Na ekipnih tekmah ste z bronasto kolajno na veliki napravi presegli cilj, s šestim mestom na srednji izpolnili cilj, med posamezniki pa ste zaostali za načrti.

Kakovost skokov je bila na ravni, da bi lahko bili tudi med posamezniki med deseterico, a je veliko odvisno od tega, kako se tekma razplete. Če bi bila tudi med posamezniki uvrstitev enkrat do šestega in dvakrat do dvanajstega mesta, bi bilo zadovoljstvo popolno.

Ali niste prehitro zadovoljni in odstopate od ciljev?

Nikakor ne odstopamo od ciljev. Še enkrat ponavljam, da je raven skakanja takšna, da bi bilo mogoče doseči cilj.

Kje je razlog, da ni preboja med posamezniki?

Zadeva je zelo kompleksna, ekipo ločim na starejše in mlajše. Šibki smo pri starejšem delu, ki bi moral vleči rezultatsko, a se je odkupil s svojim deležem na moštveni tekmi.

Torej sistem, ki ste ga vzpostavili, ne deluje.

Povsem sem prepričan, da funkcionira, le vsi moramo zanj delati stoodstotno.

Ali to pomeni, da ne sledijo vsi skupnemu cilju?

To je stvar, ki mora delovati od spodaj navzgor. Nekateri še niso dojeli, da je to edina pot.

Čas vam pa beži, saj je končni cilj olimpijska kolajna v Sočiju leta 2014.

Da. Škoda je vsakega izgubljenega leta, če gremo prepočasi v model dela, ki smo si ga zastavili. Ta ni sicer nič novega, ampak le način, da so povsod tam, kjer so ga sprejeli, napredovali. Le v tako močnem, urejenem in trdnem sistemu se tekmovalec lažje razvije do vrhunskosti.

Ne glede na ekipno kolajno ste naredili korak nazaj v primerjavi z lansko sezono v svetovnem pokalu. Letos ste načrtovali tri stopničke, v skupnem seštevku do dvanajstega mesta...

Imate prav. Rezultatsko smo pričakovali več, a sezone še ni konec, saj so še tekme v Lahtiju in Planici.

To je lepo, vendar je bil nastop na mladinskem SP v Estoniji polom.

Če bi tam nastopil Prevc, najboljši mladinec na svetu po vseh lestvicah, bi bila slika povsem drugačna, a se je pripravljal na člansko svetovno prvenstvo.

Prevc letos ni naredil takšnega preboja kot lani, ko je s 7. mestom na olimpijskih igrah postavil letvico zelo visoko.

Naredil je še enkrat več kot lani, saj je daleč najmočnejši mladinec na svetu. Dosežek na olimpijskih igrah je takšen, da ga bo v karieri težko ponavljati v seriji. Njegov razvoj je povsem normalen. Čeprav trenutno skače zelo slabo, se uvršča med prvih 20, 25.

Slovenija vseskozi lovi večjo kvoto v svetovnem pokalu, kjer imamo pravico nastopa s štirimi tekmovalci. Glede na to, da smo skakalna država, in glede na vložen denar je to premalo.

Pet, šest tekmovalcev je realnost. Smo skakalna država in tudi bomo, eno osrednjih področij bo pridobivanje otrok za skoke. Denarja imamo le toliko, da izvajamo osnovne programe.

S 666.000 evri za program treningov in tekmovanj, v tej številki niso zajete plače in honorarji, ga imate več kot tekači.

Približno toliko kot tekači, vendar nas je trikrat toliko kot njih. Čaramo, da izpeljemo vse, kar smo načrtovali.

Najbolje ste nastopali, ko ste bili pod hudim pritiskom, to je bilo na novoletni turneji in svetovnem prvenstvu.

Smo pod nenehnim pritiskom. Tudi mi nismo vedno zadovoljni z rezultati.

Kdo odgovarja, če cilji niso doseženi.

Neposredno trener, posredno pa jaz, ker sem postavil trenerje.

Ali popolnoma zaupate Zupanu?

Da. Je odličen trener. Težko bi rekel, da je Mika Kojonkoski slab trener, ker Norvežani niso osvojili posamične kolajne, saj je odličen trener.

Kaj imajo Avstrijci, česar drugi nimate?

Občudujemo jih vsi, tudi Norvežani. Kakor koli obračamo, so v prednosti. Oprema lahko k uspehu doda 20 odstotkov. Od leta 1968 imajo model, kjer je vse zloženo po predalčkih v škatlici, vsi delajo po enotnem modelu, mi pa tega še ne zmoremo. Norvežani so se šele od leta 2002, ko je prišel Kojonkonski, spravili v škatlico. Nemci so začeli s Hessom, nato vse zbombardirali s Steiertom, ko so šli vsak na svoje, in so se šele v zadnjem času spet začeli spravljati v škatlico. Tudi Slovenci bomo morali preseči notranje interese.

Morda boste morali udariti po mizi.

Nisem takšen tip človeka, ki bi izvajal diktaturo. Vsi bodo imeli veliko bolje obdelan svoj vrtiček, če bomo v enotnem sistemu. Verjamem, da bomo z razumom prišli do tega, sicer se bomo pobijali med seboj in nam bodo ostale le drobtinice. Le vsake toliko časa bo kakšen posameznik priletel v vrh.