"Pred leti so bile javne telefonske govorilnice za nas še večji strošek, ker so jih konstantno uničevali," pravi Boris Ziherl iz podjetja Telekom in dodaja, da je bilo na prehodu v novo tisočletje po Sloveniji razporejenih okoli štiri tisoč govorilnic. Njihovo število vsako leto zmanjšujejo, saj je na nekaterih lokacijah več aparatov skupaj, čeprav jih nihče ne uporablja. Ker mora Telekom vzdrževati 98-odstotno razpoložljivost govorilnic, odstranjene uporabijo za rezervne dele. Novih postavitev ne načrtujemo, še razlaga Ziherl, prav tako nimamo nobenih načrtov za njihovo posodobitev v prihodnosti, saj smo med letoma 2000 in 2005 poskusno uvedli "teletočke", ki so omogočale dostop do spleta, vendar jih uporabniki niso sprejeli.
Po podatkih državnega statističnega urada je bilo konec prejšnjega leta v Sloveniji 2,113.325 uporabnikov mobilnega omrežja, ki v povprečju dnevno opravijo več kot pet milijonov klicev. V nasprotju je dnevno število klicev iz telefonskih govorilnic tisočkrat manjše, vendar je ustaljeno že zadnjih pet let. "Največ klicev je na širšem območju Ljubljane, saj je tu največ javnih govorilnic," pojasnjuje Ziherl in priznava, da je največji promet z govorilnic v zaporih, takoj za njimi so bolnišnice in železniške postaje.
Skupno je v slovenskih zaporih 65 telefonskih govorilnic. V zavodu za prestajanje kazni zapora na Povšetovi jih je osem za 128 zaprtih oseb, ki jih dnevno redno uporabljajo, saj je to poleg obiskov edini način, da govorijo s svojci in drugimi osebami. Direktor zavoda Miran Candellari pojasni, da jih lahko uporabljajo zgolj v za to predvidenem času po predhodni prijavi pri pravosodnih policistih, ki prijavljene nato terminsko razporedijo.
Po besedah prodajalke v kiosku na železniški postaji tako imenovane telekartice kupujejo tisti, ki se jim sprazni baterija na mobitelu in morajo kam nujno poklicati, nekaj jih pokupijo tudi turisti. Slednji se večinoma po klicu vrnejo razočarani, saj pokličejo domov in vse, kar lahko rečejo, je "živjo", nato pa že zmanjka impulzov, pripoveduje dolgoletna prodajalka in se ob tem hkrati pritožuje nad lepilom, s katerim je koda prelepljena na čip, ki ga zato aparat ne zazna. "Vedno pridejo nazaj in potem se trudim očistiti lepilo, da lahko sploh telefonirajo," spregovori o svojih izkušnjah s telekarticami in prizna, da če imajo odklenjen mobitel, raje kupijo kartico SIM slovenskih operaterjev, ki je tudi cenovno ugodnejša rešitev zanje.