Številne države, ki so jih v minulih treh letih pod pokroviteljstvom predsednika vlade Boruta Pahorja ali predsednika države Danila Türka obiskali slovenski gospodarstveniki, danes pretresajo nemiri. V javnosti se je začelo postavljati vprašanje, zakaj je slovenski politični vrh gospodarske delegacije vodil na obiske k avtokratskim voditeljem. Dogovarjanje o sodelovanju z deželami severne Afrike, kjer divjajo nemiri, je te dni celo pogosto predmet posmeha. A dejstvo je, da so v omenjene države, pogosto bogate zaradi naravnih virov in praviloma neprizadete zaradi posledic finančno-gospodarske krize, drla gospodarstva številnih držav, nemirov, ki so izbruhnili po samomoru tunizijskega prodajalca sadja in zelenjave, pa nihče ni pričakoval.

Tradicionalne izvozne trge izgubljamo

"Diverzifikacija slovenskega izvoza" je v zadnjih letih pogosto slišana besedna zveza, ki jo načeloma spremlja še pojasnilo, da je ta ne le zaželena, ampak nujna. A če se je pred leti o nujnosti razpršitve slovenskega izvoza govorilo zaradi potrebe po zmanjšanju izpostavljenosti in prevelike odvisnosti od trgov držav Evropske unije, je zdaj ta še toliko bolj nujna, saj je medtem začel upadati izvoz na drugi tradicionalni trg, to je v države nekdanje Jugoslavije.

Izvoz v države Evropske unije, ki dosega več kot 70 odstotkov celotnega izvoza, je tudi v lanskem letu beležil porast, kar pomeni, da se odvisnost od teh trgov, ki naj bi jo zmanjševali, še povečuje. V trenutnih razmerah sicer znova upamo, da bo gospodarsko rast spodbujal izvoz v Nemčijo, na isti trg, ki smo ga pred leti označevali kot razlog za padec konjunkture, a tudi tukaj zadeve niso blesteče.

V Nemčiji, z okoli sedmimi milijardami evrov letne blagovne menjave naši najmočnejši gospodarski partnerici, slovenskih podjetij v severnem delu države menda sploh ne poznajo. Napori predstavnikov Nemčije, da bi tudi pri domačem gospodarstvu severno od Münchna vzbudili zanimanje za slovenska podjetja, so bili neuspešni. Tudi podatka o blagovni menjavi s Francijo, ki znaša nekaj več kot dve milijardi evrov, ne gre vzeti za suho zlato, saj velik del "slovenskega izvoza" odpade na novomeški Revoz, ki je v lasti francoskega Renaulta.

Izvoz na trge nekdanjih držav Jugoslavije je z nekaj manj kot 15-odstotnim deležem še vedno na drugem mestu, a po podatkih statističnega urada za prvih deset mesecev lanskega leta se je ta za malenkost zmanjšal. Za delež trga, kjer so slovenska podjetja nekoč prevladovala, se morajo ta zdaj boriti, da ga obdržijo. Prepričanje, da lahko Slovenija tujim zahodnoevropskim gospodarskim družbam ponuja odskočno desko za balkanske države, pa že dolgo ne velja več. "Prehitevajo nas po desni," je slišati tiste manj optimistične.

Države nekdanje Jugoslavije so sicer med bolj priljubljenimi destinacijami, ko gre za obiske političnega vrha. Premier Borut Pahor je v svojem mandatu z močnimi gospodarskimi delegacijami obiskal Srbijo, Črno goro in BiH, predsednik Türk je obiskal Kosovo. Slovenska podjetja so se povabilom na obiske držav bivše Jugoslavije sicer množično odzvala, a postavlja se vprašanje, ali pri nastopu na balkanskem trgu resnično potrebujejo pomoč politike. Še več - kako bodo oziroma ali sploh bodo (brez pomoči politike) prodirala na toliko bolj zaželene in priporočene trge Kitajske, Indije?

V prvih desetih mesecih lanskega leta je največji upad beležil trg Makedonije, sledila je Črna gora, upad je beležil tudi hrvaški trg. "Trgi, ki so nam najbližji in so zato tudi najbolj zanimivi, se sesuvajo, na drugi strani pa so trgi zahodne Evrope vedno bolj zahtevni, ker je tam konkurenca najhujša. Treba bo najti zamenjavo," opozarja direktor centra za konkurenčnost pri Gospodarski zbornici Slovenije Aleš Cantarutti.

