Izkupiček javnega poziva za prodajo četrtine Mercatorja ni presenečenje. V trenutku, ko so nadzorniki Pivovarne Laško v začetku februarja zahtevali prekinitev ekskluzivnih pogajanj z britanskim zasebnim skladom Mid Europa Partners in objavo konkurenčnega postopka, je bilo jasno, da se bo v spopad za Mercator po dveh propadlih poskusih ponovno spustil tudi Ivica Todorić. V tem primeru ne gre zgolj za racionalno poslovno potezo, ki bi kot konkurentu Mercatorja koristila le Agrokorju. Vložek je v resnici veliko večji. Todorić je namreč v zadnjih dvajsetih letih z izdatno pomočjo hadezejevske politike zrasel v prevelikega, a hkrati prezadolženega hrvaškega tajkuna, da bi lahko padel. Če bi padel, bi namreč z njim padla tudi Hrvaška oziroma dobršen del njenega gospodarstva. In prav za to gre.

Todorića zato od njegovih načrtov ne odvrača niti sovražno razpoloženje v Sloveniji. Kot absolutist se niti na domačem terenu ne ozira na javno mnenje, v zadnjih dneh je celo na čelu gospodarstvenikov, ki se skupaj s hrvaškim guvernerjem postavljajo po robu popolnoma oslabljeni hrvaški vladi. A o tem, kako visoko kotira med Hrvati, veliko pove podatek, da so na ponedeljkovih protestih v Zagrebu protestniki obiskali tudi Agrokorjevo poslovno zgradbo, kjer so skandirali "Todoriću, vrati pare i žito!".

Bolj občutljivi za stališča slovenske države in zlasti regulatorjev trga pa bi morali biti njegovi financerji, torej velike evropske banke, brez katerih Agrokor ne more uresničiti svojih načrtov. Čeprav ga prav te spodbujajo k prevzemu Mercatorja, saj zaradi izdatne izpostavljenosti rešujejo tudi svoje bilance, bi morale vedeti, da bodo varuhi konkurence ključni v tej transakciji. Če je bila že povezava Mercatorja in Laškega več kot sporna, uvrstitve pomembnega dela hrvaške prehrambne industrije na Mercatorjeve police, in to na račun izrivanja konkurence, ne bi smeli dovoliti že po teoriji.

Poleg tega že doslej razkriti podatki o predvideni finančni konstrukciji prevzema Mercatorja kažejo, da gre s stališča financerjev za močno tvegan prevzem. Hrvaški trgovsko-prehrambni konglomerat je namreč že sedaj prezadolžen, zato financiranje temelji na posojilih, ki bi jih morali z izčrpavanjem Mercatorja v čim krajšem času povrniti. Za uresničitev teh načrtov pa Agrokorju na poti do prevlade v Mercatorju, ki bo tako rekoč sam odplačal lastni prevzem, ne sme stati nobena ovira.

Ključ za ohranitev na tisoče delovnih mest v Mercatorju in njegovih dobaviteljih je v rokah Pivovarne Laško in bank, zlasti domačih. Tako Laščani kot banke bi se morali zavedati, da se bodo učinki višje kupnine, ki jo ponuja Agrokor, izničili v nekaj letih. Iz Zagreba sicer prihajajo ves čas pomirjujoče besede, toda Ivica Todorić je prevečkrat dokazal, da je človek, ki zlorablja svojo moč in vpliv - v politiki, gospodarstvu, medijih...

Odločevalci v tem postopku si torej morajo vzeti čas za trezen premislek, zlasti domače banke pa upravičiti razlog, zaradi katerih jih ohranjamo v domači lasti. Mercator je namreč ena redkih družb, ki v zadnjih letih ni bila finančno izčrpana in je ohranila svoj razvojni potencial. Zdaj ji že drugič v petih letih grozi, da bo postala "vzvod" za financiranje tajkunskega sistema.

Če je bil že nacionalni interes krinka za tajkunizacijo države, naj tokrat neoliberalizem ne bo krinka za brezglavo (raz)prodajo največjih slovenskih podjetij. Res je, da so mnoga od njih v lastniškem vakuumu, a vprašanje je, če njegova zapolnitev za vsako ceno res odtehta nastale negativne "eksternalije". S tem premislekom bi se morala soočiti tudi sedanja opozicija, ki je v letih od 2004 do 2008, ne da bi upoštevala obe strani enačbe, prodajala podjetja. Danes je večina od njih finančno izčrpana, državna blagajna pa, kljub domnevnim stomilijonskim prilivom iz naslova teh prodaj, posledično vedno bolj prazna.