(Evropski) gledalci so prizor ob nastanku filma najbrž doživljali kot ekscentrično, samoironično izjavo nevrotičnega Newyorčana Woodyja Allena, ne pa kot običajno "sceno" iz zasebnega življenja. Danes, skoraj petintrideset let kasneje, pa je psihološki žargon nekaj povsem vsakdanjega. Slišati ga je mogoče na vsakem koraku, tako v televizijskih in radijskih oddajah po vzoru Oprah Winfrey kot v domačih spalnicah. Nič nenavadnega tudi ni, če v nabito polnem baru, ob glasni glasbi in žvenketu kozarcev, prestrežete pogovor mladega para, ki vneto razpravlja o nezavednem ponavljanju vzorca pri izbiranju (napačnega) partnerja, o preveč posesivni materi ali čustveno odsotnem očetu, potlačeni jezi, strahu pred resnimi zvezami...

Eva Illouz, profesorica sociologije na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu in gostujoča predavateljica na številnih uglednih univerzah po svetu, v svoji knjigi Hladne intimnosti - Oblikovanje čustvenega kapitalizma (Krtina, 2010) omenjeni pojav označi za nov, moderen čustveni slog, ki ga poimenuje terapevtski. Za omenjeni slog, ki sledi logiki ekonomskih odnosov in menjave, je značilna težnja po razumevanju in upravljanju čustev.

Avtorica v knjigi opiše genezo čustvenega samopoblagovljenja, ki prežema sodobno kulturo medosebnih stikov od poslovne do intimne sfere, ter izpostavi tako njegove opresivne kot emancipacijske posledice. Na eni strani so namreč čustva zaradi racionalizacije čedalje bolj postajala stvari, ki jih vrednotimo in kvantificiramo, s čimer so se približala usodi tržnega blaga. Po drugi strani pa je "čustvena pismenost" omogočila "normalno" nevrotičnim ljudem (srednjega razreda) učinkovitejši spoprijem z vse bolj protislovnim in negotovim (intimnim) življenjem.

Čustvena pismenost

Za dr. Zorana Milivojevića, psihoterapevta in transakcijskega analitika, avtorja uspešnice Formule ljubezni, je védenje o čustvih izrazito pozitivno, saj nam omogoča nov pogled nase. "Osebi, ki občuti neko čustvo, omogoči, da nase in na svoje občutenje pogleda z določene distance ter oceni, ali je njena čustvena reakcija v redu ali ne. Takšen pristop omogoča neko vrsto refleksije, samonadzora in upravljanje sebe in svojih čustev. Končni rezultat je, da bolj ko smo čustveno pismeni, bolj smo svobodni."

Pa ni nevarnosti, da bi naše čustvene reakcije s tem izgubile nezamenljivo osebno noto in spontanost? Po Milivojevićevem mnenju so takšni strahovi odveč. "Nadzor je dober, saj nam daje možnost za spremembo, za samokorekcijo svojega razumevanja in ravnanja. To pa je napredek, tu ni nevarnosti."

Samorefleksivno in obvladano pa naj ne bi bilo le naše čustvovanje, ampak tudi govor o njem, ki naj bi bil po nasvetu psihologov tako jezikovno kot čustveno nevtralen. Eva Illouz navaja primer komunikacijskih delavnic in priročnikov s številnimi "vajami", ki naj bi zakoncem pomagale, da bi se začeli zavedati svojih govornih vzorcev, spoznali, kako ti vzorci povzročajo nesporazume, in se naučili uporabljati nevtralne vzorce govora, da bi tako izravnali negativna čustva. Po njenem mnenju pa takšna nevtralizacija čustvom odvzema njihovo posamičnost in jih uniformira.

