Na Golico po narcise

Zdaj ne vem, ali Slovenija nima sreče z ameriškimi diplomati ali pa ameriški diplomati nimajo sreče, ko jih ob vseh državah na svetu napotijo ravno v Slovenijo. Dejstvo je, da smo še z vsakim, ponavadi že ob prihodu v to prečudovito deželo (njihove besede), imeli težave. Oziroma so oni imeli težave z nami, bi rekel State Department. Največkrat zaradi povsem drugačnega razumevanja demokracije. Njihova je namreč zrasla na najbolj žlahtnih pridobitvah Divjega zahoda, kot sta pravica močnejšega ter pravni sistem slovitega sodnika Roya Beana, ki je imel rajši vislice kot brhko dekle v postelji. Naša pa izhaja iz starogrškega in britanskega razumevanja demokracije ter pridobitev francoske revolucije. Trk dveh svetov kot atomov v pospeševalniku v Cernu je neizogiben. In smo spet trčili ob primeru prevzema enega Guantanamovca. Mlad, pameten in hitri premier Pahor je obljubil, da ga bomo vzeli. Potem ko je dobil svojih dvajset minut z Obamo, pa je dejal, da sledi demokratična procedura. Komaj prispeli ameriški veleposlanik je ugotovil, da gre za svojevrstno hinavščino. Kritiziramo Guantanamo, potem pa kar nekaj zapletamo in si krnimo ugled v svetu, ker Slovenci niso dobro seznanjeni s to problematiko. Dragi gost, tako demokracija pri nas funkcionira. Ta, prva lekcija bo zastonj. Premier nekaj obljubi, potem o tem razpravlja vlada. Ker smo demokrati in ker se v vladi ne morejo zmeniti, naročijo parlamentu, naj odloči o sprejemu Guantanamovca. Po večmesečnem prepiru, ki ga opozicija dodatno pogreva s povojnimi poboji, sprejmejo zakon, ki Ibrahimu Al Saidu bin Faruku odpre vrata nove domovine. Sledi pritožba opozicije na ustavno sodišče. To po letu dni ugotovi, da s prihodom Ibrahima ustavno ni nič narobe, a zato dobi na glavo golido gnojnice, češ da se je spet postavilo v vlogo hlapca levice. Opozicija zbira podpise in pripravi "oranžni referendum" z vprašanjem "Ali ste za to, da Ibrahim pride v Slovenijo in s tem naša država postane tarča Al Kaidinih samomorilcev?". Referenduma se udeleži 742 volilnih upravičencev in za sprejem "oranževca" jih glasuje 372. Ovir na državni ravni ni več. Toda, kam z njim? Ali bi ga bilo nemara najbolje poslati na Jesenice, kot je razmišljala TV-voditeljica v Odmevih, ker bi se po njenem tam počutil kot doma. Na Jesenice? Ker je tam veliko muslimanov, ker Gorenjci slovijo po gostoljubju ali ker bi lahko maja hodil na Golico občudovat narcise? To je zdaj vprašanje. Da ne bi vlekli prehitrih in napačnih potez, vlada na Brdu pri Kranju pripravi mednarodni simpozij z naslovom Kje vse bi bilo Ibrahimu lepo. Denimo, da znanstveniki potrdijo Jesenice in Grosuplje kot idealna kraja. Sledita nova referenduma, kajti vsiljevanje državnih odločitev lokalni skupnosti se nikoli ni dobro obneslo. Poglejmo, kaj se dogaja z odlagališči odpadkov. Nihče jih noče in drug drugemu mečejo smeti čez občinske meje. Res ne bi bilo dobro, da bi se to zgodilo Ibrahimu. Jesenice na referendumu premagajo Grosuplje, Guantanamovec že začne pakirati svoje skromno imetje (koran in zobna krtačka), se veseli narcis, a je treba pridobiti tudi dovoljenje četrtne skupnosti, kjer bo prebival. Svojo privolitev na koncu na referendumu da še skupnost stanovalcev bloka, v katerem Ibrahim dobi garsonjero. Ni še konec. Pred prihodom Ibrahima se na lokalnih volitvah zamenja oblast, novi župan ugotovi, da navzočnost Ibrahima v Kurji vasi lahko slabo vpliva na strateški razvoj jeseniškega turizma do leta 2052. Razveljavi referendum. Išče se nova lokacija. Grosuplje se premisli, češ da ima dovolj svojih Romov. Župan Janković ga začasno sprejme v svojo dnevno sobo, dokler država ne najde nove rešitve. Tako deluje prava demokracija, dragi State Department. Medtem pa se je Ibrahim odloči, da bo raje ostal v Guantanamu.

Konec aspirin turizma

Vlada je sklenila, da bo končno odpravila dolgoletno incestuozno razmerje med farmacevtskimi družbami in zdravniki. Enostavno ne more več gledati, kako proizvajalci tablet, maž in kar je še čudežnih preparatov za zdravo življenje ter lepo telo množično vlačijo uboge zdravnike na sila naporne večdnevne seminarje, na katerih jim cel dan pumpajo v glavo, da so predstavljeni jim izdelki tisto pravo, kar nujno potrebujejo njihovi pacienti. Farmacevti za svoj težko zasluženi denar zdravnike z letali vlačijo na tropske otoke, v zdravilišča, škotske gradove ter ladje, ki križarijo po Pacifiku, jih zapirajo v luksuzne hotele in jih kruto mučijo, dokler ne privolijo, da bodo bolnikom predpisovali samo na seminarju predstavljene čudeže farmacije. Pri tem zdravnike silijo, da jedo eksotično hrano, smučajo in šnorkljajo med koralnimi grebeni. Zanimivo, da teh seminarjev skoraj nikoli ne pripravijo v gasilskem domu nasproti klinike ali v slabo zakurjeni občinski sejni sobi. Menda tam ni pravega in spodbudnega znanstvenega esprija. Tega trpinčenja je dovolj, je rekla vlada in sklenila, da bo ustanovila poseben sklad, iz katerega bo financirala samo tiste farmacevtske seminarje, predstavitve, učne ure in spoznavne večere, za katere bo posebna komisija ugotovila, da so res kakovostni, objektivni, poceni in pripravljeni v lokalnem okolju. Nanje bodo pošiljali tudi mlajše zdravnike, ki jim ne bo treba priseči večne zvestobe farmacevtski firmi. Vlada je pozvala farmacevte, da tudi sami prispevajo denar v nove sklade pri klinikah, ki bodo skupaj z državno komisijo določile, čigave tabletke, kje, kako in katerim zdravnikom bodo predstavljene. Farmacevtom se je menda skoraj strgalo. Gre za nezaslišan poseg politike v izrazito znanstveno in strokovno področje, ki je povrhu tega izjemno občutljivo, saj gre za zdravje celotnega naroda. Kdo bolje od farmacevtskih korporacij ve, kateri zdravniki so na katerem koncu sveta in v kakšnih klimatskih ter namestitvenih pogojih dojemljivi za novosti na področju originalnih in generičnih zdravil? A bo vlada prevzela odgovornost za tragične posledice napačno predpisanih zdravil, za množično umiranje pacientov, ker bodo zdravniki hodili na brezvezne seminarje v sosednjo ulico? A? Prosim, da ne bo panike. Zgoraj omenjeni sklep je nastal v domovini vojaka Švejka, na Češkem. Pri nas v Sloveniji je glede te problematike, hvala bogu, še vse po starem.