"V Sloveniji so vsi proti vsem," je resignirano po telefonu ugotovil Hartmut Mehdorn, ko se je vrnil nazaj v Nemčijo in mali državici izstavil še manjši račun za svetovalne storitve. Ni treba biti ravno svetovna klasa kriznega menedžmenta ali vodenja, da ti je jasno, kako v tej deželi vlada enostaven navijaški duh. Fanovstvo je najbolj primarna oblika sobivanja in obenem model, zaradi katerega dialog ni mogoč. Lep primer so vse debatne oddaje na tv-zaslonih: neskončni monologi in nobenega dialoga. Naravnost fanatično vztrajanje pri svojem pa najbolj cenjena vrednota. Če te dobijo na laži, če te dobijo pri prekršku, če te dobijo pri kraji ali plagiatu, je tvoja dolžnost le ta, da brezprizivno vztrajaš pri svojem. In še bolj goreče napadeš nasprotnike, torej navijače druge opcije ali drugega moštva.

Prav smešno je bilo v tej luči poslušati Gorana Obreza na športnem kanalu Š1, ko se je med prenosom še ene dolgočasne nogometne tekme španskega prvenstva začel ukvarjati z navijači. Pa ne tistimi na stadionu, temveč tistimi, ki so v njegovem komentiranju zaslutili pristranskost ali pretiravanje. Tistimi, ki bi rezali roke za Messija in pulili nohte za Ronalda. Tistimi, ki znorijo takoj, ko kdo podvomi v njihove junake, mesije in bogove. Namesto da bi komentiral tekmo, se je Obrez pol tekme ukvarjal z užaljenimi fani, ki so mu pisali in grozili po raznih forumih, in jim dokazoval, kaj je res rekel, kaj je res mislil, kaj je smisel vsega skupaj, ter spregledal tisto najbolj bistveno: pri navijačih ne pomaga noben argument. Niti posipanje s pepelom. Tako kot to ne velja pri politikih. Ne zaleže noben argument. Če je strasten navijač prepričan, da je Borut Pahor car, ga ni argumenta, ki bi ga omajal v tem prepričanju. Še bolj strasten navijač Janeza Janše pa argumentov proti niti ne sliši, saj mu je že vnaprej jasno, da je zadaj vsa ta komunajzerska, udbomafijska in tajkunska zalega.

Janez Janša je ta trenutek na politični sceni v enakem položaju do koalicije, kot je komercialna Pop TV do nacionalke. Ne prvemu ne drugi ni treba nič narediti, rajtingi pa še kar rastejo. Manj ko Janša govori, bolj padajo podpora vladi in odstotki koalicijskim strankam. Oziroma, manj ko Pop TV vlaga v lastni program in širitve, bolj šiša paradne konje nacionalke na celi črti. To, da je na primer v torek oddajo 24 ur gledalo več gledalcev kot Dnevnik in Odmeve skupaj, je v domeni znanstvene fantastike. Negativna utopija pa podatek, da že Svet na Kanalu A brez problemov premaguje oba ponosa informativnega programa javne televizije. Zgodi se nam lahko le še to, da bo počasi Top Shop bolj gledan od osrednjih poročil na nacionalki. Zato si lahko na komercialki brez bolečine privoščijo, da konkurentki oddajo dva nepogrešljiva programska stebra zadnjega desetletja: prenose dirk formule ena in prenos podelitve viktorjev. Pred leti bi bila to katastrofa, zdaj je to brezplačno darilo.

Dejstvo je, da si zapravljenega ugleda TVS ne bo povrnila čez noč. Naj se prejšnja vodstvena garnitura nacionalke še tako jajca okoli politike in spotikanj in išče nešteto razlogov za porazne rejtinge v drugih, ostaja za njo nekredibilno pogorišče. Pogorišče, na katerem so ostale in rastejo solidne produkcije, a z velikim minusom verodostojnosti. Nedeljska popoldanska oddaja NLP je na primer več kot korekten izdelek. Zdaj, ko se je voditeljica Tjaša Železnik rešila vseh tistih, ki mislijo, da so nove inkarnacije Jureta Zrnca in Lada Bizovičarja v eni osebi, pa postaja Tjaša najbolj zanimiv in avtentičen lik nacionalke. Posebej še, če se našemi v medicinsko sestro. Konec koncev je le igralka in se v družbi kulturnikov dobro počuti. In nedeljsko popoldne je en tak fin popkulturni miks sproščenega govoričenja. Brez dokazovanja, kdo je bolj pameten in kdo ima bolj prav.

Seveda pri Pogledih Slovenije to ne pride v poštev. Tam mora Uroš Slak pokopati pol Slovenije. Ali pa vsaj Katarino Kresal in njenega partnerja. Tudi v četrtek se je vse skupaj začelo s še enim pogrebom Kresalove in njenimi grehi okoli nakupa avtomobila in v nadaljevanju je sledila le še skromna sedmina. Tako dolgočasna in tako predvidljiva obenem. Dolgočasna zato, ker so se vsi gostje strinjali, in predvidljiva zato, ker se je spet jokalo nad izgubljenimi vrednotami in etiko. Joker zadnjih mesecev Matej Lahovnik pa je postal že kar serijski pisec in govorec pogrebnih govorov. Brez njega ni več mogoče izpeljati nobene studijske debate. Brez njegovih sočnih primerjav pa pogrebne slovesnosti in sedmine ostajajo čisto brez duha. Ja, pozitivnega duha nam manjka, so si bili edini vsi po vrsti na zadnjih Pogledih. In ne glede na navijaštvo imajo Pogledi Slovenije eno res fino lastnost: za njimi je na sporedu oddaja s pomenljivim naslovom Na lepše