Približno 400 strani dokumentov, ki jih je zbiralo avstrijsko ministrstvo za pravosodje, podrobno pripoveduje o bombnem napadu na muzej, ki je 18. septembra 1979 odjeknil v Velikovcu na avstrijskem Koroškem.

Ta dogodek zdaj pregreva slovensko politično ozračje. Opozicijski vodja Janez Janša skuša na vse kriplje dokazati domnevno obveščenost predsednika države Danila Türka o napadu in se je zato pretekli teden celo osebno napotil v slovenski državni arhiv. Dunajski dokumenti Türka nikjer ne omenjajo.

Uradna korespondenca med državnimi tožilci in ministrstvom za pravosodje, zapisniki o zaslišanjih, žandarmerijska poročila o preiskavah in tudi tajni dokumenti zunanjega ministrstva ponujajo poglobljen pregled dogajanja z vidika avstrijskih upravnih organov. Razkrivajo, kako začetniško sta postopala storilca, sodelavca slovensko-jugoslovanske službe državne varnosti.

Arhivsko gradivo hkrati pokaže jasno sliko, kako naivno so ravnali Avstrijci v komunikaciji z jugoslovanskimi organi, saj o dejanskem ozadju atentata niso vedeli pravzaprav ničesar. Čeprav se je Ljubljana zelo opazno zavzemala za storilca. Za njuno pomilostitev, ki jo je leta 1981 odobril predsednik Avstrije Rudolf Kirchschläger (Vidmarja in Blajevo so zamenjali za avstrijskega agenta), se je osebno pogajal tedanji predsednik slovenske vlade Janez Zemljarič.

Bomba iz vrečke Kleiderbauerja

Dne 18. septembra. V sredo popoldne fiat zastava 101 z registrsko označbo LJ 215-373 prečka jugoslovansko-avstrijsko mejo na prehodu Holmec-Grablach. V vozilu sedita jugoslovanska državljana, iz njunih potnih listov izhaja, da sta to 31-letni Luka Vidmar iz Ljubljane in 28-letna Mira Lorger iz Maribora. Okoli 16.30 se pripeljeta v okoli 15 kilometrov oddaljeno mestece Velikovec. Tri priče ju opazijo, kako iščeta parkirni prostor.

Voznik nazadnje ustavi avtomobil v neposredni bližini mestne hiše. Oba izstopita. Kasneje bosta zatrjevala, da sta zatem od neznanca prevzela plastično nakupovalno vrečko modne hiše Kleiderbauer, v kateri sta bila dva kilograma želatinastega razstreliva donarit. Prič, ki bi potrdile njuno trditev, žandarji niso mogli nikoli izslediti.

Možno je, da sta eksploziv pripeljala s seboj iz Jugoslavije. Dejstvo je, da se par zatem napoti v mestno hišo. V drugem nadstropju poslopja je domovinski muzej, ki se še posebej posveča zgodovini koroškega obrambnega boja. Pri 61-letnem upokojencu Karlu K., ki tistega dne službuje v muzeju, kupita vstopnici in mu plačata 20 šilingov.

"Obiskovalca se med sabo nista pogovarjala, pa tudi z menoj nista spregovorila niti besede. Delovala sta živčno. Nanju sem postal pozoren, ker si sploh nista ogledovala razstavnih eksponatov, temveč sta vztrajno pogledovala drug drugega," je muzejski paznik Karl K. kasneje izpovedal žandarjem.

Ženska - na glavi ima lasuljo in se izdaja za italijansko turistko - se trudi zamotiti paznika K.-ja. Medtem se njen spremljevalec odpravi v drugo muzejsko sobo in skuša aktivirati razstrelivo iz plastične vrečke. Hkrati mora nekam skriti bombo. V hudi časovni stiski - paznik namreč prav tedaj vstopa v dvorano - jo skuša z nogo potisniti pod stojalo za plakat. Ženska dvakrat ali trikrat opozorilno zakriči: "Francesco!". Trenutek zatem odjekne silovita detonacija. Ura je 16.49.

