Kakšna je torej zdravstvena dediščina rudnika?
Idrijčani v primerjavi s slovenskim povprečjem pogosteje obolevajo za rakom ustne votline, več je raka na pljučih, pri moških več raka na mehurju. Pri ženskah nadpovprečno izstopata rak na dojki in rak na pljučih. Koliko je slednji posledica škodljivega vpliva živega srebra ali le emancipacije žensk in porastu kadilk, je težko reči. Zaskrbljujoče podatke pa je denimo dala moja študija leta 1966 in 1967, ki je pokazala veliko umrljivost dojenčkov. V Idriji je do enega leta starosti umrlo 25 dojenčkov na 1000 prebivalcev, v Novi Gorici le 11.
Po najnovejših raziskavah imajo idrijski otroci v litru krvi povprečno 1,08 mikrograma živega srebra, njihovi ljubljanski sovrstniki nekaj manj. Je ta podatek zaskrbljujoč?
Te koncentracije niso tako visoke, da bi lahko povzročale biološke učinke, in so primerljive z drugimi okolji. Le delež otrok, ki prekoračujejo mejno vrednost, je v Idriji večji. Staršem že dolgo priporočamo, naj otroci in nosečnice, ki sodijo med najbolj občutljive skupine, ne uživajo rib iz spodnjega toka Idrijce in ne zelenjave, pridelane na onesnaženih vrtovih. Največ živega srebra danes v telo preide s prehrano. Veliko ga vsebujejo korenje, peteršilj, radič, zelje, tudi gobe in ribe.
So Idrijčani dovolj ozaveščeni o škodljivosti živega srebra?
V okolju, kjer ljudje zaradi tega ne zbolevajo množično, se posamezniki ne čutijo ogrožene in s tem živijo. Posebej nekoč, pa tudi danes se ljudje bolj kot zase bojijo za svoje dobrine. Skrbi jih, če pogine krava in solata ne zraste, sebe v tem vidijo le redki. Marsikdo se sicer po naših opozarjanjih že pozanima, kje v Idriji je zdravo saditi zelenjavo, žal pa šepa obveščanje. Občina na tem področju zaostaja, ljudje nimajo uradnih napotkov.
Do sanacije rudarske škode ste precej kritični. Kje ga lokalna skupnost najbolj lomi?
Najbolj očitna pomanjkljivost je obveščanje. Občani bi morali biti uradno obveščeni, kje lahko lovijo ribe, kje in kdo jih lahko je, pa kje lahko sadimo povrtnine, posebno za otroke. Direktiva evropskega parlamenta nalaga, da je potrebno spremljati koncentracije živega srebra v okolju in da mora biti javnost o tem obveščena. Ta direktiva je začela veljati leta 2007, a se pri nas ni še nič zgodilo. Le jaz sem tukaj sveti Peter, ki nenehno obveščam ljudi, ampak to je premalo.
Drug problem je sanacija, predvsem tistih predelov, kjer je povečana vsebnost radona. Pa ne samo sanacija javnih ustanov, kot sta bila denimo vrtca, ampak tudi zasebnih hiš. Lastniki sami tega ne bodo sanirali, pri tem bi jim morali pomagati občina in država. Iz najhujšega smo v Idriji sicer izplavali, bi pa lahko še kaj postorili, da naši otroci ne bi bili po nepotrebnem izpostavljeni živemu srebru in radonu. Izkušnje iz sosednje Furlanije kažejo, da je to mogoče. Občina bi morala v gradbenih predpisih zahtevati predhodne meritve in to, da mora imeti hiša, ki bi jo gradili na žgalniških ostankih, dvojno ploščo z vmesnim praznim prostorom, kjer kroži zrak, na katerem radon razpade.
Kako spremljate namero občine, da bi v Idriji zaživel svetovni center za živo srebro?
Ne vem, kakšen smisel ima. Skupaj s stroko smo predlagali center, ki bi vodil sanacijo, ohranjal dediščino, obveščal javnost in skrbel za povezavo in kroženje znanja na tem področju, ki ga že imajo na Inštitutu Jožefa Stefana, na kemijskem inštitutu in inštitutu za biologijo. Tukaj pa se stvari predstavljajo zelo megalomansko, kaj pa bi to pomenilo za samo sanacijo Idrije, pa nisem čisto prepričan.