V tradicionalno močnih državah je pomoč politike dobrodošla

Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska, tako imenovana skupina držav BRIK, se kot najbolj zaželeni trgi omenjajo že leta, na to mesto pa jih je postavila predvsem zavidljiva gospodarska rast. V Rusijo, ki je slovenskim podjetjem poznana, je gospodarstvo popeljal predsednik države Danilo Türk, Kitajsko je gospodarska delegacija s predsednikom vlade na čelu obiskala junija lani. Obisk Indije, ki jo slovensko gospodarstvo šele odkriva, je menda dogovorjen za sredino letošnjega leta. V primerjavi s Kitajsko je Indija, predvsem ko gre za intelektualno lastnino, prijaznejša, poleg tega se v Indiji še vedno pozna dolgoletna prisotnost Velike Britanije. Tudi jezik je zato znatno manjša ovira, kot to velja za Kitajsko.

Poleg omenjenih držav, po katerih se je oziral ves svet, je slovenski politični vrh iskal še poti za prodor gospodarstva v bližje, bogate države z močnim vodstvom. Libija, Egipt, Azerbajdžan, Kazahstan je le nekaj držav z močnim avtokratskim političnim vrhom, ki so v minulih treh letih gostile slovenske državnike in gospodarske delegacije. Čeprav je danes slišati kritike, da so bili obiski avtokratskih voditeljev, če nič drugega, vsaj neprimerni, velja v gospodarstvu prepričanje, da je ravno v takšnih državah prisotnost politike ob poskusih gospodarskega dogovarjanja potrebna.

"V državah z močnimi vodstvi, kjer so posli pogosto povezani z vladajočimi garniturami, je prisotnost politike dobrodošla," pojasnjuje Cantarutti. Priznava sicer, da politika poslov ne sklepa in jih nikoli ne bo, lahko pa prisotnost politike pomaga, "da se Slovenija postavi na zemljevid, da podjetja lažje pridejo do tistih, ki v takšnih državah sprejemajo odločitve".

V Rusiji znajo ceniti podporo politike

"Če podjetnike spremljajo njihovi politični voditelji, to v Rusiji pomeni, da gre za resen posel, saj so tudi ruska podjetja zelo povezana s svojimi oblastmi," potrdi tudi izvršni direktor slovensko-ruskega poslovnega kluba Jurij Praslov. "Če bi slovenski gospodarstveniki v Rusijo prišli brez predsednika republike Danila Türka, to preprosto ne bi delovalo. Tudi na ruskem trgu uveljavljena slovenska podjetja, kot so Iskratel, Krka ali Gorenje, nimajo tega privilegija, da ne bi potrebovala podpore slovenskih oblasti," je dodal.

Častni generalni konzul Slovenije v Albaniji Edvin Libohova meni, da je gospodarstvo tisto, ki daje težo političnim obiskom. "Obisk predsednika vlade Boruta Pahorja je v Albaniji dobil večjo težo, kot bi jo imel sicer, ker je s seboj pripeljal 97 slovenskih podjetij," ocenjuje Libohova. Četudi je iz njegove ocene na prvi pogled mogoče sklepati, da je imel od decembrskega obiska več koristi politični del delegacije kakor slovenski gospodarstveniki, Libohova pravi, da je bil obisk tudi z gospodarskega vidika resničen uspeh, saj se je ekonomskega foruma poleg slovenskih gospodarstvenikov kljub prazniku v Albaniji udeležilo tudi več kot sto albanskih podjetij, njihovo zanimanje za Slovenijo pa od takrat le še narašča.

Naš sogovornik iz vrst diplomatov, ki je želel ostati neimenovan, pravi, da gre pri politično-gospodarskih delegacijah za vzajemni učinek. Po njegovem mnenju je politični obisk tujine v domači javnosti bolj opravičljiv, če politično vodstvo - predsednika, premierja ali ministre - spremljajo gospodarstveniki, podjetniki pa imajo ob tem priložnost za sklenitev kakšnega posla ali vsaj izmenjavo kontaktnih podatkov. Takšna delegacija je, pojasnjuje, deležna širše pozornosti v državi gostiteljici, kot bi jo imelo le politično srečanje, prav tako pa politiki s svojo udeležbo povečujejo prepoznavnost gospodarskih dogodkov.

Cantarutti sicer meni, da velika podjetja spremstva politike pogosto ne potrebujejo, je pa ta dobrodošla, ko gre za dogovarjanje o na primer večjih investicijskih zgodbah. Je pa država glavni sogovornik, ko gre za poslovno sodelovanje tujih podjetij s slovenskimi podjetji, ki so v večinski državni lasti, kot sta na primer Geoplin in Petrol. "V tem primeru se tuji predstavniki dogovarjajo neposredno s predstavniki države," je pojasnil.