Zoran Milivojević opozarja, da je treba biti pri govoru o negativnih čustvih previden. "Obstaja zmeda, ker ljudje ne razumejo, kaj so to 'slaba' ali 'negativna' čustva; ne zavedajo se, da so ta čustva pomembna in zaradi tega pozitivna. Prav zato vztrajam, da se namesto izraza 'negativno čustvo' uporablja besedna zveza 'neprijetno čustvo'. Neprijetna čustva se pojavijo takrat, kadar je ogrožena neka naša vrednota, zato nas poženejo v akcijo. Beseda emocija izvira iz e in movere, kar pomeni premakniti. Zato so neprijetna čustva povezana s preživetjem in z različnimi prilagoditvenimi aktivnostmi. Cilj terapije ni nevtralizacija 'negativnih čustev', ampak njihova kultivacija oziroma izražanje na družbeno sprejemljiv in učinkovit način."

Milivojeviću se zdi razlikovanje med "koristnimi neprijetnostmi" in "škodljivimi prijetnostmi" še posebej pomembno danes, v času vladavine pedagoške ideologije "srečnega otroka", ki ustvarja razvajene hedoniste. Po njegovem mnenju resnični problem sodobnega zahoda ni psihoterapija kot taka ali njen diskurz, ampak tako imenovana politična korektnost. "To je ideologija, ki prepoveduje različno mišljenje, kritičen pristop in vsakršen konflikt, kar se vsekakor odraža tudi v samem psihoterapevtskem diskurzu, ki izgublja ostrino in postaja psevdoterapevtski."

Mesto, kjer se je psihološki žargon zares udomačil, so številni priročniki in televizijske pogovorne oddaje, katerih nesporna kraljica je Oprah Winfrey. Danes je tako rekoč nemogoče gledati televizijo, ne da bi po naključju naleteli na skupino (ihtečih) odraslih, ki pred kamero izpovedujejo najrazličnejše tegobe in jih ob pomoči razumevajočega psihologa poskušajo doumeti.

Kot pokaže Eva Illouz, je imela pomembno vlogo pri penetriranju popularne psihologije v "vsak dom" svetovalna literatura, ki je v Ameriki po zaslugi tako imenovane brošurne revolucije že v štiridesetih letih 20. stoletja postala dostopna širokemu krogu bralcev srednjega in nižjega srednjega razreda. Priročniki (za samopomoč) in kasneje pogovorne oddaje so bili po eni strani pomembni pri oblikovanju besedišča, skozi katerega jaz razume samega sebe. Kot opozarja Illouzova, pa so s tem konstruirali tudi same "čustvene norme".

Po njenem mnenju je hrbtna stran stremljenja k (čustveno) zdravemu in samouresničenemu življenju pojav cele vrste novih, domnevnih "bolezni". Terapevtski stan, založniška industrija in televizijske pogovorne oddaje naj bi istočasno vzpostavljali tako bralce/gledalce kot potencialne bolnike in potrošnike - na primer ljudi, ki "preveč ljubijo", ali one, "ki ne morejo živeti brez svojega bivšega"...

Zoran Milivojević se s takšno izpeljavo ne strinja, saj po njegovem mnenju motiv za javno delovanje psihologov ni pridobitniški, ampak "altruističen".

"Psihoterapevti se zavedamo, da le majhen delež ljudi, ki imajo težave, pride do nas. Zato tudi stopamo iz sence v javni prostor, da bi ljudem pomagali najti pravo smer, prepoznati in imenovati svoje probleme. Živimo v času, za katerega so značilne hitre spremembe, na katere se ljudje težko prilagajajo. Obstaja veliko odprtih vprašanj v zvezi s partnerskimi odnosi, vzgojo otrok, denarjem, smislom življenja ipd. Psihologi pošiljamo sporočila, ki mnogim pomagajo, da se znajdejo, da prepoznajo svoj problem in uvidijo način, kako ga rešiti. Ko Oprah govori o ljudeh, ki so na primer odvisni od svojega partnerja, ne ustvarja problema, saj ta že obstaja pri velikem številu ljudi, ampak ga le imenuje. Teza, da ne bom šel k zdravniku, da mi ne bi odkril kakšne bolezni, je zelo škodljiva tako v medicini kot tudi na področju čustev."

