Izkušnja, ki jo najbolje opišeta stavka "vrneš se h koreninam zdravniškega poklica" in "dozoriš kot zdravnik", je bila tako pozitivna, da bosta v misijah Zdravnikov brez meja še sodelovala. Štembergerjeva bi morala že januarja na Haiti, "a se je epidemija kolere na srečo umirila" in zdaj čaka na novo nalogo. Bešič Loredan bi se rad novi misiji pridružil januarja prihodnje leto, če ga ne bodo že prej potrebovali na kakšni urgentni misiji.

Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je stara 40 let, leta 1999 so njena prizadevanja nagradili z Nobelovo nagrado za mir. V Sloveniji poznamo njihove aktivnosti predvsem iz medijev. Na kakšen način sta vidva poiskala stik z njimi?

Štemberger: Po končani fakulteti sem dva meseca delala v misijonski bolnišnici v Zambiji. Potem sem se vrnila, v Ljubljani končala specializacijo družinske medicine in delala v zdravstvenem domu v Ilirski Bistrici, leta 2009 pa sem poslala prošnjo za sodelovanje v misijah Zdravniki brez meja, prestala preverjanja in formalnosti ter lani, po dvomesečnem izobraževanju o tropski medicini v Antwerpnu, za pol leta odpotovala na Filipine.

Bešič Loredan: Zdravniki brez meja so bili moja notranja želja že v času študija. Do stika s to organizacijo sem prišel preko Ize Ciglenečki, sošolke na medicini, ki je vodja pisarne za nujne misije Zdravnikov brez meja v Ženevi. Tik pred koncem specializacije iz ortopedske kirurgije, leta 2006, sem se prijavil v pisarni na Dunaju, kjer izbirajo kandidate iz Slovenije, Hrvaške, Avstrije, Slovaške, Češke in Madžarske. Prišel sem skozi sito in povabili so me na intervju, ki je trajal tri ure. V tem času spoznajo, ali kandidat poleg profesionalnih izpolnjuje tudi osebnostne kriterije. Vendar po specialističnem izpitu nisem imel časa, da bi odšel na misijo, morda mi je tudi malo zmanjkalo poguma. Toda želja je zorela in lani, ko sem nekako utrdil svoj položaj v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, kjer sem zaposlen, sem dobil še pristanek svojih domačih, da lahko grem. Julija lani sem imel dvanajst dni predpriprav, na katerih sem se seznanil, kako Zdravniki brez meja delujejo. Potem so mi ponudili dve možnosti: delo v Afganistanu ali Nigeriji. Moja družina me je z lažjim srcem prepustila jugu Nigerije.

Razmere, v katerih sta delala, se zelo razlikujejo od teh, ki sta jih vajena doma. Kakšni so bili pogoji za delo?

Štemberger: Nisem delala v bolnišnici, pač pa smo vsak dan odhajali na različne zdravstvene postaje na terenu. Nekatera poslopja so zgradili domačini, druga smo postavili mi. Večkrat sem se spomnila, kako smo se pri nas pritoževali, ker stene v zdravstvenem domu niso bile prepleskane...(smeh) Na Filipinih smo bili veseli slamnatih streh nad glavo in blatnih tal pod nogami. Ker sem bila na Filipinih v času deževne dobe, je bila cesta do vasi ponekod poplavljena. Poplavljene dele smo nekaj časa lahko prečkali z večjim tovornjakom, med najhujšim deževjem pa le še s čolni. Ko smo slučajno naleteli na prometno nesrečo, sem imela na voljo samo Schanzovo in pnevmatične opornice. Vse smo morali improvizirati. Iz kartona smo naredili zajemna nosila, položili otroka, ga zavili z blagom, ki ga Filipinke nosijo kot obleke, zalepili s hansaplastom. Na srečo je imela v tej vasi sedež še neka druga humanitarna organizacija in so otroka odpeljali v bolnišnico z džipom. Sicer bi ga peljali s triciklom v 80 kilometrov oddaljeno mesto. Tam imajo sicer tudi reševalna vozila, vendar organizacijsko spadajo pod občino in ne pod zdravstveni dom. Bolnik, ki potrebuje prevoz z reševalnim vozilom, mora plačati šoferja in bencin, vožnjo pa odobri župan in ne zdravnik. Moram priznati, da me je marsikaj presenetilo, a bom za naslednjič že bolje pripravljena.

