V poslu je tri leta. Je človek, ki oddaja entuziastično energijo in značilno espejevsko bojevitost. Vprašam ga, kako je prišel do ideje, da čisti stanovanja. "Pogledal sem si listo sto najhitreje rastočih franšiz, opazil, da je na njej čiščenje, in se lotil posla. V stroje za čiščenje sem vložil približno 4000 evrov. Prvo leto sem čistil povsem sam, danes zaposlujem tudi dodatne ljudi, pri čemer moram reči, da so se na zavodu za zaposlovanje tako popravili, da je ponudb precej. Samo danes se jih je javilo 70," pojasnjuje med vožnjo z enoprostorcem v smeri Vevč, kamor sva šla po njegovo kolegico, ki pa je želela ostati anonimna.

Vse "zglancano", denarja pa od nikoder

Manjša ženska, navidez v štiridesetih, z gorenjskim naglasom. V blokovskem stanovanju v Vevčah je opravila "generalko", torej kompletno "pospravilo". Kot čistilka dela tri leta in pravi, da ji ta posel ustreza bistveno bolj kot prejšnje zaposlitve v raznih proizvodnih obratih oziroma za tekočim trakom. Ni več na istem mestu, ritem ni več ubijalsko enoličen, menja stanovanja in lokacije. "Čistim po sistemu, da najprej opravim z zgornjimi predeli, kot so površine omar, in se po spuščam proti tlom. No, najprej se seveda lotim najtežjih zadev, to so pa kuhinje in stranišča. Bolj kuhinje kot stranišča, čeprav je lahko v obeh primerih umazanost velika. Nekateri stanovanj ne očistijo po 20 let in lahko si predstavljate, kako je takšno stanovanje videti. Za centimeter ali dva vodnega kamna v kopalnici, sloji maščobe v kuhinji. Ali pa stanovanje, v katerem sta pes in mačka živela zaprta dva meseca. Smrad je bil neznosen," pripoveduje, ko smo se vračali iz Vevč. "No, meni so najbolj zoprne žaluzije," se vključi njen šef, ki ob tem, da razporeja druge, še vedno čisti tudi sam: "Vsako je treba obrisati posamič in nikdar jim ni konca." Navrže pa tudi, da mu je tako kot mnogim drugim najbolj nadležna plačilna nedisciplina. "Pri čemer bi zgolj po tem, kako čiste prostore ima kakšna firma, zelo težko sklepal o tem, kako uspešna je. Če pomislim, se spomnim primera podjetja, katerega snažnost prostorov nikakor ni na višku, pa so redni in dobri plačniki, in obraten primer, kjer imajo vse 'zglancano', njihovega denarja pa od nikoder!" v sebi značilnem slogu blago pobenti Amrožič.

Nevidna ekipa

S čiščenjem se preživlja tudi gospa Marjeta Halužan. Že 12 let. Pravzaprav to sedaj počne vsa njena družina, organizirana kot podjetje. "Čiščenje je postalo naš družinski posel, vanj pa smo prišli preko žene. Pred leti je delala v Saturnusu, v enoličnem in nadležnem hrupu 'štance'. Ni ji več zneslo, zato sem ji predlagal, naj začne čistiti. Posel se je izkazal za donosen in sedaj čistimo vsi, tudi sin, ki je prav tako ugotovil, da se mu to najbolj splača. Vstajamo ob pol petih zjutraj, ko imamo na razporedu gostinske lokale, medtem ko zvečer čistimo poslovne prostore," pove gospod Milan Halužan in pri tem pokaže nehlinjeno zadovoljstvo človeka, ki ima posel in svoj mir. Kot da je v tem čiščenju nekaj vedrega? Ni dvoma, da opravek z umazanijo in smetmi nudi prenekatero humornost. "Hm, lahko vam navedem primer firme, v kateri se že kar nekaj časa dogaja velik lov za anonimnim kadilcem. Nekdo stalno kadi v stranišču in ostalim gre to zelo na živce. A nihče ne ve, kdo to je. Razen nas. Mi vemo. Lahko rečem, da je to prav človek, ki gonjo proti neznanemu kadilcu najbolj podpihuje. In on ve, da mi vemo, da v stranišču kadi on, vendar pa ve tudi, da moramo mi to zadržati zase in se zato pred nami tudi počuti varnega in nadaljuje igro," se med pripovedovanjem muza gospa Marjeta. Na pogovor se spet naveže njen mož Milan: "A s tem je tako: bili so že primeri, ko nas je kak direktor poprosil, če bi bili pozorni na to, kdo kaj krade, vendar to res ni naš posel. Naš posel je, da čistimo, tistega, kar vemo, pa ne smemo posredovati naprej."