Luko Vidmarja udarni val vrže v steno. Moški je huje ranjen - malo kasneje mu morajo zdravniki amputirati povsem raztrgano desno nogo. Muzejskega paznika in Vidmarjevo spremljevalko oplazijo ruševine.

K. nezavesten obleži, ženska pa se sama izkoplje izpod grušča. Okrvavljena, brez čevljev in očal, zbeži in kakih 200 metrov od kraja dogodka prosi peško za pomoč. Čeprav ima potni list z drugim imenom, od vsega začetka zatrjuje, da ji je ime Marina Blaj.

Reševalci odpeljejo poškodovance v deželno bolnišnico Celovec. Uradni nalog za aretacijo zoper Blajevo in Vidmarja, ki ga zaradi slabega zdravstvenega stanja še dolgo niso mogli zaslišati, izdajo 20. septembra.

Avstrijski preiskovalci niso ničesar slutili

Enaindvajsetega septembra se Velikovec znajde na pomembnem dnevnem redu v Ljubljani. Na dnevnem redu republiškega sveta za varstvo ustavne ureditve je pravzaprav skoraj edina točka o terorističnem napadu na avstrijskem Koroškem. Prisotni so zelo razburjeni. "Republiški svet je ugotovil, da nihče od pristojnih organov ni vedel za pripravo omenjene akcije," je zabeleženo v zapisniku, ki ga hrani slovenski državni arhiv. Z vidika Ljubljane je mariborska podružnica SDV povsem ušla izpod nadzora, zato je treba nemudoma zamenjati vodstveni kader. Svet tudi zahteva, da je treba preprečiti morebitne govorice, da je "akcija organizirana iz SDV RSNZ, ker da gre za samovoljno in neodgovorno akcijo, izvedeno na svojo roko, z vsemi težkimi posledicami za storilca in organizatorje".

Republiški svet za varstvo ustavne ureditve sočasno sklene izpeljati konkretne ukrepe, ki se jim da slediti tudi v avstrijskih dokumentih: Avstrijcem je med drugim treba povedati, da so vpletena jugoslovanska državljana najbrž najele in instrumentalizirale tuje tajne službe. Poleg tega je treba pripraviti "več legend - tudi tako, ki upošteva možnost, da avstrijski varnosti organi odkrijejo in izvedo vse, kar je znano vsakemu udeležencu akcije".

Bojazen političnega vodstva v Ljubljani se je izkazala za povsem neutemeljeno. Avstrijski preiskovalci - tako kažejo spisi dunajskega pravosodnega ministrstva - o ozadju niso ničesar slutili. Če upoštevamo množično prisotnost SDV na avstrijskem Koroškem, so Avstrijci celo pokazali precejšnjo naivnost v interakciji z jugoslovanskimi organi. Slovensko poročilo tajne službe iz poletja 1979, denimo, govori o 32 "operativnih pozicijah" v Celovcu.

Neizkušenost Avstrijcev se začne že pri zgodbi o potnih listih. Dokument Marine Blaj je pristen, v njem je naveden točen rojstni datum in tudi fotografija je njena. Le ime je napačno. "Ne znam si pojasniti, kako se je moja slika znašla v potnem listu Mire Lorger. Tega potnega lista nisem še nikoli videla," se dan po atentatu izgovarja Blajeva.

Avstrijski varnostni organi se ne lotijo kritičnega preverjanja njenih navedb, marveč nemudoma lahkomiselno posredujejo vse podatke o dokumentu v Maribor in od tam prejmejo uradno obvestilo, da nikoli niso izdali potnega lista na ime Mira Lorger in da jim dokument z navedeno serijsko številko ni poznan.