Iznajdljivost brez meja?

Štemberger: Ja, res je potrebna brezmejna iznajdljivost.

Bešič Loredan: V naši bolnišnici, ki so jo Zdravniki brez meja ustanovili in opremili leta 2005, so bile razmere kar dobre. Vsa oprema je francoska, tudi vsa zdravila in ves sanitetni material pridejo iz Francije. V bolnišnici je zaposlenih dvesto domačinov, ki so jih izobrazili Zdravniki brez meja. Vodja bolnišnice je domačin, splošni zdravnik s kirurškim znanjem, njegova pomočnica, ki je vez med njim in Zdravniki brez meja, pa je zdravnica splošne medicine, tudi članica naše organizacije. V bolnišnici, ki je nekakšen center za poškodbe, smo sodelovali trije kirurgi, dva ortopedska kirurga in trije anesteziologi. Do tod je bilo vse še kar v redu. A to, kar sem doživel na delovnem mestu, sem do takrat bral samo v učbenikih, in še to v drobnem tisku, prepričan, da tega ne bom nikoli potreboval. Tam vlada kruta realnost.

Kako to, da sta vajini misiji trajali različno dolgo?

Štemberger: Zdravniki družinske medicine odhajajo običajno na daljše misije, razen v primeru nujnih projektov. Obolevnost ljudi je precej drugačna, okolje in običaji pa popolnoma novi. Spoznati se moramo z domačini, seznaniti se moramo z lokalnimi običaji, njihovim načinom razmišljanja in se prilagoditi sporazumevanju z bolniki. Za vse to je potreben čas.

Bešič Loredan: Kirurgi in anesteziologi smo edini profil, ki zaradi izjemne intenzivnosti dela ne prenese zaposlitve pri Zdravnikih brez meja. Misija zato traja od treh tednov do največ treh mesecev. Po štirih tednih sem bil popolnoma izčrpan in lahko rečem, da še nikoli nisem tako trdo delal kot v Nigeriji.

Zdravniki brez meja vstopajo na krizna območja samo z dovoljenjem uradnih oblasti držav. Veliko skrb posvečajo varnosti svojih predstavnikov, a kljub temu je v Somaliji pred tremi leti umrlo pet zdravnikov, zaradi česar je organizacija zapustila državo. Kako je bilo za varnost poskrbljeno na vajinih misijah?

Štemberger: Na območju, kjer sem delala, je bila švicarska sekcija Zdravnikov brez meja prisotna od leta 2008, po umiritvi spopadov med uporniki, ki se želijo osamosvojiti, in filipinsko vojsko. Bilo je 600.000 razseljenih oseb, na kar so se zdravniki brez meja odzvali s programom primarnega zdravstva, zavetišči in logističnimi storitvami. V času, ko sem bila tam, so se spopadi z uporniki vrstili enkrat do dvakrat na mesec. Po predsedniških volitvah maja 2010, na katerih je zmagal Benigno Aquino, je med domačini prevladalo upanje, da se bodo pogajanja nadaljevala in spor rešil na miren način. Število razseljenih oseb se je zmanjšalo, zato smo z misijo prekinili. Smo pa pustili tam svojega opazovalca, da bi se, če bi se razmere poslabšale, lahko takoj vrnili.

Bešič Loredan: Port Harcourt je mesto, katerega ekonomija temelji na naftni industriji, zato je priselitveni pritisk množic zelo velik. Uradno naj bi imelo mesto tri milijone prebivalcev, v resnici jih tam živi sedem milijonov. Delta reke Niger je zelo nevarno območje, ne samo zaradi prenaseljenosti, pač pa tudi zaradi medetničnih konfliktov in militantnih skupin, ki se borijo proti naftnim družbam. V bolnišnici smo imeli tako 70 odstotkov običajnih poškodovancev in 30 odstotkov ljudi, ki so bili ranjeni v raznih obračunih. Za nas so veljala stroga varnostna pravila, ki smo jih morali dosledno spoštovati. Na ulici ni belcev, ti so samo na naftnih ploščadih. Od našega bivališča do bolnišnice smo se vsak dan vozili približno 20 minut z džipom. Na poti do bolnišnice sem spoznal celo mesto, saj smo se, da bi se izognili morebitni ugrabitvi, peljali vsak dan po drugi poti. Zaradi večje prepoznavnosti smo ves čas nosili tudi majice z napisom Zdravniki brez meja. V času mojega službovanja v Nigeriji se je ravno začela predvolilna kampanja, zato je bilo spopadov še nekoliko več. Tudi v okolici bolnišnice smo slišali streljanje, a naša varnost ni bila ogrožena, ker smo se dosledno držali navodil. Vsak dan smo bili izpostavljeni še drugim nevarnostim, okužbam, saj imajo ljudje hepatitis, HIV...

