Strašna panika je zavladala po vsem svetu. Politiki, novinarji in estradniki sredi noči brskajo po smetnjaku svojih spominov, da bi našli in pravočasno uničili kakršnekoli posredne ali, bog ne daj, neposredne dokaze svoje naklonjenosti do polkovnika Gadafija. Saj jih je za razumeti. Če si lani ali pred dvajsetimi leti spil kozarček, dva z libijskim voditeljem, si bil car, danes, ko so vsi tako pametni, pa te to lahko stane kariere, ugleda, funkcije... Danes pač ni modno in modro oziroma ni "politically correct" kazati prijateljem in vnukom fotke, na katerih kramljaš z diktatorjem, se objemaš z njim, mu pišeš hvalospeve, jahaš z njim na kameli po puščavi. Blagi mož iz Sahare namreč treska z vsem, kar mu je na razpolago, po lastnem, demokracije željnem ljudstvu, ob tem pa nekje obstajajo dokazi, da je armada eminentnih ljudi z njim, v njegovem šotoru, malodane pila bratovščino. Nič ne pomaga, da se je vse to dogajalo pred nekaj leti, ko je Gadafi znova postal največji saharski demokrat.

Poglejmo primer britanskega princa Andrewa. Ubogi možak ne ve več, kako bi opral čast in dobro ime kraljeve familije, umazano samo zato, ker je domoljubno prenašal vse muhavosti Gadafijeve otročadi in se je, izključno za blaginjo britanskega kraljestva, družil s Saifom in Hanibalom Gadafijem. Zdaj pa mu vsi pravijo, naj ga bo sram, da je bil skorajda družinski član Gadafijevih. Nobene hvaležnosti za cenejšo nafto, dobre posle, samo pljuvanje. Še direktor londonske ekonomske fakultete Howard Davies je na vrat na nos odstopil, ko se je razvedelo, da je Gadafijev sin Saif kratko malo prepisal doktorat, ki ga je pridobil na tej ugledni šoli. Zanj je dobil desetko, šola pa od Libije piškavih 300.000 funtov za raziskovalne projekte, ki se ukvarjajo z vplivom progresivne davčne lestvice na cvetenje marjetic v grofiji Yorkshire, ali nekaj podobnega. No, ja, pa še nafta iz Libije je bila zato nekoliko cenejša. A Davies je prepozno skril dokaze Gadafijeve navzočnosti v realizaciji kurikuluma in se je moral odpeljati na svoji vespi na smetišče zgodovine.

Na drugi strani Rokavskega preliva, v Parizu, Sarkozyjeva mlada družica Carla Bruni srčno upa, da bo v plamenih revolucije v Libiji zgorelo tudi njeno ljubeče zahvalno pismo Moamerju Gadafiju. V njem opeva njegovo srčnost, velikodušnost, humanizem in vizionarstvo velikega voditelja, kar je p(d)okazal s tem, da je po Carlinem požrtvovalnem posredovanju vendarle izpustil bolgarske medicinske sestre, ki so jih v Libiji skoraj obesili, ker so bojda okužile stotnijo libijskih otrok z virusom HIV. Mož Nicolas zdaj besno hodi gor in dol po Elizejski palači in benti, češ, babše naj raje poje tiste šansone ali kancone, kot da se peča s politiko. Da ne bi s pismom Gadafiju na Francijo padla še večja sramota od tiste, ko je prišlo na dan napol zasebno pečanje francoskih politikov z "velikim demokratom", predsednikom Tunizije Ben Alijem, ki je z letalom pobegnil na smetišče zgodovine, in z egiptovskim Mubarakom, ki letuje v Šarm el Šejku, je Sarkozy kot prvi predsednik na svetu priznal libijsko uporniško vlado. Ta je njegovo zadnje upanje: da vkoraka v Tripolis in uniči pismo, preden ga Gadafi pokaže na BBC News, kar bi Britance spravilo v nepopisno dobro voljo.