Dvaindvajsetega septembra, dan potem, ko so v Ljubljani sklenili pripraviti "legendo", Slavko Kleindienst, načelnik mariborske uprave javne varnosti (UJV), pošlje v Avstrijo naslednje telegrafsko sporočilo: leta 1976 so iz občinskega urada izginili trije neizpolnjeni potni listi, kasnejša preiskava izginotja pa je bila neuspešna.

"Še vedno je vprašljiva navedba, da so jugoslovanski organi dejansko 'v dobri veri' izdali ta potni list," je zabeleženo v internem poročilu državnega tožilstva, ki ga je februarja 1980 prejelo avstrijsko pravosodno ministrstvo. Več Avstrijci niso bili zmožni razkriti.

Sicer pa: vpogled v Centralno abecedno evidenco RSNZ SR Slovenije, ki jo je leta 2003 na spletu objavil Dušan Lajovic (afera udba.net), kaže, da je dejansko obstajala neka gospa Lorger. Njeno ime se malenkostno razlikuje od tistega v lažnem dokumentu, zato pa je bila rojena na isti dan kot Marina Blaj.

Preiskovalni sodnik: "Je Vidmar agent KGB?"

O tem, da sta oba atentatorja pripadnika tajne službe, avstrijski preiskovalci niso vedeli ničesar, vsaj ničesar takega, kar bi bilo lahko uporabno v procesu. Razen članka iz nemškega časopisa Frankfurter Allgemeiner Zeitung z dne 17. oktobra, v katerem Viktor Meier, poznavalec jugoslovanskih razmer, osvetli Vidmarjevo ozadje in ga je takrat državno tožilstvo prebralo z velikim zanimanjem, v aktih ni mogoče najti nobenega konkretnega namiga.

Oba atentatorja zanikata kakršnokoli povezavo s tajno službo. "Meni je sicer Udba poznana, vendar z njimi nimam nič. Tudi nimam nobenih stikov s KOS-om," pove Vidmar. Zanimivo vprašanje postavi preiskovalni sodnik Blajevi: "Je Vidmar kakorkoli povezan s KGB?"

Po atentatu so namreč slovenski uradni viri začeli razlagati, da je bila v ozadju atentata KGB. "Takrat so mi v Ljubljani razložili, da za bombnimi napadi stoji Moskva. Da sta tudi oba atentatorja iz Velikovca 'Moskovčana'," se spominja avstrijski dobro obveščeni vir, ki želi ostati anonimen.

V avstrijskih dokumentih hkrati ni nobenih informacij o "Podcentru Sora". Interne slovenske preiskave, ki so jih oktobra 1979 predložili republiškemu svetu za varstvo ustave, so to celico koroških Slovencev, ki so se nagibali k terorističnim dejanjem, označili kot razlog za radikalizacijo mariborske SDV.

Izdal jo je sprožilec

Po napadu v Velikovcu so avstrijski preiskovalci imeli v rokah le dve konkretni "koroškoslovenski" sledi. Najprej so prijeli prvega koroškega Slovenca, na katerega so naleteli. Osemnajstletni pek iz Podjune pa je bil le pijan in se je prehitro peljal po cesti v Celovec. O bombnem napadu se mu še sanjalo ni.

Večjo težo je imelo pričevanje upokojenega uradnika Siegfrieda Sch., ki je kazalo, da bi lahko obstajal stik med Vidmarjem in slovensko manjšino. Siegfried Sch., ki se je policiji javil kmalu po atentatu, je trdil, da je v Celovcu večkrat videl Vidmarjev avtomobil parkiran pred zgradbo, v kateri je domovalo neko društvo slovenske manjšine.

Toda ovadba je imela manjšo lepotno napako: Sch. je bil podpredsednik krajevne skupine nemškonacionalnih koroških brambovcev in zato slabo verodostojen. V obtožnici lahko kljub temu preberemo: "Iz tega pričevanja lahko sklepamo, da so obstajali intenzivni stiki obtoženega z ekstremističnimi krogi med koroškimi Slovenci."

