A na odru, po katerem je zadnja leta tako velikodušno razsipal svoj talent, bo kot kaže kmalu nezaželen, saj na žalost ne gre pričakovati, da se bo občinsko čiščenje zaustavilo pri nesojeni direktorici Ivani Djilas, temveč je le še vprašanje časa, kdaj bo kranjskim genijem na njihovo lokalno zamejeno pamet padlo, da v tamkajšnjem teatru zapovedo pristno gorenjščino in da repertoar omejijo le na drame obeh proslavljenih kranjskih dramatikov.

Prepričan sem sicer, da se Pero pred temi modernimi merklovsko-sarkozyjevskimi pristopi k multikulturalizmu, ki grozi, da bo Nekranjčane iz Kranja preganjal kot Rome iz Francije, trenutno rešuje s svojim izjemnim posluhom za jezike in se uspešno kamuflira s perfektnim kranjskim naglasom. Je namreč stari maček jezikovne kamuflaže, ki je že marsikaterega Štajerca kljub svoji pleši prepričal, da je Zoran Predin, in naivni Kranjčani, ki verjamejo, da ga ni Ljubljančana, razen Zorana Jankovića seveda, ki bi znal tisti gorenjski "a ne" izgovoriti točno tako, kot to počno otroci gorenjske prestolnice, so zanj mala malica. Verjamem celo, da je večina ljudi, ki se je v Kranju kdaj pogovarjala z njim, stoodstotno prepričanih, da ni Pero v življenju prišel dlje kot do Planine.

A vendarle se te dni zaskrbljen sprašujem, kaj bo z njim, ko bo nekoč kak nadebudni mladi kranjski igralec, željan nastopov na domačem odru, kranjskemu direktorju kranjskega gledališča prišepnil, da je njegov sedanji prvak v resnici doma iz Spodnje Šiške, od koder se vsak dan na skrivaj pripelje v svojo kranjsko službo. Sprašujem se, ali ga bodo takrat zaprli v kleti gledališča in tam kot kakega Guantanamovca mučili, vse dokler se ne bo revež naposled zlomil in priznal, da mu je ljubljanski zrezek ljubši od kranjske klobase ter da si raje kot Po Koroškem po Kranjskem zapoje tisto udarno Je v Šiški še kaj odprtega?.

Resnično se namreč bojim, da bo nek novodobni poglavar Prešernovega gledališča (po vsej verjetnosti oplemeniten s svetniško modrostjo, da nobena ljubljanska akademija, z vsemi svojimi jovanovići in koruni, ne more človeku dati, kar mu lahko kranjska porodnišnica) mojega prijatelja v hipu poslal tja, od koder je prišel in vlogo v Sartrovi drami Za zaprtimi vrati, v kateri Pero trenutno nastopa, dodelil spletkarskemu domačemu upu (temu bo Sartre tako ali tako po "kranjski" logiki bliže kot Musevskemu, saj je bil Sartre Francoz, Kranj pa je, kot vsi mi dobro vemo, Franciji dobrih dvajset kilometrov bližje kot Šiška).

Peter Musevski te dni tako verjetno že razmišlja o tem, kaj bi lahko s svojim znanjem počel, ko ga bodo nekoč nagnali iz Kranja, in si razbija glavo z vprašanjem, ali bi se kot Ljubljančan po tej novi lokalpatriotski gledališki reformi lahko zaposlil v Mestnem gledališču ljubljanskem, če bi, recimo, sam zatožil kolega Gregorja Čušina, da je rojen v Koroški Beli. Ali pa bo kot Šiškar poslej vendarle obsojen na vodenje okroglih miz, napovedovanje koncertov in trganje vstopnic v Kinu Šiška? Ali celo na prodajo kebabov v šišenski Jagodi?

Človek v teh nepredvidljivih časih res ne ve, kako bi pomagal prijatelju, tako kot ne ve, kako naj pomaga nesrečni Ivani Djilas in vsem drugim Nekranjčanom, ki so nepremišljeno ostali v Prešernovem gledališču v Kranju tudi po tistem, ko se je tam zgodila kulturna revolucija, imenovana "lokalne volitve", ki jim je prinesla nove oblastnike s povsem svežim in izvirnim dojemanjem pojma "lokalna kultura" ter motom "deluj lokalno in pri tem čim manj misli".

Če se ne bodo strasti kmalu pomirile, se kaj lahko zgodi, da bo naše zunanje ministrstvo moralo gledališčnike reševati na podobno spektakularen način kot turiste iz Libije in nam bo nekega spokojnega večera smrtno resni Edi Pucer poročal o tem, da je gručica slovenskih umetnikov na začasnem delu na Gorenjskem končno na varnem ter da so jih z brniškega letališča, kamor so jih pripeljali z vladnim letalom, že odpeljali na pregled v ljubljanski Klinični center ter da se bodo kmalu srečali s svojimi družinami in prijatelji in dali izjavo njihovi posebni poročevalki iz Vodmata.

A ne glede na to, da si srčno želim, da bi se moji dragi prijatelji na koncu iz Kranja vendarle izvlekli živi in zdravi, po tihem vseeno upam, da bo Peter Musevski tam zdržal vsaj do premiere predstave Za zaprtimi vrati, ki se bo v režiji Mareta Bulca (kot po naročilu Nekranjčana z Vrhnike!) zgodila dvanajstega tega meseca.

V vsej tej absurdni situaciji, ko o gledališču odločajo ljudje, ki jih v gledališče sploh ne bi smeli spustiti, si namreč ne morem pomagati, da se ne bi privoščljivo veselil trenutka, ko bodo s kranjskega odra v Perotovi izvedbi zadonele besede: "Pekel so ljudje okoli tebe."