Tako se lahko denimo v življenju nič hudega slutečega moškega, ki se je v dolgoletni zvezi udomačil do te mere, da je svoji dragi priznal, da je tudi njemu Justin Timberlake čisto simpatičen dečko, zgodi, da se običajen torkov večer sprevrže v boj za biti ali ne biti, v katerem je on postavljen pred največjo dilemo, kar si jih v svoji moški glavi sploh lahko zamisli.

Zgodi se namreč, v tem neizmerno krutem življenju, da se povratna tekma osmine finala lige prvakov med Barcelono in Arsenalom zgodi ravno na dan žena, v torek osmega marca, in da se mora moški nenadoma odločati med izbranko svojega srca in Leom Messijem, torej med ljubezensko zvezo, v katero je skozi leta požrtvovalno vložil nič koliko ur sesanja, pospravljanja in pomivanja posode, ter vrhuncem nogometne sezone, med tekmo leta, morda celo desetletja, v kateri se bosta pomerili edini vrhunski ekipi, ki v današnjem času niti pomotoma ne zaigrata catenaccia.

Noben šopek rož v tej zagati moškemu ne more pomagati. Lahko on zlika tudi več kot tri njene srajce, pomije polovico vseh madežev na kuhinjskem pultu in celo zamenja posteljnino, a vse to ne bo niti najmanjše opravičilo za ogled nogometne tekme na dan, ko se daljinec niti pod razno ne bi smel znajti v njegovih rokah. Če namreč moški na ta dan svoje žene ne odpelje na večerjo ali na ogled filma o nesrečnem dekletu, ki kljub temu, da se nahaja na vrhu lestvice najbolj seksi žensk na svetu, nikakor ne more najti fanta in se poročiti, potem je jasno, da ga doma še stosedemnajstič čaka romantič Pravzaprav ljubezen, ki se ga mora osmega marca on že vnaprej veseliti, se še stosedemnajstič od srca zasmejati, ko reče PM Hugh svoj "Smile and wave!", ter se še stosedemnajstič raznežiti, ko se gre Colin Firth zaroke po portugalsko.

V teh razburkanih časih vsi mi že dovolj dobro vemo, da mora biti nogomet, tako kot mnoge druge reči, osmega marca drugorazredna tema. Na dan žena velja pač nepisano pravilo, da se ne sme preklopiti na fuzbal niti med reklamami, in od vodstva lige prvakov bi človek pričakoval, da bi bilo do navijačev vsaj toliko prizanesljivo, da bi na ta delikaten dan planiralo kakšno manj atraktivno tekmo.

Ženske si v svojem površnem razumevanju nasprotnega spola verjetno sploh ne predstavljajo, kaj pomeni za "pravega" moškega javno priznanje, da ni gledal takšne tekme. Gre namreč za "coming out" izjavo, za nekaj, kar je v družbi "pravih" moških skoraj tako zelo nezaslišano kot mnenje, da je Jani Pavec frajer. Priznanje, da mu žena ni dovolila gledati tekme med Barcelono in Arsenalom, je za "pravega" moškega enako socialnemu samomoru.

In zato so bili minuli torek zvečer vsi moški v peklenskih mukah. Od vsepovsod so jih milo rečeno bombardirali komentarji o nezavidljivem položaju žensk v naši družbi, o njihovi večni podrejenosti in neenakopravnosti, o nasilju nad njimi in o vseh drugih žalostnih resnicah, ki naj bi moške vsaj en dan v letu pripravile do tega, da bi se zamislili sami nad seboj. Ko je v torek dopoldan moški prebral še odlično kolumno Tanje Lesničar Pučko, je vedel, da z ženami vsaj na dan žena ne sme biti šale.

Nemalo moških si je zato osmega marca prvič v življenju iskreno zaželelo biti Dani Bavec, ki si je moral tekmo vseh tekem po službeni dolžnosti ogledati z Matjažem Kekom in kamermani v studiu Kanala A in ki ni zaradi ljubezni do nogometa v očeh svoje drage obveljal za brezobzirnega šovinista, ki ohranja temelje patriarhalne družbe in podpira sužnjelastniški odnos do nasprotnega spola.

Verjamem, da je sicer marsikateri pregnanec poskušal dan žena prestaviti na sredo ali četrtek in si izmišljeval, da je ravno v sredo premiera novega filma z Georgeem Clooneyjem ali da je prav v torek izbrana restavracija zaprta. Spet drugi so poskušali strateško opraviti vse svoje praznične dolžnosti do pol desetih in si ogledati vsaj drugi polčas ter tako ubiti dve muhi na en mah. A velika večina moških je bila vseeno prisiljena v skrajno nehumano izbiranje med ženo in nogometom.

O neenakopravnosti spolov pri nas morda res govorijo skromen delež poslank v državnem zboru, nižje plače žensk v razmerju do moških na enakih delovnih mestih ter še mnogi drugi statistični podatki, ki bi v vsaki malenkost občutljivejši družbi izzvali ogorčenje, ki se ne bi razblinilo že v noči s torka na sredo. A vendar sem prepričan, da ga ni podatka, ki bi zaskrbljujoč položaj žensk v naši kulturi "pravih" moških opisal natančneje od podatka o gledanosti torkove tekme med Barcelono in Arsenalom.

Po novem lahko namreč celo statistično dokažemo, da so v trenutku, ko je Leo Messi ob izteku prvega polčasa mojstrsko preigral vratarja Londončanov Manuela Almunio in povedel Barco v zasluženo vodstvo, naše neenakopravne žene in vse njihove pereče težave več sto tisoč "pravih" moških zanimale natanko toliko kot nova kolekcija torbic v Zari.