Policija tega suma ni jemala resno in niti ni zaslišala tedanjega predsednika tega društva Filipa W. "Kaj takega slišim prvič," je na naše vprašanje ta teden odgovoril W.: "Ne poznam ne Sch. niti Vidmarja. Ne prvega ne drugega nikdar nisem videl. Tudi s kakšnim Podcentrom nikoli nisem imel opravka."

Prav malo konkretnega so preiskovalci lahko potegnili iz spreminjajočih in nasprotujočih si izjav obeh obtoženih. Blajeva je najprej trdila, da je zaposlena pri MŠD Branik, kasneje je govorila o mariborskem letališču. V zaslišanjih sta obtoževala drug drugega. Blajeva je najprej trdila, da Vidmarja pozna šest let, kasneje pa, da ga pozna le eno leto.

Vidmar je sprva trdil, da ne pozna niti priimka svoje spremljevalke. Ves čas pa je vztrajal, da je zaposlen pri Iskri v Ljubljani. Na koncu sta dejanje priznala oba. Blajeva se je v zanko ujela sama, ko je enako kot Vidmar trdila, da bi moral biti časovni sprožilec bombe nastavljen na 10. uro. S tem je izdala, da je bila pravzaprav do podrobnosti seznanjena s potekom napada.

Tudi če je v zapisnikih zaslišanj težko ločiti laž od resnice, so ocenjevali avstrijski preiskovalni organi, se zdi verjetna Vidmarjeva navedba, da je Blajevo vzel s seboj zato, ker govori nemško in je sam v družbi ženske manj vpadljiv.

Na vprašanja, kaj je bil motiv dejanja, Vidmar navaja izključno manjšinsko vprašanje na avstrijskem Koroškem. Ali so njegove navedbe resnične, se ne da preveriti. Vidmar je trdil, da ni vedel, da je domovinski muzej v lasti mesta. Mislil je, da ga s propagandnimi nameni upravlja koroški Heimatdienst.

Na zaslišanju je Vidmar govoril o svojih konspirativnih srečanjih z radikalnimi, toda anonimnimi Slovenci iz avstrijske Koroške: "Eden od njih je dejal, da na Koroškem obstajata dve slovenski organizaciji, toda njihovi funkcionarji stremijo le k slavi in denarju, za Slovence pa ne naredijo nič."

Svojim slovenskim prijateljem na Koroškem je hotel narediti uslugo, je zapisano na nekem drugem mestu v zapisniku z zaslišanja. Ta motiv bi lahko imel povsem realno ozadje in odseva sliko, ki jo kaže tudi poročilo slovenske tajne službe o radikalnem koroškem Podcentru Sora z dne 22. oktobra 1979. Poročilo nosi naslov: "Pritiski sodelavske mreže PC SORA na delavce CSDV Maribor".

Jugoslavija svojih tajnih agentov ni pustila na cedilu

Že dan po atentatu se je v deželni bolnišnici v Celovcu pojavil jugoslovanski konzul Sandor Zarol. Tudi urad za varstvo ustavne ureditve iz Ljubljane je, kot kažejo zapisniki, obrambi Vidmarja in Blajeve pred sodiščem od samega začetka pripisal velik pomen. Hkrati so v zakulisju avstrijski strani diskretno posredovali željo, naj se sodni proces prestavi iz Celovca v Gradec.

Avstrijski odvetniki obtoženih so kmalu zatem vložili ustrezne prošnje. Na koncu je bil sodni proces na Dunaju, Vidmarja pa so pred tem zaradi zdravstvenih razlogov prestavili v dunajsko bolnišnico, ki velja za najboljšo v državi.

Proces se je iztekel brez večjih presenečenj, 23. junija 1980 so sodniki obema obtoženima prisodili po štiri leta zapora. Vrhovno sodišče je januarja 1981 to sodbo potrdilo.

