To se je zgodilo s sladkorno proizvodnjo v Sloveniji. Dobro delujoča tovarna je bila privatizirana - vrnjena zadružnikom - in kar hitro prodana. Od tega privatizacijskega dejanja so posamezni člani v zadrugah dobili prgišče dolarjev. Vendar je tovarna še delovala; okoli nje se je razvila pridelava sladkorne pese. Za kmete je pomenila stalen in kar dober vir dohodka.

Evropska sladkorna politika je za dobro evropskih potrošnikov zahtevala zmanjšanje proizvodnje sladkorja. Lastnikom tovarn je za opustitev proizvodnje namenila zajetne odškodnine. Kdo ne bi vzel denarja, če ga dobi za to, da mu ni treba delati? Lastniki ormoške tovarne so to storili, zaprli tovarno, prodali postrojenja, razdelili odpravnine in Slovenijo pri sladkorju v celoti napravili odvisno od uvoza. In od cene sladkorja. Ali je za takšne posledice kriva samo evropska politika ali pa lahko velik del "zaslug" pripišemo kratkovidnosti sodelujočih na slovenski strani?

Kakršnekoli so evropske smernice, karkoli si kot cilj postavi evropska politika, vedno in za vsak primer je država dolžna in tudi ima pravico, da pri svojem ravnanju upošteva svoje strateške interese. Pri prilagajanju Evropi pa je treba poznati in izkoristiti evropska pravila na več kot samo enem področju. Pa še se je treba zavedati, da nekatere trenutne dobrobiti v daljši časovni perspektivi postanejo svoje nasprotje. In da ponovna izgradnja tistega, kar smo imeli - pa zaradi kratkoročnih interesov odpravili -, ekonomsko, finančno in socialno stane veliko več kot njegovo morebitno ohranjanje, ki je na prvi pogled manj donosno.

Evropska komisija je Slovenijo opozorila, da nekatera njena pravila pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju niso skladna z evropskim pravnim redom. Več oči pač več vidi.

Toda nikjer in z nobenim predpisom Evropska unija ne prepoveduje, da v Sloveniji ne bi smeli imeti dopolnilnega zavarovanja. Kako tudi bi: v evropskem pravnem redu imajo države vso pravico, da sistem financiranja zdravstvenega varstva uredijo po svoje. To vključuje tudi pravico, da država financiranje javne zdravstvene službe kombinira z javnimi in zasebnimi viri. In pravico, da (do)plačila zdravstvena služba pobira od posameznikov na blagajni izvajalca, lahko pa posameznik za plačilo tudi pooblasti zavarovalnico, pri kateri je dopolnilno zavarovan. Če se odloči za slednje, je pač treba spoštovati zavarovalniška pravila. Niso naravnana ne proti zdravstveni dejavnosti ne proti socialni ureditvi; izenačujejo samo položaj zavarovalnic pri njihovem tržnem umeščanju - ne glede na to, iz katere države EU prihajajo.

V podporo ukinitvi dopolnilnega zavarovanja zato ni treba niti ni primerno uporabljati argumenta Evrope. Celo nasprotno: zavestno neupoštevanje evropskih opozoril o zavarovalniških neskladnostih je Slovenijo pripeljalo pred Evropsko sodišče. Kakšna bo sodba, ne vemo, ve pa se, da so sankcije lahko znatne. V nekaterih drugih primerih so bile podobne sankcije državam, ki svoje ureditve niso pravočasno uskladile z evropskim pravnim redom, že izrečene in plačale so visoke globe. Zakaj se mi izpostavljamo temu izdatku, ki bo doletel državni proračun? Če samo zato, da podkrepimo idejo o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, je to presneto draga bergla.

Kaj imata skupnega ormoška cukrarna in nadgradnja zdravstvenega sistema?

Pri obeh je vidik kratkoročnih koristi zameglil pogled na dolgoročne posledice. Dolarji od prodaje tovarne tujcu so že zdavnaj porabljeni, odpravnine ob njenem zaprtju niso odprle novih delovnih mest. Razmišlja se o ponovnem zagonu proizvodnje sladkorja v Sloveniji. Zbrati bo treba nova sredstva, pridobiti nova dovoljenja, znova preusmeriti del kmetijske proizvodnje. Vse bo (bi) stalo veliko denarja in časa.

Enako velja za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ni njegov namen, da bi zavarovalnice in njihovi lastniki služili velike denarje. Z dopolnilnim zavarovanjem je dostop do zdravstvenih storitev v javni zdravstveni službi omogočen vsakomur, ne glede na njegovo zdravstveno stanje in starost.

Sama ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja tudi ne bi prinesla dodatnega denarja v zdravstveni sistem. Dostopnost do storitev se ob enakem denarju ne bi povečala. Prav gotovo pa bomo čez čas ugotavljali, da nam denarja znova primanjkuje. Prispevki so lahko vir dodatnih sredstev, toda treba jih bo stalno povečevati. V prihodnosti bosta namreč delež in število tistih, ki bodo aktivni in bodo plačevali prispevke, vedno manjša. Poglejmo samo dve krizni leti nazaj. Povečalo se je število upokojencev in zmanjšalo število zaposlenih. Ta slika je strnjeni prikaz prihodnjih dogajanj zaradi sprememb števila in strukture prebivalstva.

Zato bo tudi ob morebitnem prenosu doplačil v obvezno zavarovanje čez čas znova treba povečati plačila posameznikov za storitve zdravstva. Verjamem, da si ne želimo, da bi bilo vse breme naloženo tistim, ki bodo bolni. Še manj pa si želimo, da k zdravniku ne bi šli tisti, ki ne bodo imeli dovolj denarja. Zato sem prepričan, da bo v razpravah in odločitvah o nadaljnjem razvoju zdravstva pretehtala skrb za splošno dostopnost - za čim večjo samooskrbo. Najbolj primeren način za njeno zagotavljanje pa je čim večja zavarovanost, ki omogoča tudi čim nižjo premijo. Takšno zavarovanje pa že imamo. Ne zapravimo ga, kot smo zapravili proizvodnjo sladkorja.

Dušan Kidrič

Opomba uredništva: avtor besedila je predsednik uprave Vzajemne zdravstvene zavarovalnice.