Rekli ste, da ste o poškodbah, s katerimi ste se srečevali v Nigeriji, brali le v drobnem tisku medicinskega učbenika?

Bešič Loredan: V enem mesecu sva s kolegom iz Nemčije operirala 30 zlomov stegnenice, zdravila vsaj 60 zlomov golenice, od tega polovico odprtih, operirala vsaj sedem hkratnih zlomov golenice in stegnenice, poškodbe medenice, se soočala s hudimi politravmami, torej poškodbami, ki ogrožajo poškodovančevo življenje. Velikokrat so jih pripeljali prepozno. Poškodbe glave smo pošiljali v univerzitetno bolnišnico, kjer Zdravniki brez meja krijejo 48-urno zdravstveno oskrbo. To, kar pri nas po poškodbi operiramo najpozneje v šestih urah, se je v Nigeriji raztegnilo tudi na 48 ur. Nič nenavadnega ni bilo, če sem amputiran prst šival po enem dnevu in pol. Operiral sem od pol osmih zjutraj do osmih zvečer, šest dni v tednu. Operiral sem tudi eno noč v tednu. S kolegom sva opravila od deset do petnajst operacij na dan, kar je bilo na robu zmogljivosti. V nedeljo smo dopoldan opravili vizito, tri nedelje popoldan sem bil prost, eno sem delal. Nujni primeri v Nigeriji so zelo jasni: če človeka ne operiraš, umre.

Zakaj je takšen naval na to bolnišnico?

Bešič Loredan: Zdravstveni sistem v Nigeriji je zelo bazičen. Če nimaš gotovine, te rešilec ne odpelje in bolnišnica ne sprejme. Za vstop v bolnišnico potrebuješ, preračunano v našem denarju, okoli 100 evrov. V mestu je nekaj bolnišnic, ki ne operirajo vseh poškodb. Zato je pritisk na bolnišnico Zdravnikov brez meja, v kateri od leta 2007 opravljajo tudi večje operacije brezplačno, res na robu zmogljivosti. Mi nikoli nismo vprašali, kdo je streljal in kdo je bil ustreljen. Naša zahteva je bila, da orožje pustijo pred vrati bolnišnice, od tu naprej so bili za nas vsi enaki in smo ranjenca oskrbeli brez vprašanj. V enem mesecu gre skozi urgentni blok te bolnišnice do deset tisoč ljudi. Naša ekipa je v enem mesecu opravila do 350 zahtevnih operacij. Domov sem prišel zelo utrujen, saj v življenju še nisem toliko nisem delal; gre za velik psihološki pritisk, odgovornost je velika. Delali smo od jutra do večera, tudi sobote, eno noč v tednu in eno nedeljo v mesecu.

Kako je organizirana zdravstvena oskrba na Filipinih?

Štemberger: Filipini imajo sicer sistem zdravstvenega varstva, a ne deluje tako, kot je zamišljen. Tako kot v Nigeriji morajo tudi na Filipinih vsako zdravstveno storitev plačati. V času našega delovanja v provinci Magindanao smo največji primanjkljaj opažali na področju varstva žensk in zdravljenja podhranjenih otrok.

Kako sta odhod uredila pri svojih delodajalcih? Sta dobila plačani dopust?

Štemberger: V tistem času nisem bila zaposlena v Sloveniji. Zaposlila sem se, ko sem se vrnila. Zdaj delam v urgentni ambulanti zdravstvenega doma Nova Gorica in Ilirska Bistrica.

