V analogni svet se je pred kratkim za nekaj dni na podoben način preselil tudi Egipt. Zdaj že nekdanji predsednik Hosni Mubarak je želel z izklopom interneta svetovni javnosti zamolčati upor lastnega ljudstva, ki ga je združil ravno splet. Časopisni novinarji, ki so se takrat mudili v Kairu, so bili primorani svoje misli sporočati po telefonu.

Medtem je tudi libijski voditelj Moamer Gadafi izključil internet. Osemindvajsetletni Mohamed Nabus se je znašel tako, da je s pomočjo satelitske povezave vzpostavil komunikacijo med uporniki in preostalim delom sveta.

Na seznamu največjih sovražnikov interneta v povezavi s svobodo izražanja se nahajajo Savdska Arabija, Egipt, Iran, Mjanmar, Kitajska, Severna Koreja, Kuba, Uzbekistan, Sirija, Tunizija, Turkmenistan in Vietnam, od koder poročajo o tako imenovanih "internetnih zapornikih", pri čemer gre velikokrat tudi za blogerje.

Turčija je pred kratkim zablokirala dostop do Googlove blogerske platforme.

Najprej so se povezali v virtualnem okolju

Potem ko je politični nadzor nad klasičnimi mediji v nekaterih državah že doživel vrhunec, je sedaj nastopil čas cenzure tudi za internet. Še posebej tiste politične oblasti, ki svojim državljanom ne zagotavljajo temeljnih človekovih pravic, se vse bolj zavedajo, da se tudi spletno združevanje lahko prelevi v resno grožnjo njihovemu nadaljnjemu obstoju. Ker so državljani Irana, Tunizije, Egipta, Libije in ostalih totalitarnih držav želeli uživati ustavno pravico, ki govori o svobodi izražanja, so si pred leti izbrali internet. Z njegovo pomočjo so se najprej povezali v virtualnem okolju, ko pa so našli še skupne točke, so stopili na ulice, da bi zrušili režime, v katerih se ne morejo razviti v celovite osebnosti. S pogumnimi dejanji so politikom po vsem svetu dali jasno vedeti, da je internet platforma, na kateri lahko tudi več desetletij zatirano ljudstvo ponovno zaživi in se začne razvijati po demokratičnih načelih. In da stikalo za izklop interneta ni najbolj posrečen izum.

Organizacija Novinarji brez meja je že lani opozorila na splošen trend, da si vse več držav želi poostriti nadzor nad internetom, za kar niso več imune niti zahodne demokracije. "V zadnjih letih je zanimivo, da tudi zahodne demokracije mami refleks nadzora internetne komunikacije. Že nekaj let poskuša Avstralija uveljaviti obvezno filtriranje prometa do tujih spletnih mest, medtem ko je Obamova administracija požela ostre kritike zaradi predloga 'internetnega stikala', s katerim bi lahko izklopili internet," razlaga vodja slovenskega centra za posredovanje pri omrežnih incidentih SI-CERT Gorazd Božič. V državah Evropske unije na področju spletne cenzure sicer ne prihaja do večjih odstopanj, so pa bili v imenu boja proti otroški pornografiji in kraji intelektualne lastnine sprejeti različni zakoni in uredbe v Franciji, Italiji ter Veliki Britaniji, ki dodatno regulirajo svobodni pretok informacij po internetu. V evropskem prostoru je treba izpostaviti še Belorusijo, kjer je internetna infrastruktura monopolna in pod nadzorom države.

Kot poudarjajo poznavalci interneta, bodo ključno vlogo v boju proti cenzuri odigrali ravno spletni državljani, ki se že sedaj solidarnostno mobilizirajo, kadar je to potrebno. Dr. Matej Kovačič, asistent pri predmetu informacijski sistemi države in e-vladanje na ljubljanski fakulteti za družbene vede, je v lanskem intervjuju za spletno stran www.pokerklub.si omenil primer iz Nemčije, kjer je približno 135.000 posameznikov podpisalo e-peticijo proti blokiranju spleta za namen preprečevanja dostopa do otroške pornografije. Pobudniki, ki se niso zavzemali za otroško pornografijo, so želeli poudariti, da so tovrstne blokade v demokratični družbi nesprejemljive. "Dejansko so pobudniki te peticije dokazali, da je strežnike z otroško pornografijo mogoče odstraniti s spleta v pičlih dvanajstih urah, in to preprosto tako, da se o spornih vsebinah obvesti ponudnika dostopa do interneta," je v omenjenem intervjuju povedal dr. Kovačič. Ob tem je dodal, da so se podobne akcije proti cenzuri spleta odvile tudi v Avstraliji in drugod po svetu. "Vendar pa se je v večini primerov žal izkazalo, da so politiki le redko pripravljeni poslušati ljudi."

