Če nekaj nelagodja vsako leto znova tiči v pomanjkljivi vizualni pismenosti, za drugi pol nelagodja letos poskrbijo nagrajeni opusi. Žirija je s konsistentnim izborom podporo namenila izvirnemu konceptualnemu razmišljanju prijaviteljev, o čemer pričajo vsi trije nagrajeni notranje trdni, poudarjeno enoviti opusi. Prvonagrajena serija Mirte Kokalj je nekakšna mala fotografska praktična šala, pretres samoljubja moškega in lekcija o krhkosti avtorefleksije fotografiranega. Za preobleko naključnega dokumentarizma se skriva drugouvrščena serija portretov nočnega življenja Maje Alibegovič, ki zajema iz urbanokulturnega vizualnega koda in kaže protipol te dni ponekod revolucionarne "Facebook generacije": njen zahodni odvod v vintage videz, simulirano dekadenco in instant samoljubje. Nazorno predrzne so tretjenagrajene pisarniške lončnice Matije Brumna, metafore vegetirajočega uradništva, hote ali nehote pa so nekakšen odblesk serije Boruta Peterlina, ki je na zadnjem trienalu sodobne umetnosti nastopil z opusom na temo cvetličnih aranžmajev podobno sebi namenjenih političnih ceremonialov.
Fotoreporter Matej Leskovšek, ki je sicer v ožjem izboru zastopan še s petimi opusi, je prejel letošnjo nagrado za najboljšo reportažno zgodbo. Izbor motivov dnevnih migracij med Zahodnim bregom in Jeruzalemom odmerja pričakovane občutke tesnobe in zastrte, nerazrešene napetosti, nad konkurenco v kategoriji fotoreportaže pa opus izplava po zaslugi berljivega konflikta zgodbe. Ožji izbor na ogled pričakovano postavlja (dvo)letni historiat naravnih in ekoloških nesreč, političnih trenj, vedno za eksplikacije uporabne socialne tematike in razvpite študentske demonstracije. Med posamičnimi avtorji s pristopom k podajanju izbranih vsebin močno prepričajo Aleš Gregorič (posebej z opusom H20), obe seriji o kopalcih in pastirjih Jošta Franka, bazen Jake Gasarja, opus cestnih ogledal Boštjana Puclja, kreativno brezkompromisno se težavne socialne problematike loti Maša Gojić, s humorno zamislijo se poigra Žiga Gričnik, čisti vizualni jezik razvijeta v skupnem opusu Simon Chang in Anja Šuler, atraktivno pripovedno dinamiko pa z diptihi Tomaž Črnej.
Emzinova Fotografija leta ostaja edini slovenski fotografski natečaj odprtega tipa, ki promovira tisti del slovenske fotografije, ki razvija avtonomne poglede na medij in vnaša v polje kreativne prakse in teorije nove profesionalne standarde. Tovrstna elitizacija dejavnosti fotografije se zanesljivo ne približuje splošni javnosti, a to ni več problem strokovnih žirij, producentov dogodkov ali celo medijev, pač pa vprašanje možnosti sistemskega vzgajanja vizualno pismene javnosti.