Glede na vsakokratne zamenjave vodilnih v državnih podjetjih, ki načeloma sledijo spremembam oblasti, navedeno niti ni tako presenetljivo.

Nenehno pojasnjevanje, kje leži Slovenija

Eden glavnih učinkov političnih obiskov ob spremstvu gospodarskih delegacij je zagotovo utrjevanje prepoznavnosti države, a Praslov opozarja, da je to prepoznavnost treba negovati. "Ves čas moram pojasnjevati, kje leži Slovenija. Obenem pa na Ruse naredi globok vtis podatek, da ima angleška kraljica rada slovensko vino," problem neprepoznavnosti Slovenije orisuje Praslov, ki je prepričan, da morajo država in druge pristojne institucije še veliko narediti za kontinuirano promocijo Slovenije na ruskem trgu. Ob obisku delegacije v Rusiji se je ta osredotočila predvsem na predstavitev slovenske avtomobilske industrije in turizma, po mnenju Praslova uspešno. Vendar je od obiska preteklo že precej časa in za uspešen prodor slovenskih podjetij na ruski trg bi morala Slovenija po njegovem mnenju stalno opozarjati nase.

So pričakovanja gospodarstva prevelika?

Predstavništvo države na tujem trgu, veleposlaništvo ali konzulat, pa ni vedno nujen predpogoj za gospodarsko sodelovanje. Tako Libohova pojasnjuje, da so slovenska podjetja do nedavnega na albanski trg vstopala na lastno pest ali preko albanskih kolegov, enako je veljalo tudi za vstop albanskih podjetij na slovenski trg. Slovenija je namreč šele pred poldrugim letom imenovala Libohovo za častnega konzula v Albaniji, svoje veleposlaništvo pa je tam odprla lani. Takšen organiziran pristop spodbuja gospodarsko sodelovanje med državama, meni Libohova. Albanijo je predsednik države Türk obiskal v začetku leta 2009, predsednik vlade pa konec minulega leta, a sodelovanje med državama ostaja šibko.

Praslov pravi, da so bili nekateri slovenski gospodarstveniki, ki so na obisku v Rusiji spremljali predsednika države, razočarani, saj so pričakovali sprejem na višji ravni. A do ruske vladajoče elite ni tako enostavno priti kot do slovenske, pojasnjuje in dodaja, da je ruska administracija zelo hierarhično urejena in ob tem še ogromna - celo večja kot v času Sovjetske zveze. Izpostavil je še, da imajo mala in srednje velika slovenska podjetja težave pri vstopanju na ruski trg zaradi svoje velikosti. Ruski trg potrebuje dvakrat, trikrat večje količine, kot jih lahko proizvede srednje veliko slovensko podjetje, zato bi se morali gospodarstveniki povezovati med seboj in skupaj nastopiti na trgu, četudi so si na slovenskem trgu konkurenca.

Razumeti morajo tudi, da je konkurenca iz zahodne Evrope in vse bolj tudi Kitajske ter drugih rastočih gospodarstev na ruskem trgu ostra, zato lahko uspejo le z edinstvenimi rešitvami, pravi Praslov. Dodaja, da kljub težavnosti poslovanja na ruskem trgu inovativne rešitve slovenskih podjetij na področju energije, telekomunikacij, izobraževanja in drugod že prispevajo k modernizaciji ruske države.

Ob tem velja omeniti, da je tudi Rusija eden tradicionalnih trgov slovenskih podjetij, ki pa prav tako beleži upad. Če je leta 2008 izvoz v Rusijo znašal okoli 1,2 milijarde evrov, se ta zdaj po podatkih prvih za deset mesecev lanskega leta giblje okoli pol milijarde.

Bolgarijo, kamor je gospodarsko delegacijo popeljal predsednik države, je kot priložnost že zaznal Mercator, a blagovna menjava za zdaj ostaja skromna. Član odbora slovensko-bolgarskega poslovnega kluba v Sofiji Iztok Petek je prepričan, da vsakokratni obisk politično-gospodarske delegacije v Bolgariji predstavlja zelo pozitivno gesto, ki vliva zaupanje, je medijsko odmevna in spodbuja zanimanje Bolgarov za slovensko gospodarstvo. Ta namen je po njegovih besedah dosegel tudi obisk predsednika v spremstvu 56 gospodarstvenikov maja 2009.