Romantična omrežja

Eva Illouz tretje, sklepno predavanje v knjigi Hladne intimnosti posveti fenomenu "romantičnih omrežij" oziroma internetnim stranem za zmenke. Te v nasprotju z "romantično ljubeznijo" - ki naj bi bila nekaj usojenega in iracionalnega, kar v našem življenju izbruhne proti naši volji in pameti - v osrčje postavljajo racionalno izbiro.

Zoran Milivojević je prepričan, da romantična ljubezen obstaja samo v ljubezenskih romanih in hollywoodskih filmih, ne pa v realnosti. Ta ideologija "prave", "usodne" ljubezni se mu ne zdi le lažna, ampak tudi zelo škodljiva.

"Številne generacije so poskušale scenarije, ki so jih videle na filmu, uresničiti v svojem življenju. Rezultat? Katastrofa. Ne šalim se, ko pravim, da nam mit o ljubezni, ki vodi k sreči, s svojim vplivom na vsakdanje življenje uničuje civilizacijo." Zato ne preseneča, da se odločno postavlja na stran racionalne izbire partnerja.

Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pred razcvetom interneta, so se pojavili tako imenovani vprašalniki romantične privlačnosti, ki naj bi posameznikom pomagali najti "skladnega" partnerja. Uporabljali so jih tako terapevti in zakonski svetovalci kot številne (ženske) revije in svetovalna literatura o intimnosti. Internet pa je idejo "čustvene združljivosti" še potenciral.

Spletna stran eHarmony, ki jo je ustanovil klinični psiholog dr. Neil Clark Warren, tako na primer svojim uporabnikom obljublja, da jih bo - potem ko bodo odgovorili na približno 500 vprašanj in plačali članarino - na podlagi zbranih podatkov (osebnost, življenjski slog, čustveno zdravje, obvladovanje jeze, seksualna strast) povezala z "združljivim profilom".

Milivojeviću se uporaba interneta v "romantične" namene sama po sebi ne zdi problematična. "Seveda obstajata tako raba kot zloraba interneta. Zdi se mi, da za mnoge ponuja nov način, da spoznajo osebo, ki jim ustreza. Prinaša pa tudi novo patologijo oziroma, natančneje, stari patologiji daje novo obliko." Tudi ideja čustvene združljivosti - ki so jo razvili psihologi in jo ponujajo kot eno od svojih "storitev" - se mu ne zdi zgrešena. "Kaj drugega pa preostane posameznikom, ki se neprenehoma zaljubljajo in vedno znova doživljajo ljubezensko polomijo, kot da poiščejo pomoč stroke? Konec koncev to počnejo tudi delodajalci, ko zaposlujejo uslužbence. Pri tem ne gre toliko za to, da bi našli idealno ujemanje posameznika z nekim partnerjem, ampak da se izključijo tisti potencialni partnerji, s katerimi ne bi bilo mogoče ustvariti skladnega odnosa. Ti portali ponujajo le možnost, ne gotovosti. In seveda svoje storitve zaračunavajo."

Ljubimec brez telesa

Zanimivo je, da kljub poudarjanju (domnevne) racionalnosti takšna tehnika izbiranja (intimnih) partnerjev v praksi pogosto spodleti. O tem pričajo izkušnje številnih uporabnikov internetnih zmenkarij, ki jih je "perfect match" - čeprav je natančno ustrezal njihovim pričakovanjem tako glede telesnega videza kot značajskih potez, življenjskega sloga, svetovnega nazora - ob srečanju v živo popolnoma razočaral.

Kot pojasnjuje Eva Illouz, je razlogov za to več. Po njenem mnenju v resnici ne vemo, kakšne osebe nam bodo vzbudile katere občutke, ker se jaz, ki ga zavedno konstruiramo, praviloma slabo ujema z našim nezavednim jazom. Drugi razlog je virtualnost internetnih zmenkarij, ki telo postavljajo v oklepaj, precenjujejo pa osebnostne lastnosti. Prepričana je namreč, da je telo - ki je po njenem "shramba družbenega izkustva" - najboljši in morda celo edini način, da spoznamo drugo osebo.

