Zaupanje, da bo znal in zmogel, je ta hip omajano tudi v cerkvenih krogih. Iz duhovniških vrst je slišati, da se župniki niso mogli dogovoriti, kdo se bo udeležil "slovesnosti ob spremembi na sedežu mariborske nadškofije in metropolije", kot so jutrišnji dogodek suho poimenovali v tiskovnem uradu Slovenske škofovske konference. Za ne tako malo klerikov je namreč povzdignjenje Turnška v nadškofa in metropolita neupravičena nagrada za usodne spreglede in ravnanja v času, ko je v (gospodarskem) življenju mariborske nadškofije sodeloval kot stolni kanonik (do aprila 2006), kot murskosoboški škof (do novembra 2009) in potem kot nadškofov pomočnik. Da je kot nadškofov pomočnik soglašal, da se nekaj nič krivih duhovnikov naredi za slamnate lastnike Betnave, d.o.o., in se jih tako obremeni z neverjetno visokimi krediti, naj bi bila le ena od potez, ki pastirju na tako visokem položaju ne pristojijo.

Poznavalec beatifikacije in čudežev

Dr. Turnšek bo v mariborski stolnici jutri popoldne slovesno umeščen kot drugi nadškof ordinarij na mariborskem škofijskem sedežu, 61. v vrsti levantinskih škofov in drugi metropolit po ustanovitvi mariborske metropolije. Tako uglednega zastopstva državnih vrhov, kot ga je bil ob umestitvi deležen ljubljanski nadškof metropolit Stres - vabilu sta se poleg množice povabljencev odzvala tudi predsednik države Türk in predsednik vlade Pahor -, najbrž ne bo doživel. Kar pa niti ni tako pomembno. Sence "svetega škandala" ta hip tako ali tako ne more pregnati noben zunanji pomp.

Nadškof Turnšek ga tudi sicer ne mara. Na skromnost se je moral privaditi že kot otrok. Rodil se je leta 1955 kot najmlajši otrok v kmečki družini s 14 otroki. Že od drugega razreda osnovne šole je vsako leto med počitnicami štirinajst dni pobiral in prodajal najprej borovnice, od 15. avgusta dalje pa hmelj. A bil je tudi bister, ne le priden, in leta 1974 je maturiral na celjski gimnaziji. Po diplomi na Teološki fakulteti in doktoratu na rimski Gregoriani, v katerem se je ukvarjal s teologijo v odlokih drugega vatikanskega zbora, se je posvetil preučevanju življenja in dela Antona Martina Slomška. Da ga je leta 1999 papež beatificiral - za to priložnost je papež Janez Pavel II. osebno priletel v Maribor -, je v veliki meri zasluga zavzetega dela škofa Turnška. Leta 1994 je bil imenovan tudi za rektorja bogoslovnega semenišča, kot profesor sistematične teologije pa je sodeloval pri pripravi učbenikov za predmet Vera in kultura na katoliških gimnazijah.

V javnosti je vse do "svetega poloma" najpogosteje nastopal kot poznavalec Slomškovega življenja in postopka beatifikacije ter kot razlagalec teološkega bistva čudežev, izganjanja hudega duha in eksorcizma. S potrpežljivostjo in teološko spretnostjo je pojasnjeval tanko mejo med praznoverjem in vero v čudeže ter zapleteni odnos Cerkve do svetništva, prikazovanj in t.i. nadnaravnih dogajanj. V veliki meri je najbrž tudi njegova zasluga, da se tudi bolj urbana javnost ne posmehuje več vlogi, ki jo v Cerkvi igrajo svetniki in čudeži. Vsaj ob enem naj bi bil poleg tudi sam. Ko je nekemu bolniku, ki je bil v težkem stanju zaradi možganske kapi in astme, podelil zakrament bolniškega maziljenja, ta že dan kasneje ni več potreboval zdravil.

Čeprav nadškof Turnšek zelo dobro ve, da sta bogastvo in oblast med glavnimi področji delovanja hudega duha, ve tudi, da vsa teološka teorija ne pomaga, ko ga je treba izgnati. Še dobro, pravi, da Cerkev ni le človeški organizem, temveč tudi božji. Čeprav nadškof Turnšek v Boga neizmerno zaupa, pa to ne pomeni, da si vprašanja iz uvoda v teh dneh z vso odgovornostjo ne zastavlja tudi sam. Ve, da bo najtežje nadškofiji povrniti ugled. "Oprati umazano ime je kot zbirati frčeče perje," je skorajda preroško (na)povedal že v intervjuju za Dnevnik aprila 2007.

A tedaj, za veliko noč leta 2007, ni govoril o umazanem imenu mariborske nadškofije, pa čeprav so bili že postavljeni vsi temelji za "sveti škandal". Nadškofijsko podjetje Gospodarstvo Rast je bilo solastnik družbe T-2, družba T-2 je svojim strankam omogočala dostop do pornografskih programov, nadškofija je bila globoko v poslih, za katere Sveti sedež ni dal soglasja, čeprav bi ga po kanonskem pravu za vse posle, težje od 1,5 milijona evrov, moral dati. A leto 2007 je bilo čas, ko so tudi ugledni ekonomisti pozabili, da za leti debelih borznih krav pridejo leta suhih. Kaj ne bi duhovniki!