Poskusi blokad spletnih strani

Ob zadnjih dogodkih, ko je ministrstvo za finance na podlagi odločb iz leta 2006 internetnim operaterjem naložilo blokado dostopa do nekaterih ponudnikov spletnih iger na srečo, so se tudi v Sloveniji pojavila najrazličnejša vprašanja glede državnega nadzora nad internetom. Med drugim tudi vprašanje o obstoju stikala, s katerim bi slovenska oblast državljanom lahko preprečila dostop do interneta. Slovenski strokovnjaki za internet v en glas odgovarjajo, da takšne strateške točke pri nas ni. Če bodo naše politike kadar koli zasrbeli prsti, bodo morali namreč za pomoč zaprositi vsakega internetnega operaterja posebej. "Hipotetično bi bilo možno onemogočiti dostop do interneta, če bi vsi internetni ponudniki fizično izklopili svoja omrežja, vključno z mobilnimi. Pa še v tem primeru bi se našle rezervne možnosti v satelitskem dostopu," poudarja generalni direktor direktorata za informacijsko družbo na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Marjan Turk.

V Sloveniji posebnega zakona, ki bi na kakršen koli način zadeval cenzuro interneta, nimamo. O blokadah načeloma odločajo sodišča, v nekaterih primerih, kot na primer pri objavi osebnih podatkov, pa tudi inšpektorji, medtem ko lahko policija opravi zaseg sporne vsebine (otroška pornografija). Dostop do spletnih strani lahko blokirata tretji odstavek 9. člena zakona o elektronskem poslovanju na trgu in 107. člen zakona o igrah na srečo. Ta je v svoji prejšnji različici dvignil veliko prahu v začetku lanskega leta, ko so poslanci državnega zbora sprejeli novelo, po kateri bi lahko urad za nadzor prirejanja iger na srečo slovenskim internetnim ponudnikom odrejal, do katerih spletnih strani naj onemogočijo dostop. Čeprav so na finančnem ministrstvu kmalu spoznali napako in z zadnjo novelo po vsega osmih mesecih uradu odvzeli pravico odločanja v tovrstnih postopkih ter jo dodelili sodišču, so pred dnevi spletne strani z igrami na srečo brez koncesije doživele blokado na podlagi odredbe organa, ki za to danes nima več pristojnosti. "Ukrep ne želi preprečiti obiska spletnega mesta samo igralcem, ampak prav vsak obisk spletnega mesta," opozarja Gorazd Božič. O tem smo se med drugimi prepričali tudi novinarji, saj o nastalem zapletu nismo mogli podajati celovitih informacij. Država je namreč s takšnim ukrepom novinarjem onemogočila kontakt z blokiranimi spletnimi ponudniki iger na srečo, da bi prisluhnili tudi njihovi plati zgodbe.

V zadnjih letih smo v Sloveniji zabeležili še dva podobna poskusa blokad spletnih strani. Prvič se je to na podlagi odločbe inšpektorja za varstvo osebnih podatkov zgodilo leta 2003 s spletno stranjo Udba.net. Ker pa je bila izvedba odločbe nemogoča, jo je inšpektor na koncu razglasil na nično. Tri leta kasneje je urad za nadzor prirejanja iger na srečo poslal ponudnikom interneta "obvestilo o kršitvi", v pričakovanju, da bodo zaradi grožnje s sankcijami samoiniciativno izvedli blokado nekaterih spletnih stavnic. Ker odločba ni bila izdana oziroma je bila pravna podlaga za obvestilo o kršitvi pomanjkljiva, tudi v tem primeru ni prišlo do blokade spletnih strani. Čeprav gre za na videz manjše oblike spletne cenzure, kot jih poznajo v drugih delih sveta, komunikologi kljub vsemu opozarjajo, da so tovrstne blokade resna grožnja svobodnemu pretoku informacij in v konfliktu z osnovnimi demokratičnimi načeli. Omejevanje svobode interneta je namreč neposredno povezano z omejevanjem svobode izražanja.