Zagotovo bi bilo še lepše stati na zmagovalnem odru v taki druščini. To je že tretje četrto mesto na zadnjih štirih dirkah v Italiji in Švici.
Tokrat sem tudi četrtega mesta zelo vesel. Dirka je pripravljena šele petič, vendar ima že veliko veljavo. Če bi mi pred dirko kdo ponudil četrto mesto, bi takoj podpisal. Ko sem v zadnjem kilometru pogledal okoli sebe, so bili okoli mene sami znani. Med dvajseterico, kolikor nas je prišlo v ciljni šprint v klanec, so imeli Gilbert, Ballan in Cunego več moči. A prehitel sem tudi Viscontija, ki je bil pretekli konec tedna obakrat pred mano.
So vam pomagale izkušnje iz gorskega kolesarstva, glede na to, da je od 190 kilometrov na osmih odsekih skupaj kar 57 kilometrov "strade bianche", makadamskih oziroma belih cest, kot jim pravijo v Italiji?
Pričakoval sem, da mi bo res prišlo prav. Res je makadam lep, a sem bil kar šokiran, ko smo s hitrostjo 50 kilometrov na uro prileteli na kamenje. Verjetno sem se tudi zaradi izkušenj s slabih poti hitro privadil. Posebno v zares strme klance mi je manj spodrsavalo kot ostalim, tudi navzdol nisem imel težav. Razen defekta dobrih 45 kilometrov pred ciljem. Kar 15 kilometrov sem sam lovil. Potem je šlo na skok na skok, osredotočil sem se na zadnji obročnik Cunega in Viscontija, ki sta imela največ pomočnikov okoli sebe.
Na Giro Friuli v četrtek ste bili med najbolj borbenimi, a na Števerjan se vam ni izšlo.
Okoliščine so bile zame: slabo vreme, trasa čez Števerjan. Vendar sem zamudil zgodnji odločilni beg trideseterice s Štangljem. Preveč sem gledal nekatera velika imena, tudi Evansa, a so nazadnje vsi zavili predčasno na toplo. Da sem bil najhitrejši iz glavnine (20. mesto), je bila zame slaba uteha. Prav zaradi poloma sem bil danes še bolj motiviran. V ekipi so zelo veseli dosežka. Moji občutki pa so tudi malce mešani, ker nismo dobili povabila na naslednje velike dirke, Tirreno-Adriatico in Milano-San Remo, zato bom formo lahko pokazal šele konec marca.