Ideal bele kože
Očitno je, da je rasizem do črncev na Kitajskem najmočnejši. Večina staršev bi se raje odpovedala otroku, kot pa sprejela temnopoltega zeta ali svakinjo. Zelo težko je tudi za temnopolte učitelje angleščine, ki imajo velike težave pri iskanju službe. Znano je, da bo belopolti učitelj, ki prihaja iz države, katere prvi jezik ni angleščina, veliko laže dobil službo kot temnopolti učitelj, ki prihaja iz angleško govorečih držav. Če že dobijo službo, pa so za enako delo plačani precej manj od svojih belih kolegov. Prevladala je pač miselnost, da bolj bela koža pomeni tudi boljše znanje angleščine.
"Črni duhovi", kot slabšalno pravijo temnopoltim prišlekom, so po mnenju kitajske večine zagotovo revni in neizobraženi. Eden od razlogov, zakaj se temnopolti soočajo s prezirljivimi pogledi in neodobravajočimi odzivi, je zagotovo tudi dejstvo, da že od nekdaj Kitajci stremijo k temu, da bi imeli čim bolj belo kožo. Belilne kreme za obraz in telo, skrivanje pred soncem, dolgi rokavi in dežniki nad glavami sredi poletja - vse to na Kitajskem opaziš že po nekaj korakih po ulici. Črna koža ni lepa in črnci so umazani. Preprosto. Enako velja za vse ljudi s temnejšo kožo - temnejša ko je koža, več rasizma bodo doživeli. Pred tovrstnimi predsodki niso varni niti Kitajci sami. Tisoče let so tisti s svetlejšo kožo zviška gledali na svoje temnejše sonarodnjake, saj zanje niso mogli biti nič drugega kot revni kmetje.
V Peking so na študij, ki ga je subvencionirala kitajska vlada, Afričani začeli prihajati v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Štipendije so dobivali študentje iz "Kitajski prijaznih" afriških držav, kar je bilo povezano z idejo "solidarnosti tretjega sveta" in Mao Cetungovim bojem proti zahodnemu imperializmu. Marsikdo je dobil višjo štipendijo kot kitajski študentje, tako da je bil že takrat odpor do Afričanov nekaj vsakdanjega. V letih nestabilnosti se jih je veliko vrnilo domov, od sredine sedemdesetih let, ko so se stvari umirile, pa so se odprla vrata še drugih univerz in afriški študentje so lahko vpisali študij tudi drugod na Kitajskem.
Poleg nezadovoljstva zaradi višjih štipendij je Kitajce motilo tudi dejstvo, da so se zapletali s Kitajkami. Leta 1979 so v Šanghaju afriške študente napadli, ker so vrteli glasno glasbo in ogovarjali Kitajke. V osemdesetih letih je bilo takšnih primerov še več, kar je včasih pripeljalo tudi do aretacij in deportacij afriških študentov. Kulturne razlike so le še pripomogle k razkolu med rasama. Eden bolj znanih primerov odkritega kolektivnega rasizma do temnopoltih je dogodek iz leta 1988, ko so v Nankingu izbruhnili protičrnski protesti. Zgodba se je začela na božični večer, ko je nekaj afriških študentov prišlo na zabavo v študentski dom univerze Hohai v spremstvu kitajskih deklet.
Varnostnik je posumil, da so dekleta prostitutke, in jim zato prepovedal vstop. Vnel se je pretep, v katerem jo je trinajst študentov dobro skupilo. Nekdo je razširil govorice, da je bil eden izmed kitajskih študentov umorjen, nakar jih je več sto vdrlo v študentski dom in razdejalo sobe afriških študentov. Po prihodu policije so Afričani pobegnili na železniško postajo in se poskušali vkrcati na vlak proti Pekingu, da bi poiskali zavetje na veleposlaništvih svojih držav v prestolnici. V enem dnevu so se kitajski študentje različnih nankinških univerz zbrali v tritisočglavo množico in uprizorili demonstracije na železniški postaji, ki so od vlade zahtevale pregon afriških študentov in reformo sistema, ki je tujcem dajal več pravic kot Kitajcem.
Policiji je upor uspelo zatreti, a spremembe so se zdele neizogibne. Januarja 1989 so tri afriške študente izgnali, tisti, ki so ostali, pa so se morali podrediti novim pravilom. Zanje so uvedli policijsko uro, vsakič, preden so zapustili študentsko naselje, so morali to sporočiti vodstvu univerze, obiske kitajskih deklet pa so omejili. Obiskovale so jih lahko le posamično, pa še to zgolj v recepciji študentskega doma. Protičrnske demonstracije so se kmalu razširile po drugih mestih, vključno s Šanghajem in Pekingom.
Pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej je japonska vojska na Kitajskem povzročila veliko gorja, ki ga Kitajci še vedno niso pozabili. Kensho Kuma, v ZDA rojeni Japonec, je to izkusil na lastni koži. Zgodba, ki je v anekdotičnem smislu pravzaprav smešna, je tipičen primer, kako na Japonce gledajo v osrednjem cesarstvu. Prvi dan, ko je prispel na Kitajsko, se je sprehodil po ulici, ko ga je nekdo s časopisom mahnil po glavi. Vanj je zrl starejši gospod, ki je skozi zobe zasikal: "Riben guizi, japonski hudič!"
Sovraštvo do Japoncev privzgajajo tudi kitajskemu podmladku. Že v osnovni šoli se otroci učijo sovražnih protijaponskih pesmi, zgodovina pa se v šolskih učbenikih osredotoča predvsem na grozote, ki so jih na Kitajskem zakrivili Japonci. Kitajci še vedno ne morejo pozabiti množičnih umorov in posilstev, ki so jih v mestu Nanking med drugo kitajsko-japonsko vojno leta 1937 zagrešili Japonci. V šestih tednih, kolikor je trajala zasedba Nankinga, naj bi bilo žrtev po kitajskih trditvah več kot 300.000, po japonskih ocenah pa med 40.000 in 200.000. Nekateri japonski zgodovinarji celo trdijo, da se ni zgodilo takrat nič nenavadnega za vojne razmere. Strasti so se ponovno vnele pred petimi leti, ko je japonsko ministrstvo za šolstvo odobrilo izdajo novih zgodovinskih učbenikov, v katerih je bil nankinški masaker opisan zgolj kot "incident, v katerem je umrlo veliko ljudi", invazija na Kitajsko in druge države jugovzhodne Azije pa kot "priložnost, da so te države dosegle neodvisnost".
Subtilna diskriminacija do belcev
Čeprav belec na Kitajskem res ne doživi udarca s časopisom po glavi, svojevrstna diskriminacija vseeno obstaja. Večina belcev ima na Kitajskem sicer dobre izkušnje, kar pa ne pomeni, da nis(m)o opaženi. Začne se s strmenjem na ulicah in avtobusih, glasnimi pozdravi "hello", ki jih vsakodnevno slišimo za svojimi hrbti, in prepričanjem, da vsak, ki je bele polti, prihaja iz Združenih držav Amerike.
Razni nočni klubi in restavracije celo plačujejo belcem, da se pridejo k njim zabavat, saj tako privabljajo tudi kitajske goste. Obisk belcev v klubu namreč pomeni, da je tam dobra zabava, in veliko ljudi se želi z belimi tujci fotografirati, jim plačati pijačo ali pa si preprosto želijo biti opaženi v njihovi družbi. Nekateri to izkoriščajo in zato vsakič pričakujejo posebno postrežbo in brezplačne usluge. Belci so tudi daleč najbolje plačani. Na avtomobilskem sejmu v Kunmingu je na primer belo dekle za pet dni opravljanja dela hostese dobilo več kot 500 evrov, medtem ko je Kitajka za enako delo dobila le 120 evrov. Seveda so tujki zabičali, da podatka o svojem honorarju ne sme razkriti, da se ne bi vneli prepiri.
Takšne stvari se dogajajo vsak dan in nisem ravno prepričana, da Kitajcem v prid. Imam pa občutek, da če in ko se bo odnos med Kitajci in belci izenačil, bodo Kitajci to izpeljali tako, kot znajo le oni. Belci bodo še vedno zahtevali višje plače, Kitajci pa jim jih preprosto ne bodo dali. In vedno se bo našel kdo z belo poltjo in zahodnjaškim videzom, ki bo delo opravil za manj denarja. Roko na srce, zdi se, da Kitajci to počasi že dojemajo, saj se urna postavka za tuje učitelje angleščine ni dvignila že vsaj pet let, čeprav so šli cene in življenjski stroški v minulih petih letih precej navzgor.
Kitajci pa niso diskriminatorni le do tujcev, ampak tudi do lastnih manjšin. Tibetanci so "zaostali in potrebni pomoči pri vstopu v moderni svet", tisti iz Xinjianga so "tatovi", manjšine s temno poltjo pa navadni "kmetje". Zdi se torej, da izraz "harmonična družba", ki ga po novem vlada tako s pridom uporablja, velja predvsem za hanovske Kitajce, ki pa na Kitajskem tako in tako sestavljajo približno 92 odstotkov prebivalstva. Problem rešen.