Leta 1981, tako kažejo avstrijski dokumenti, so slovenske oblasti okrepile diskretna prizadevanja, da bi Blajevo in Vidmarja izpustili na prostost že po polovici prestane kazni. Marca so najprej preučili možnost predčasnega pogojnega odpusta in pristojnemu sodišču predložili več potrdil iz Slovenije.

"Na Letališču Maribor, kjer je bila Marina Blaj zaposlena, smo po vašem posredovanju in na podlagi pozitivnega mnenja o njenih sposobnostih in odnosih v kolektivu skušali zadržati njeno delovno mesto. Njeno odsotnost skušamo nadomestiti z nadurami njenih sodelavcev, ki opravljajo njeno delo in naloge," je zapisano v pismu, ki so ga iz letališke uprave poslali Dušanu Senčarju, odvetniku Blajeve v Mariboru.

Ivan Japelj, Vidmarjev odvetnik v Ljubljani, prejme pismo iz Iskre, uradnega delodajalca svojega varovanca: Luka Vidmar kot zastopnik za električne naprave, po poklicu elektrotehnik, je bil v krogu svojih delovnih tovarišev visoko cenjen kot pošten in sposoben sodelavec.

Zamenjana za oficirja avstrijske vojske

Zgane se tudi avstrijska politika. Cilj njenih prizadevanj je predvsem celovški oficir avstrijske vojske Gerhard L., ki je bil zaradi špionaže v Jugoslaviji obsojen na šest let zapora in je prestajal kazen v Dobu. Še posebej koroški deželni glavar Leopold Wagner se je na Dunaju zavzel za tega oficirja.

Konec marca 1981 tako notranji in pravosodni minister pišeta Wagnerju in ga sprašujeta, ali se strinja s pomilostitvijo Blajeve in Vidmarja ter njuno zamenjavo za Gerharda L. O tej temi naj bi se pogovorili v začetku aprila med obiskom jugoslovanskega predsednika Veselina Đuranovića na Dunaju. Wagner ni imel pripomb.

Beograd je pogajanja prepustil Ljubljani. Dvajsetega avgusta sta se na pogajanjih v Ljubljani sestala Georg Weiss, avstrijski generalni konzul v Ljubljani, in tedanji predsednik slovenske vlade Janez Zemljarič. Weiss srečanje opiše v izčrpni depeši, ki jo označeno s Verschluss (tajno) pošlje na Dunaj. V njej govori o slovenski želji, da bi "obojestranske neljube hipoteke rešili v duhu dobrososedskih odnosov".

Zemljarič pa avstrijskemu generalnemu konzulu pripoveduje tudi o Vidmarjevem bolnem očetu, narodnem heroju Tonetu Vidmarju alias Luki Suhadolcu. Ta je slovenskim oblastem pogosto očital, da si niso dovolj prizadevale za izpustitev njegovega sina. O podrobnostih kraja predaje naj bi se dogovorila neki avstrijski visoki uradnik in tedanji slovenski notranji minister Tomaž Ertl.

Avstrijski predsednik Rudolf Kirchschläger je podpisal pomilostitev in 25. septembra 1981 so izpeljali dogovorjeno izmenjavo. Izide nekaj časopisnih člankov, ki povezujejo izpustitev obeh Slovencev in avstrijskega oficirja. Zatem se velikovški atentat v medijih ne pojavi celih 28 let.

Vse do decembra 2009, ko začne Janez Janša na predsednika države Danila Türka naslavljati kritike zaradi namere, da odlikuje Tomaža Ertla, in Ertla obtoži, da je "leta 1979 neposredno vodil teroristično akcijo v Avstriji, v kateri je slovenska Udba nastavila bombo v muzeju v Velikovcu". Do zdaj brez kakršnegakoli dokaza, ni ga niti v avstrijskih arhivih.