Spodletelost izbire ljubezenskega partnerja prek interneta potrjuje tudi Ninina zgodba. Nina, visoko izobražena, samska štiridesetletnica z otrokom, se je v internetno avanturo spustila na prigovarjanje znank "z veliko mero skepse in manjšo mero radovednosti". Da poskusi ljubezensko srečo še na spletu, se je odločila, ker ni (več) vedela, kako bi prišla do kakšnega potencialno dobrega poznanstva, hkrati pa se ji je zdelo, da pri štiridesetih nima več prav veliko časa, da bi še naprej preprosto "čakala".

Nina pravi, da so bili ključni kriteriji, po katerih je izbirala (potencialnega) partnerja prek spleta, starost, interesi in intelektualni nivo. Ob tem iskreno dodaja, da se ji je zdel pomemben tudi videz, zato na pisma brez priložene fotografije sploh ni odgovarjala. Njen internetni izbranec je izvrstno prestal "osebnostni test", saj je po njenih besedah pogovor prek elektronske pošte tekel gladko, kot bi bila že stara prijatelja. Kljub tej (navidezni) skladnosti pa je bilo njuno srečanje v živo popolna polomija.

Nina se spominja: "Razočarana sem bila nad videzom. Fotografija na spletu mi je kazala nekaj povsem drugega, pred mano pa je bil nekdo, ki ga na ulici niti opazila ne bi. Da ne bo pomote - v resnici ni bil videti neprijetno, ampak ta razkorak med umišljenim in resničnim me je čisto dotolkel."

Eva Illouz pojasnjuje, da omenjeni razkorak izvira iz dejstva, da internetno imaginacijo sproži skupek lastnosti, ki niso vezane na določeno osebo, ampak so rezultat naše lastne projekcije drugega. Ali kot se je slikovito izrazila Nina: "Prek spleta se pogovarjaš z lastno senco." Nasprotno pa naj bi "zaljubljanje na prvi pogled" po njenem mnenju temeljilo na intuitivnem mišljenju, ki omogoča holističen pogled na drugega, pri katerem smo pozorni na medsebojno povezanost široke množice lastnosti. In ker vidimo celoto, smo pripravljeni prezreti elemente, ki se ne ujemajo z našimi pričakovanji.

Dr. Zoran Milivojević takšno razlikovanje zavrača, saj je prepričan, da je za vsakršno zaljubljenost - tako "romantično" kot "internetno" - značilna projekcija oziroma idealizacija. Strinja pa se, da je pri internetni zaljubljenosti to še posebej izrazito.

"Internetna komunikacija je idealna za ustvarjanje zaljubljenosti. Po eni strani obstaja distanca, ki omogoča idealizacijo. Po drugi strani pa se lahko oseba, ki želi biti sprejeta, predstavi na natanko takšen način, kakor želi, da jo drugi vidi. Pri zaljubljenosti je nemogoče izločiti telo. Tudi če je drugi prisoten le tekstualno, vedno obstaja slika, fantazija v glavi tistega, ki njegovo pisanje bere. To je tudi razlog, da se izmenjujejo fotografije, pri čemer pa ima posameznik nadzor nad tem, kakšne fotografije bo poslal drugemu. S slikami lahko manipulira, da bi se drugemu predstavil kot idealen. Skratka, to so zares idealni pogoji za pojav zaljubljenosti. Zato so takšne internetne zaljubljenosti, sam jih imenujem i-zaljubljenosti, obsojene na razočaranje. Ljubezen pa je nekaj povsem drugega."

Ljubezen kot blago

Eva Illouz v zvezi z romantičnimi omrežji opozori še na eno zanimivo protislovje. Tehnologija interneta po eni strani od nas zahteva, da se obrnemo globoko v notranjost, to se pravi, da se osredotočimo na svoj jaz, da bi lahko drugim "profilom" sporočili njegovo edinstveno bistvo v obliki okusov, mnenj, fantazij in čustvene združljivosti; po drugi strani pa internet iz jaza naredi blago, ki je postavljeno na ogled javnosti.