"Za konkretne dogovore med podjetniki pa je bilo ob obisku delegacije premalo časa, poleg tega so takšni obiski zelo formalna in rigidna srečanja," pristavlja. Ti obiski po njegovem mnenju služijo predvsem izmenjavi vizitk, resnejši dogovori pa terjajo precej več časa in naporov. Praktičnih učinkov od teh srečanj ne gre pričakovati, povzema. Petek pojasnjuje, da se večja slovenska podjetja pri vstopanju na bolgarski trg ponavadi znajdejo kar sama oziroma si poiščejo svetovalno podjetje. Srednje velika in mala podjetja pa se praviloma obračajo na njihov poslovni klub oziroma jih tja preusmerijo slovenske institucije.

Vendar pa blagovna menjava med Slovenijo in Bolgarijo ni prav uspešna. Vrhunec je dosegla leta 2008, potem pa je v globalno kriznem letu 2009 upadla za 60 odstotkov. Negativnega trenda ni zaustavil niti Türkov obisk s spremljajočo gospodarsko delegacijo, saj so se številke obrnile nekoliko navzgor šele v letošnjem letu. Vstop na bolgarsko tržišče je sploh v času krize kar precejšen problem, praktično je mogoč le v določenih nišah, pojasnjuje Petek. Poleg tega je na bolgarskem trgu prisotna vsa svetovna konkurenca, opozarja.

Libija - ko se sanje razblinijo

Libije kot dežele priložnosti ni vzela resno le vlada, ki je upala, da bo bogata severnoafriška dežela pomagala prebroditi krizo slovenskega gradbenega sektorja, ampak so nanjo resno računala tudi slovenska podjetja. Pa ne le SCT. Tako je bila za letošnje leto že načrtovana celostna predstavitev države na gradbenem sejmu v Tripoliju, najet naj bi bil tudi že razstavni prostor. Začeli so oblikovati sezname podjetij, ki bi jih predstavljali, predvsem tistih s področja gradbenega inženiringa, projektiranja hidroelektrarn. Načrti so, kot je znano, padli v vodo.

"Zdaj lahko le čakamo, drugih možnosti nimamo," pravi Cantarutti. Prepričan je, da bodo določene povezave, ki jih je ob obisku s 45-člansko gospodarsko delegacijo novembra 2009 vzpostavil predsednik vlade, obstale, saj bodo nekateri ljudje verjetno ostali na položajih. Kot ves preostali svet pa tudi Slovenija zdaj čaka na to, kakšen režim se bo vzpostavil v Libiji po pričakovanem padcu vladavine Moamerja Gadafija.

Tako kot izkupiček blagovne menjave z Libijo je v zadnjem obdobju v rdečih številkah tudi izkupiček menjave z Egiptom. Tega je predsednik vlade z gospodarsko delegacijo obiskal mesec dni po obisku v Libiji, a v Egiptu se zadeve umirjajo hitreje kot v Libiji, tudi prihodnost je videti bolj optimistična. Mladi gospodarstveniki iz Egipta so Slovenijo obiskali lani, zanimali pa so jih predvsem informacijska tehnologija, energetika, projektiranje.

"Na začetku se morda res vzpostavi le kupo-prodajni odnos, a ta pogosto preraste v intenzivnejše sodelovanje. Te trge včasih podcenjujemo, znajo biti namreč zelo proaktivni pri internacionalizaciji poslov," pojasnjuje Cantarutti.

So množične delegacije preživete?

"Vloga množičnih delegacij se izgublja. Pomembnejši so obiski ozkih, na določena področja osredotočenih skupin proaktivnih podjetij," meni Cantarutti. Slovenija ima več kot 8000 izvoznikov in večina med njimi je malih in srednje velikih podjetij. Večina izvoza je poleg že omenjenih Nemčije, Francije, Rusije, Hrvaške osredotočenega na sosednje države, to so Italija, Avstrija, Madžarska, za prodor na oddaljene trge se mala podjetja redkeje odločajo. Imamo številna mlada, tehnološka in inovativna podjetja, ki pa jim pogosto zmanjka pika na i, to je preboj na tuje trge.

Četudi se sodelovanje vzpostavi, je to večinoma omejeno na odnos prodajalec-kupec, sodelovanja tudi na področju raziskav, razvoja je manj, ti pa to zagotavlja obstoj, saj konkurenca takšen partnerski odnos težje izrine.

Določeni trgi so res lažje dostopni, drugi pa zaradi večje konkurence težje, a Cantarutti je prepričan, da je prisotnost slovenskih podjetij na zahtevnih trgih, kot je trg zahodne Evrope ali Združenih držav Amerike, nujna. "Če bomo uspešni na teh trgih, nam bodo odprta vrata na druge trge, obratne poti ni. Uspeh na Balkanu ne zagotavlja uspeha na zahtevnejših trgih," pojasnjuje.