Finale se je začel sanjsko. Vaš drugi skok v dvorani Bercy, drugi osebni rekord. Kvalifikacijsko znamko 14,25 ste izboljšali za devet centimetrov.
Začetek je bil res dober. Spet takšen, kakršnega sem si le želela. A sem vedela, da skoka tehnično nisem izvedla najbolje. Da imam še rezerve.
Po prvi finalni seriji ste prepričljivo vodili. So vam misli kaj ušle?
Niso. Vedela sem, da je pred nami še dolgih pet serij. Da bodo imele tekmice dovolj časa, da pokažejo, kaj znajo. Vse smo se zavedale, da smo si zelo blizu, da lahko vsaka osvoji kolajno. To se je tudi izkazalo.
Po 14,24 v drugi seriji ste v tretji znova izboljšali dvoranski rekord. Niste se preveč veselili 14,35 metra. Zakaj?
Ker sem vedela, da sem spet storila napako. Predvsem pri doskoku. Tu sem puščala 15 do 20 cm. Imam hibo še iz mladosti, ko sem skakala v daljino. Narobe sem skakala. Nikakor ne morem popraviti te napake. To me je stalo najmanj bronaste kolajne.
Ste razočarani?
Če bi mi nekdo pred začetkom prvenstva rekel, da bom v Parizu četrta, bi bila vesela. Večkrat sem izboljšala osebni rekord, trudila sem se na vse načine, naredila sem vse, kar znam. Vse to pa ni bilo dovolj za kolajno. Seveda sem razočarana.
Četrto mesto ima tudi drugo plat.
Seveda jo ima. A dejstvo, da sem izboljšala uvrstitev z zadnjega dvoranskega evropskega prvenstva v Torinu, ko sem bila šesta, mi ta čas pomeni jalovo tolažbo. Upam le, da se bo trend boljših uvrstitev še nadaljeval. Spominjam se tudi, kakšne težave sem imela še pred mesecem dni, ko sem bila več tednov bolna in sem že razmišljala, da bi končala zimsko sezono. Takrat mi je bilo zelo težko.
Bi kaj spremenili v finalu, če bi imeli to moč, da film zavrtite nazaj?
Ko sem videla, da me tekmice preskakujejo, sem se preveč potegnila nazaj. Bila sem preveč pokrčena. Trener (Srdjan Djordjevič, op. p.) mi je ves čas govoril, naj dam boke bolj naprej, a tega nisem storila. Vse se je odvijalo zelo hitro in zdelo se mi je, kot da nisem imela dovolj časa za odgovor. Morda sem imela še največ rezerve v prvem skoku, ko sem ga vzela nekoliko bolj na lahko.
Vas je katera od finalistk presenetila?
Rusinja Olesija Zabara, ki jo pred prvenstvom sploh nisem poznala. Bolj sem računala, da bo nevarna Natalija Kotjakova (z daljavo 14,18 je bila peta, op. p.). Ko sem izvedela, da se je prej pisala Bufalova, ki je že osvojila kolajno na največjih prvenstvih (leta 2007 je bila na dvoranskem EP v Birminghamu druga, op. p.), je postalo jasno, da gre za velemojstrico.
Na tretjem velikem tekmovanju zapored ste najboljša slovenska atletinja. Kako se počutite?
Lepo je, da sem uspešna.