Posameznikova samopredstavitev se na spletnih straneh za zmenke ne prilagaja konkretnemu drugemu, ampak splošnemu občinstvu neznanih, abstraktnih kandidatov. Takšne "osebne izkaznice" so zato praviloma splošne in uniformne ter večinoma posegajo po uveljavljenih konvencijah glede zaželene osebe. Po mnenju Eve Illouz so zato na spletu najuspešnejši tisti, ki se odlikujejo s svojo lingvistično originalnostjo in fizično konvencionalnostjo.

To potrjuje tudi Nina, ki pravi, da je bil zanjo zelo pomemben način, kako so se kandidati predstavljali. "Kadar se je nekdo opisal 'sem pošten fant, ki išče vdano deklico' ali 'sem močne rasti, vesel in preprost, rad hodim na sprehode v naravo', me je čisto zvilo in sem že hotela prenehati z vsem skupaj."

Internet je tako jaz preobrazil v zapakiran produkt, ki tekmuje z drugimi na odprtem trgu; na področje romantičnih srečanj pa je vpeljal načela množične potrošnje, ki temelji na ekonomiji obilja, neskončne izbire, selektivnega ciljanja ipd. Tudi Nina je v svojih odgovorih uporabljala metaforiko trga, ki je imela - najbrž zaradi njenega skeptičnega odnosa do internetnih zmenkarij - poudarjeno negativen prizvok. Na vprašanje, ali se ji je zdela "izbira" potencialnih partnerjev velika, je tako na primer prostodušno odgovorila: "Ne. Zdelo se mi je, da je vse 'škart roba', nekaj takega kot 'second hand' trgovina, iz katere so vse dobre kose že odnesli."

Ob upravičeni kritičnosti do pretirane racionalizacije in poblagovljenja, ki naj bi pregovorno vroče strasti zamrznila v hladne intimnosti, se postavlja vprašanje, kakšna je alternativa. Eva Illouz kot protipol navaja idejo romantične ljubezni, ki jo je pogosto spremljala ideja o edinstvenosti osebe, ki jo ljubimo. Ekskluzivnost je bila tako bistvena za ekonomijo redkosti, ki je vladala romantični strasti.

Zoran Milivojević je do takšnega "ekskluzivizma" zelo kritičen. Pojasnjuje, da je mit o naši izgubljeni polovici, o duši dvojčici, star stotine let in je vgrajen tudi v sam jezik. "Z današnje perspektive je ta mit navadna neumnost, ki tistim, ki verjamejo vanj in še pri štiridesetih ali petdesetih neskončno iščejo in čakajo, povzroča obilo gorja. Obstaja precejšnja množica ljudi, ki bi lahko posamezniku v veliki meri ustrezali. In med njimi je treba izbirati partnerja. Moramo se zavedati, kako si želimo živeti, in potem iskati takšnega partnerja, ki se lahko v to vključi. Tisti, ki bi raje izbirali s srcem, se morajo zavedati, da lahko tudi srce laže, prevara. Rešitev ni v tem, da bi izbirali le z razumom, rešitev je spojitev, sodelovanje srca in razuma. K temu pa je treba dodati še kakšen organ," sklene dr. Milivojević.

Film Woodyja Allena Annie Hall se konča z razhodom Annie in Alvyja, ki po "premisleku" o svojem minulem razmerju (p)ostaneta prijatelja. Namesto srce parajoče tragičnosti konca ljubezni ali osladnega happy enda komik Alvy pripoved sklene z naslednjo šalo: "Tip gre k psihiatru in mu reče, da ima norega brata, ki misli, da je kokoš. Zdravnik ga povabi, naj pripelje še brata. Tip odvrne, da tega pa ne more, ker potrebuje jajca. Približno takšno je moje mnenje o razmerjih. So popolnoma iracionalna, nora, absurdna. Pa vendar vedno znova vstopamo vanje, ker večina od nas potrebuje jajca."