Ko smo (tedaj murskosoboškega) škofa Turnška leta 2007 vprašali, ali "gospodarska družba, katere posredna solastnica je mariborska nadškofija, T-2, lahko služi z najbolj abotnimi komercialnimi programi ali celo s predvajanjem pornografije", je odgovoril takole: "Sam sem prepričan, da Cerkev s svojim premoženjem ne more in ne sme delovati na področjih, ki so moralno slaba. Res pa je, da je to v današnjem svetu včasih zelo težko pravočasno odkriti, predvsem zaradi netransparentnih gospodarskih povezav. A ko se to odkrije, se mora Cerkev umakniti."

Sence "svetega škandala"

Škof Turnšek je bil aprila 2007 prvi škof, ki se je javno izrekel o nemoralnosti predvajanja pornografije na "cerkvenem" kanalu. Njegove besede so odmevale. Vseeno je minilo še kar nekaj časa, preden je T-2 postala le ena od portfeljskih naložb Zvon ena holdinga, kar pomeni, da Cerkev s pornografijo danes služi le posredno (a še vedno služi). Kako so tedaj razmišljali v Cerkvi, kažejo tudi te njegove besede: "V zgodovini so imele posamezne cerkvene ustanove kmetije, ker je tedaj kmetijstvo prinašalo dobiček. Danes so v ospredju druge dejavnosti in Cerkev, če hoče biti gospodarsko uspešna, se mora temu prilagoditi." Do spoznanja, da so nekateri načini prilagajanja sicer legalni, a za Cerkev vseeno neprimerni, je moralo miniti še nekaj časa…

Mnogi menijo, da ne v Ljubljani ne v Mariboru ni bilo povedano in storjeno vse, kar bi v zvezi z "dolžniško krizo" moralo biti. Nadškof Turnšek je sicer moralno sporno in finančno nepremišljeno ravnanje javno obžaloval. "Zavedamo se, da v preteklosti nismo vedno ravnali tako, da bi bilo očitno, da je naše poslanstvo izključno v službi oznanjevanja, izobraževanja in socialno-karitativnega poslanstva," piše med drugim v izjavi, s katero se je vodstvo nadškofije Maribor odzvalo na razkritje italijanskega tednika L'Espresso in se obvezalo, da bodo poslovanje spremenili tako, da ne bo več ključen zaslužek.

Tudi v izjavi Slovenske škofovske konference, katere podpredsednik je postal po upokojitvi nadškofa Krambergerja, ne manjka besed obžalovanja in opravičila. Vzroke za krizo pa so slovenski škofje določili in zapisali še jasneje: "Gospodarska uprava (v Mariboru) je prevzemala prevelika tveganja s sredstvi, ki so bila last Cerkve in njenih vernikov, pri tem pa je tudi presegala svoja pooblastila. Odpovedal je tudi nadzor. Ko bodo opravljene verodostojne analize, bo vse to treba pošteno razčistiti, ugotoviti naravo in težo teh nepravilnosti ter odgovornost vseh vpletenih in jih sankcionirati."

Škofje so ob tem kolega Turnška jasno zavezali, da "pošteno" razjasni nastali položaj, ugotovi odgovornosti ter izpelje "bistveno drugačno usmeritev v gospodarjenju s cerkvenim premoženjem" in potrebne personalne spremembe, ki jih bo proces zahteval. Iz povedanega je jasno, da škofa Turnška za krmilom mariborske nadškofije čakajo razburkano morje in ostre čeri v nadškofiji in zunaj nje. Še posebej ugotavljanje odgovornosti bo hudo težavno.

"Razumite, da nisem ekonomist, gospodarstvenik ali kriminalist, Cerkev pa ni podjetje," se je v intervjuju za Večer branil pred vprašanjem, kako bo razvozlaval zapleteno gospodarsko-lastniško štreno v nadškofiji. Še manj določen je bil glede kaznovanja krivcev. Za zdaj se rešuje z metaforo o gašenju hiše. "Najprej," pravi, "bo treba pogasiti hišo, potem se bo lahko v miru razjasnilo tudi drugo." K temu dodaja, da "iskanje krivcev ni naloga škofa, drugi organi so za to" in da je treba vedno imeti pred očmi "zdravilni vidik kazni". Hudobneži dodajajo, da duhovnik mariborske nadškofije Mirko Krašovec bržkone zaradi terapevtskih učinkov še vedno sedi v nadzornem svetu banke Raiffeisen.

Dr. Turnšek "svetega škandala", ki mu še ni videti konca, ni zakuhal sam; da skupaj z drugimi kleriki v mariborski nadškofiji ni ravnal drugače, kot je, je kriva tudi kriza, ki je pokazala vse zobe, ko je bilo za marsikatero potezo že prepozno. Zdaj ima priložnost, da očisti Cerkev in povrne izgubljeno zaupanje duhovnikov, vernikov in vseh tistih, ki ne hodijo k maši, a si želijo, da bi evangelijske vrednote živele vsaj v Cerkvi.