Da, ni dvoma. Direktor s smislom za totalen pregled nad stanjem svoje firme bi imel v čistilni službi brez dvoma svojo obveščevalno mrežo. Bazo koristnih podatkov o odnosih in značilnostih svojih podrejenih. Čistilke in čistilci v podjetju so posebna sekcija. Ekipa, ki je praviloma "nevidna", ki pa je vendarle prisotna, ki vidi in sliši. Toliko bolj, ker pred njimi poslovni sodelavci ne šepetajo, saj menijo, da njihova ušesa ne morejo biti škodljiva. Poleg tega pa imajo svoje sisteme in svoj prav. Svojo logiko. Spominjam se zagat z Dnevnikovim dvigalom izpred nekaj let. Kar naenkrat se je začelo redno dogajati, da si ga priklical bistveno težje kot sicer. Uganka je trajala kar nekaj časa, dokler vratarji, ti takisto specifični obvladovalci razmer v podjetju, niso ugotovili, da kolegice snažilke s tepihom blokirajo vrata, da jim, medtem ko morajo v določenem nadstropju kaj malega opraviti, dvigalo ne bi pobegnilo.

Sanitarna klasifikacija

Po izhodiščih obrtne zbornice Slovenije bi za 50 kvadratov stanovanjske površine čistilec lahko zaračunal okoli 400 evrov, a so cene zaradi velike konkurence in dumpinga bistveno nižje. Ambrožič pravi, da tam okoli 150 do 200 evrov za enako površino. No, v resnici je čistilca mogoče dobiti tudi precej ceneje.

Najtežji zalogaj po mnenju Halužanovih so zasebne hiše. "Največ dela je, pa najtežje zadovoljiš naročnika. No, še težje zadovoljiš ljudi, ki svoje stanovanje itak stalno čistijo sami, ljudi, ki so na neki način obsedeni s čistočo. Tak primer je gospa, ki ti še potem, ko si res že končal, vendarle reče, če ne bi enkrat obrisal kljuk oziroma ograje na stopnicah. Takšni ljudje so težavne stranke, saj imajo itak tako čisto, da enostavno težko pokažeš napredek oziroma razliko, torej da si sploh kaj naredil," razloži gospod Milan.

Na drugi strani lestvice nesnage so seveda druge skrajnosti. Na primer zanemarjena mesnica, ki ni obratovala nekaj mesecev in se je popolnoma usmradila, tako da običajno čiščenje ni pomagalo in so lastniki poklicali na pomoč profesionalce. Ali pa kuhinja, v kateri je zaradi večletnega zanemarjanja začelo olje kapljati kar iz zračnikov, saj se ga je v prezračevalnih ceveh prek delcev iz zraka nakopičilo toliko, da je začelo gravitirati nazaj. Ali pa prizorišče študentske zabave, če ga ne začneš čistiti takoj, ko so gostje zapustili prizorišče. V teh primerih lahko zadevo rešijo le profesionalci, opremljeni z najmočnejšimi čistili. Tistimi v rdeči embalaži za sanitarije, v zeleni embalaži za kuhinje in v modri embalaži za ostale prostore. Takšna je sanitarna klasifikacija. Enako velja za krpe in posode. Da se pač ne mešajo med seboj.