Gledam tisti dve glasbeni zvezdnici Beyoncé in Nelly Furtado. Od trenutka, ko sta slišali, da je Gadafi metal bombe na svoje ljudstvo, ne moreta spati, glas se jima trese, nohte imata pogrizene, kariera gre v franže. Za nekaj milijonov dolarjev na noč sta s svojima milima glasovoma lepšali večerne urice Gadafijevi družini po šotorih v puščavi in luksuznih hotelih v ZDA in Italiji. Ampak takrat so se jima Gadafijevi zdeli prijetna, glasbeno izobražena družinica, ki ceni visoko umetnost, zdaj pa so jima povedali, da pobijajo svoje lastno ljudstvo. S tresočim glasom in solznimi očmi sta povedali, da ne želita krvavih Gadafijevih petrodolarjev in da jih bosta nemudoma podarili nesrečnežem na Haitiju, samo če jima kdo prišepne številko njihovega bančnega računa. Mariah Carey in Usher sta s svojimi glasbenimi storitvami prav tako stregla klanu Gadafi, a se nič ne oglašata. Najbrž do tam, kjer sta, še niso prišle novice o Libiji. Ali pa študirata zgodovino Gadafijevega demokratičnega režima revolucije in se bosta šele potem odločila, ali bosta denar dala Gadafiju ali upornikom.

Težke trenutke preživlja Silvio Berlusconi. Z Moamerjem sta bila že kot star zakonski par - malo sta se objemala, malo pričkala. Gadafija ni motilo, če je Silvio potrepljal po zadnji plati njegove brhke telesne čuvajke, Silvia ni motilo, da Moamer vlaga v Italijo in da njegov sin brca žogo za italijansko moštvo, čeprav nima pojma o fuzbalu. Kaj bi to, celo denar za škodo, ki so jo Italijani prizadejali Libiji med drugo svetovno vojno, mu je Silvio obljubil, česar ni doživela niti ena druga država, ki jo je tlačil fašistični škorenj. Najbrž zato, ker Berlusconi priznava, da so Italijani okupirali edinole Libijo, vse druge države pa so bile itak še iz časov rimskega cesarstva italijanske. Zdaj pa mu Moamer takšne špiči, da je, kar je skoraj neverjetno, ostal brez besed.

Zadnje dni se bojda z vrta nekdanjega britanskega premierja Blaira sumljivo kadi. Bojda sežiga na kupe fotografij iz serije Jaz in Gadafi, Jaz in Gadafi s kamelo, Jaz in Gadafi v njegovem šotoru, Jaz in Gadafi se objemava, Jaz in Gadafi pijeva čaj, Jaz in...

Bivši hrvaški predsednik Mesić bo verjetno zahteval, da uničijo vse izvode časopisov, ki so citirali njegovo izjavo, da težko verjame, da bi njegov prijatelj Gadafi ukazal streljati na protestnike, če pa je vsemu svetu znano, da ni zapiral svojih političnih nasprotnikov, ampak jih je osebno spravljal iz zaporov. Citat je namreč popolnoma iztrgan iz konteksta.

Premier Pahor s štabom sodelavcev mrzlično išče rešitev za tisto presneto kamelo, ki mu jo je podtaknil puščavski lisjak Gadafi. Najraje bi videl, da bi jo predelali v klobase, iz kože pa naredili šotor za zavržene escetejeve delavce v Sloveniji.

Priznam pa, tudi sam že teden dni brskam po starih fotografijah in časopisnih izrezkih. Bog ve, ali me ni v Beogradu na vrhunskem srečanju neuvrščenih kakšen fotoreporter ujel na film v bližini polkovnika Moamerja. Prisežem, da so me takrat bolj zanimali večerni obiski Skadarlije kot neuvrščeni, a preden to dokažem, bom končal v Mladininem Rolanju na sceni kot izpričani Gadafijev oproda.