskati sam, če že ne more preseči tega vzorca, tega nemirnega duha v sebi, ki ga niti umreti ne bo pustil. S tem, ko je sprejel to odločitev, se je odločil za življenje, da bo začel živeti in čutiti okolico ter končno tudi samega sebe.

Milan Krajnc je strokovnjak za krizno vodenje v podjetju SIRIUS.SI.