Edi Šelhaus - slovenski Robert Capa

To so zadnji stavki iz devete knjige Edija Šelhausa s preroškim naslovom Fotoreporterjev obračun. Z Edijem sva se v Domu starejših občanov v Medvodah zadnjič srečala lani, nekaj dni pred novim letom. Bil je oslabel, le njegov stisk roke je bil še vedno močan, pospremil me je do recepcije in ni mi dopustil, da mu pomagam pri hoji. Po Edijevo - asketsko in vztrajno. Oba sva vedela, da je to najino zadnje srečanje. Prvič mi je govoril o poslovilnem pismu nikoli prebolelega tragično preminulega sina Petra, ko mu je še zadnjič izkazal ljubezen: "Oče, rad te imam, prišel bo čas, ko bova spet skupaj."

Morda pa imam le še kaj pred seboj, za kar je vredno živeti, na primer še eno knjigo o živalskem svetu. Vedno sem pravil, da je življenje sreča. Res je!

Edi Šelhaus, 11. november 2009

Edi Šelhaus se je rodil leta 1919 v Podkraju nad Vipavo. Prva leta je s starši preživel v Trstu, ki slovenskemu življu ni bil naklonjen, in tako so se preselili v Škofjo Loko, kjer se je v materinem ateljeju izučil za fotografa. Leta 1943 je dobil poziv v nemško vojsko, odločitev ni bila težka; odšel je v partizane. Tam je puško zamenjal za fotoaparat in postal fotoreporter. Ko danes gledam njegove vrhunske fotografije, bisere iz vojnih let, partizansko patruljo v snegu, zakamuflirano v bela oblačila, in v ozadju požgano hišo, pa ranjenca na vozu parizarju, pouk malčkov v partizanski šoli v osvobojeni Beli krajini, partizansko vojno letališče in rešene ameriške pilote, ki so jih Nemci sklatili z neba, otroke v snegu s titovkami na glavi, si rečem: Edi Šelhaus je kot slovenski Robert Capa, svetovno znani vojni fotoreporter, ki se je proslavil v španski državljanski vojni in drugih vojnih žariščih po svetu. Dokler ni leta 1954 v Indokini stopil na mino...

Ob koncu vojne Edi posname osvoboditev Trsta in ustanovitev prve slovenske vlade v Ajdovščini. Ponovno se je znašel v Trstu, tokrat tudi s kamero, in delal za jugoslovanske Filmske novosti. Kasneje je delal za številne slovenske in italijanske časopise, odprl atelje v Trstu, kjer je deloval vse do leta 1954, ko je bilo mesto priključeno Italiji, Edi pa je postal nezaželen pri italijanskih oblasteh. Vseskozi jim je bil trn v peti, s filmi o šikaniranju, aretacijah, pretepanju Slovencev v Trstu je obveščal svet.

Delo fotoreporterja je nadaljeval pri Slovenskem poročevalcu in kasnejšem Delu, Tovarišu, po upokojitvi pa je sodeloval tudi z Dnevnikom.

Z Edijem, ki je bil vzornik mlajši generaciji fotoreporterjev, sva skupaj videla in sodelovala kar na nekaj mednarodnih razstavah novinarske fotografije. "Potepi" v njegovi družbi v Gradec, Sofijo, Prago in še kam so bili zame šolske ure o novinarski fotografiji in življenju.

Edi, mislim, da sta se našla s sinom, ki si ga za časa življenja tako pogrešal.