Kakšni so občutki po uvrstitvi v polfinale?
Krasni! Težko vam razložim, kako velik kamen se mi je odvalil s srca. V kvalifikacijah sem nekoliko zaspala na startu, v nadaljevanju pa sem tekla precej bolje.
Imeli ste izjemno težko kvalifikacijsko skupino, v kateri je bila tudi naturalizirana Norvežanka Christina Vukičevič...
Vedno me na velikih tekmah spremljajo težke skupine. Toda izkušnje so me naučile, da je to najmanj pomembno. Edina stvar, ki šteje, je moj nastop. Včasih sem se obremenjevala s tem, kako hitra je sprinterka levo in desno od mene. Sedaj me te stvari ne zanimajo. Zato se nisem niti malo obremenjevala s Christino Vukičevič. Bolj me veseli dejstvo, da sem svoje delo opravila dobro, da sem se znebila bremena kvalifikacij ter da bom Pariz zapustila z lepim spominom. Z lepimi obeti pred poletno sezono, ko končno nimam večjih poškodb, s katerimi sem se obremenjevala dolga leta.
Je bilo težko nastopiti že nekaj minut po deveti uri zjutraj?
Niso mi všeč jutranji teki. Zdi se mi, da vso noč nisem spala. Toda takšna so dejstva. Za vse enaka.
Kako ste zadovoljni s polfinalom, kjer ste s časom 8,21 dosegli 14. rezultat?
Začetek teka je bil odličen. Od tretje ovire naprej pa sem začutila, da Francozinja (Alice Decaux, op. p.) vedno bolj leze proti meni. Podzavestno zato nisem bila osredotočena le na tek. Ko je padla, me je malce zadela v nogo, a k sreči ni prišlo do hujšega padca. Želela sem si izboljšati osebni rekord (8,14, op. p.), a mi ni uspelo. Kljub temu sem zadovoljna, saj sem dobila novo izkušnjo. Osebni rekord bi tekla, če bi združila polfinalni start in kvalifikacijsko nadaljevanje.
Kaj boste delali v Parizu do ponedeljka?
Glede na to, da sem tu prvič, si bom ogledovala znamenitosti. In seveda navijala za slovenske atlete. Zdajle grem držat pesti za Rožleta Prezlja.