"Za študentskimi zabavami lahko ostane kaos. Predvsem razni sladkobni energetski napitki, s katerimi mešajo vodko, se na tla prilepijo tako, da je treba razbito steklenino, ki se je prilepila na tla, dobesedno odtrgati od tal, da ne govorim o straniščih, ki so redno demolirana. In značilno je, da ženska vedno bolj od moških," razglablja glava družine Halužan. V njihovi dnevni sobi se je razvila razprava, zakaj je tako. "Saj ne samo stranišča. Tudi sicer, če pogledam stanje v pisarnah oziroma v koših za smeti, moram reči, da ženske vanje mečejo bistveno več odpadkov oziroma da bistveno manj pazijo, kaj vse vržejo v koš, tako da imamo z njihovimi smetmi precej več opravka, kar se tiče ločevanja," pripomni gospa Marjeta.

Čistilke v gledališkem listu

(Ne)snaga je v vsakem primeru človeku nekaj osnovnega, nekaj, kar je vezano na osebno disciplino. Nekoč je znani ljubljanski rocker Janez Zmazek - Žan v nekem intervjuju razlagal o svojem odraščajočem sinu, ki je adolescentsko značilno jamral, da v življenju kot takem niti ne vidi pretiranega smisla, Žan pa mu je odvrnil: "Poskusi najprej pospraviti svojo sobo, pa boš našel smisel." Če bi le človek vedno takoj pospravil za seboj, da se mu smeti ne bi nabirale - no, kot verjetno vemo, prenekaterikrat ni tako, saj je opravek preložiti na "enkrat potem" nadvse ugodno. Pa potem še enkrat in tako naprej, vse do točke, ko kaos oziroma zasvinjanost postane nevzdržna in zahteva odločno akcijo. Džihad spopad, ki je pa toliko težji, ker gre za tvoj kaos, do katerega si lahko prizanesljiv. Subjektiven. Zato je pogled neodvisnega strokovnjaka nadvse koristen.

"Moram reči, da se je v primerjavi s časi, ko sem začenjala, se pravi s časom izpred 12 let, odnos ljudi do našega poklica popravil. Mislim, da smo si pridobili častnost, ceno in spoštovanje. Danes ljudje na čistilke ne gledajo več zviška. Dojeli so, da je vsako delo častno, prav tako pa tudi, da je vsako delo priložnost."

No, najbolj bistvena razlika med socialističnimi in kapitalističnimi časi je, da ustanove, institucije in podjetja nimajo več svojih čistilk, ampak najemajo zunanja podjetja. Seveda spet ne vsi. V Slovenskem mladinskem gledališču na primer imajo stalne čistilke, njihova imena pa tudi navajajo v gledaliških listih predstav kot sestavni del ekipe, ki je predstavo ustvarila; gre namreč za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, ki zahteva stalno prisotnost čistilk, tako na odrih kot v zaodrju ter dvoranah. Tako njihove čistilke pričnejo s svojim delom že zjutraj in še pred dopoldanskimi vajami ali predstavami pripravijo oder, njihova prisotnost pa je nujna tudi na vseh večernih vajah, ki običajno potekajo od 19. do 22. ure, in na predstavah. "Verjemite, da smo že iskali čistilni servis, ki bi se prilagodil "gledališkemu" razporedu dela, pa ga ni bilo takšnega, ki bi se želel na ta način prilagoditi. S temi težavami se bomo verjetno še soočali. Gospe, ki sta v skladu s sistemizacijo razporejeni na delovno mesto čistilke, se bosta relativno kmalu upokojili, javni sektor pa bo - v luči varčevanja in zmanjšanja števila zaposlenih v javnem sektorju - določena delovna mesta predvidoma prisiljen opuščati. Že sedaj pa vemo, da nam bo to povzročilo nemalo težav, saj je poznavanje dela v gledališču ključnega pomena tudi pri opravljanju teh, pogosto podcenjenih del. Ker sta naši čistilki soodgovorni za dobro počutje vseh zaposlenih, zlasti za počutje in varnost igralskega ansambla v procesu produkcije novih predstav, je navedba njunih imen v gledališkem listu še najmanj, kar lahko storimo kot izraz spoštovanja do njunega dela," pravijo v Slovenskem mladinskem gledališču.