Bešič Loredan: Jaz sem izkoristil dopust. To je prostovoljno, humanitarno delo. Plačajo nam potne stroške in dobimo neko nadomestilo za hrano. Sam sem za štiri tedne dobil 800 evrov neto. Toliko dobimo zdravniki, drugi dobijo manj.

Pri nas manjka tako zdravnikov družinske medicine kot ortopedov. Oba bi lahko svoje znanje dobro unovčila...

Bešič Loredan: Ja, to je res, ampak mene to ne zanima. Želel sem spoznati korenine zdravniškega poklica. Z znanjem, ki sem ga pridobil v urejenem okolju, sem lahko pomagal ljudem, ki druge možnosti nimajo. To željo preprosto imaš v sebi ali pa je nimaš. Na misiji ne gre za denar ne za turizem. Tam padeš v okolje, ki ga nisi vajen, prideš v bolnišnico, kjer so stvari zelo osnovne. Ljudem pomagaš za golo preživetje. Tam je bilo skoraj prepovedano amputirati nogo, kljub hudim poškodbam in okužbam, saj ljudje brez okončine v Nigeriji nimajo nobene možnosti, da bi zaslužili 50 evrov na mesec, kolikor potrebujejo, da ga preživijo. Ob hudi poškodbi lahko človeku rešita življenje dve vrečki krvi. Ta bazični princip okolja, v katerem delajo Zdravniki brez meja, je v primerjavi z našimi razmerami ena proti sto.

Štemberger: Kaj ena proti sto, ena proti tisoč! Pri nas je bolnišnica največ uro stran, v reševalnem vozilu, kjer imamo defiblirator, respirator, kisik, perfuzor... Razlika je ogromna. To je tudi eden od razlogov, zakaj si želim še delati v takšnih misijah, saj mislim, da je potreba večja kot tukaj. Res pri nas primanjkuje zdravnikov, a je za bolnike vseeno neprimerno bolje poskrbljeno kot v deželi, kjer sem delala.

Se vama torej zdi, da smo Evropejci prezahtevni, razvajeni, preobčutljivi?

Bešič Loredan: Ne, nismo. Naše zahteve so skladne z okoljem, v katerem živimo. V Evropi je povprečna življenjska doba 80 let in več, v Nigeriji le 45. V Nigeriji živi dvesto milijonov ljudi, od jutra do večera so na cesti. Na hitrih cestah so poleg avtomobilistov tudi pešci, zato je nesreč ogromno. Poškodovanci so v glavnem moški med 25. in 30. letom, brez maščobe, same mišice so jih. Zanje je pozdravljen zlom življenjskega pomena. Razumem pa tudi tiste moje bolnike v Sloveniji, ki želijo operacijo palca na nogi, ker sicer ne morejo vsak dan na Šmarno goro. Tudi zanje je to vitalnega pomena. Če malo poenostavim, v Nigeriji zdraviš, da ljudje lahko delajo; pri nas, da hodijo brez bolečin.

Štemberger: Pomoč, ki smo jo nudili na primer na Filipinih, je imela veliko večji učinek kot pomoč, ki jo nudimo v Sloveniji.

Pri nas vedno več govorimo o kakovosti zdravstvenih storitev, o spremljanju kazalnikov. Jih beležite tudi na misijah?

Štemberger: Seveda, mesečno smo spremljali stanje podhranjenih otrok, njihovo napredovanje, odstotek smrtnosti... Parametri so standardizirani in ni jim težko slediti. Tako vsak mesec veš, ali je tvoj program uspešen ali ni. V Sloveniji še nismo razvili parametrov kakovosti tako, da bi plastično in sproti videli, kako opraviš delo.

Bešič Loredan: Enako je na kirurških misijah. Standardi Zdravnikov brez meja so zelo visoki. Tako imenovane zlate standarde so prevzeli iz Evrope in ZDA. Nihče ne dela na pamet, obstajajo protokoli. Kirurgi sledimo protokolu skupine ortopedskih kirurgov iz Pariza in New Yorka, da lahko delamo varno. Tudi oprema je standardizirana. Tako zdaj točno vem, tudi če bom na nujni misiji, kakšna oprema je v pripravljenem setu. Na misijah beležimo operacije in zaplete, spremljamo stanje pacienta. Zdravniki brez meja so kot celota po mojem mnenju bistveno bolje organizirani kot marsikatera bolnišnica pri nas. Nismo vsi kirurgi enaki, zato bi morali tudi v Sloveniji kazalnike kakovosti bolj razviti in jih upoštevati.