Žvečilni pod poslansko klopjo

Redno zaposlene čistilke, 12 jih imajo tudi v vladi, kjer so, kot sporočajo gospe, "varnostno preverjene", saj imajo dostop do internih materialov, medtem ko so v Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji (Sova) nasploh skrivnostni in že podatek o tem, kdo jim čisti prostore, razumejo kot tajnost oziroma varovane podatke. V vsakem primeru v določene prostore Sove nimajo vstopa niti čistilke.

Bolj sproščeno je v parlamentu. Vodja čistilne službe, gospa Šefika Osmanagić, v parlamentarni stavbi dela že 31 let, eno ključnih spoznanj, ki jih je ta bržkone največja poznavalka parlamentarnega poslopja v prijetnem pogovoru navrgla, pa je: "Več ljudi, več smeti. Če poslanci čečkajo po klopeh? O, tudi, tako iz dolgčasa, se mi zdi, najdemo pa tudi kak na spodnjo stran klopi prilepljen žvečilni." Njena enota šteje 17 žensk, posel pa si delijo po prostorskih sektorjih, kar pomeni, da opozicija nima svojih, pozicija pa svojih čistilk. O tem, kdo bo dobil delo, kot del komisije odloča tudi gospa Osmanagić: "Da, tudi odpustila sem že eno in bila zaradi tega tudi na sodišču, ker je potem tožila državni zbor. Vendar ne moreš z isto vodo čistiti nog mize in površine mize! Prav tako se ne moreš zgolj vrteti na stolu, namesto da preverjaš po prostorih, ali je kaj za storiti. Pri nas se tako ne dela!"

Državnozborska čistilka lahko zasluži največ minimalno plačo, torej nekaj nad 500 evri na mesec, s čimer je pa gospa Osmanagić zmerno zadovoljna: "Plače nikdar niso bile velike, vendar vsaj so," pravi. Minimalna plača je nasploh maksimum, kar si čistilka v Sloveniji lahko obeta. Rečeno drugače: čistilke z minimalcem so uspešne. Bolj realna cena tega dela je tri evre na uro, brez plačane socialne pomoči, dodatkov za hrano in še kakšne malenkosti.

Majda Hrženjak v razpravi o strukturnih značilnostih sodobnega plačanega domačega dela v evropski skupnosti, ki se deloma nanaša tudi na čiščenje, čeprav v osnovi govori o gospodinjskih pomočnicah, omenja, da so sociološke teorije po drugi svetovni vojni napovedovale, da bo tovrstno delo popolnoma izginilo. Iz dveh razlogov: prvič zaradi gospodinjskih aparatov, ki naj bi v celoti nadomestili delavce, drugič pa zato, ker neravnotežje moči, ki se kaže v odnosu med gospodinjsko delavko in uporabnikom njenih storitev, ni v skladu z demokratičnimi načeli. Ta sociološka predpostavka se je izkazala za utopično tudi glede snažilk. Ki ostajajo. Držijo pozicijo. In to suvereno. "Premislili sta si. Ne bi dali intervjuja," je v četrtek zjutraj sporočil Tibor Mihelič Syed, pomočnik direktorice Slovenskega mladinskega gledališča. Ja, ko si snažilka premisli, nimaš kaj. To so punce, ki imajo svoj sistem in svoj prav.