Kaj je bilo z vajinimi bolniki po odpustu iz bolnišnice, oziroma potem ko ste zapustili Filipine?

Štemberger: Upam, da so otroci dobro, čeprav sem jim s težkim srcem razdelila zadnje pripravke hrane, preden smo zapustili Filipine. Verjamem, da smo nekaj naredili tudi z izobraževanjem žensk, ko smo jim skušali predstaviti, kaj vse potrebujejo otroci za zdravo rast. Zato, da so mame lažje razumele, so nam pri delu pomagale štiri filipinske psihologinje. Problem na Filipinih so zelo velike socialne razlike in dejstvo, da drug za drugega ne vedo. Podhranjenosti je največ zaradi razseljenih družin, ki so bile pregnane s svojih domov, torej od tam, kjer so imeli zemljo in hrano. Največ smrti je bilo takoj po spopadih leta 2008, ko je pred nasiljem s svojih domov zbežalo več kot pol milijona ljudi. Razseljenost se je zmanjšala, a še vedno je okoli 60.000 do 70.000 razseljenih brez sredstev za preživetje. Čeprav kar nekaj humanitarnih organizacij pomaga, smo imeli Zdravniki brez meja edini terapevtski program za podhranjene otroke.

Bešič Loredan: Naše bolnike smo skušali čim prej odpustiti iz bolnišnice, da smo imeli prostor za nove pomoči potrebne, saj ima bolnišnica samo 70 postelj. Večina bolnikov se je vračala v ambulanto na kontrole, preveze ran, fizioterapijo, drugi so si poiskali oskrbo bliže svojih domov. Preden smo bolnika odpustili, smo se pozanimali, kakšne možnosti ima. Če ni imel kam, smo ga zadržali v bolnišnici.

Kaj od tistega, kar sta doživela na misiji, vama lahko pomaga pri vajinem delu v domovini? Kako se počutita spet doma?

Štemberger: Odlično. (smeh) Zadovoljna sem, ker vidim, da nam gre kar dobro. Če ponoči vstanem zaradi nečesa, za kar nekdo na Filipinih ne bi niti pomislil, da bi šel k zdravniku, se mi zdi, da smo dosegli dober nivo zdravstvene oskrbe. Tukaj smo za ljudi, ki nas potrebujejo, njim pa ni treba doplačevati za zdravstveno oskrbo. Ljudje, ki se pri nas pritožujejo, si ne znajo predstavljati, kakšna neznanska razlika je med nami in razmerami na Filipinih. Z delom na misijah dobiš več potrpljenja, postaneš umirjen in nehaš izgubljati energijo za popolnoma nepomembne stvari.

Bešič Loredan: Kot pravi Anja, zelo dobro znaš ločiti bistvo od nebistvenega. Pri nas je vse razdeljeno na posamezne specialnosti, kar je prav. V Nigeriji ni bilo tako. Nisi imel na voljo specialistov, da bi jih konzultiral oziroma da bi sami pregledali bolnika. Obravnavati si ga moral celostno. Timsko delo je teklo brez besed. Ko je anesteziolog uvajal anestezijo, sem mu pomagal jaz, če sem jaz potreboval pomoč, se je on umil in prijel kljuko... Jasno je bilo, zakaj smo zdravniki. Na naši misiji ni bilo fovšarije, pogovorov o denarju, o tem, kaj je rekel direktor bolnišnice, zakaj se ne moremo primerjati s kliniko v Švici, zakaj imajo v Postojni nov rešilni avto, mi pa ne. Prvič, odkar sem kirurg, sem res opravljal samo svoje delo in skušal sem dati vse od sebe... Nič administracije, samo ljudje. Stična točka med Nigerijo in Slovenijo so ljudje. Prepričan sem, da v zdravstvenem sistemu, kakršnega imamo v Sloveniji, nihče ne bi smel na operacijo čakati več kot šest mesecev. Sam bom naredil vse, kar lahko, da bi se to spremenilo.