"Mislim, da se bo registriralo še več lobistov. Veliko bo treba narediti pri ozaveščanju in transparentnosti, zato tudi računam, da bodo funkcionarji opozarjali na lobiste, ki niso registrirani," je prepričan predsednik Slovenskega združenja lobistov Miha Cigler. Pošteno lobiranje razume tako, da lobist deluje skladno z zakonom, da se vedno predstavi in pove, za koga dela, da se drži etičnih pravil in da zagovarja tudi javni interes. "Torej ne samo neki zasebni interes, temveč tudi interes vsaj dela javnosti. Da gre za javno dobro. To je predvsem standard v Evropi," pravi lobist pod zaporedno številko osem, ki je dejaven tudi v Bruslju. Slovensko združenje lobistov ima tudi svoj etični kodeks.

"Lobiranec mora sprejeti argumente samo, če služijo širšemu interesu in če za to nima neposredne materialne ali drugačne koristi," pa si pošteno lobiranje razlaga direktorica centra za lobiranje na Gospodarski zbornici Slovenije Alenka Avberšek. Tako ona kot njeni sodelavci v centru še niso na seznamu lobistov. "Lobiranja, ki ga imamo v poslanstvu GZS, naj ta zakon ne bi zadeval. Zato smo zaprosili za uradno tolmačenje tega primera. Ne nazadnje je naše lobiranje opredeljeno tudi v zakonu o gospodarskih zbornicah. Delujemo kot lobistično telo z usklajenimi stališči in le izjemoma, kadar to narekuje širši interes, nastopamo v imenu ožjih interesnih skupin. Naše mnenje je, da se nam, ki delamo z ljudmi v parlamentu, državnem svetu in na ministrstvih, ni treba registrirati kot lobist. Nam pa ne predstavlja problema, če se bomo morali na koncu tudi registrirati. To bi za nas pomenilo samo več administracije," nam je v šestem nadstropju arhitekturnega presežka na Dimičevi ulici povedala Avberškova.

Izpolnjevanje obrazcev o srečanju lobista in lobiranca

Po veljavnem zakonu morajo biti za lobiranje kumulativno izpolnjeni različni pogoji: stik med lobistom in lobirancem (javni uslužbenec oziroma funkcionar) mora biti nejaven, iz tega mora biti izvzeta javnost (mediji), v proces vplivanja in prepričevanja pa morajo biti udeleženi interesi neke interesne skupine. Nadzor nad lobiranjem izvaja protikorupcijska komisija s pomočjo posebnih obrazcev, ki jih morajo izpolnjevati tako javni uslužbenci in funkcionarji kot tudi lobisti. Lobisti lahko uporabijo tudi svoje, vendar pa morajo vsebovati vse zakonsko predpisane podatke.

Javnim uslužbencem je na spletni strani komisije v pomoč tudi postopkovnik, kako ravnati, ko se srečajo z lobisti. "Lobiranec mora navesti, kdo je bil lobist, kje sta se dobila, kaj je bila tema pogovora in za katero interesno organizacijo je lobiral. Ob tem mora poročati tudi o poskusu nezakonitega lobiranja. Takšnih primerov je bilo že nekaj, prijave pa so že v postopku," razlaga Rok Praprotnik iz protikorupcijske komisije.

V enega prvih primerov nezakonitega lobiranja, ki so jih zabeležili pri protikorupcijski komisiji, sta bila udeležena visok državni funkcionar in direktor zasebnega podjetja. Sprva je bila tema pogovora družbena aktivnost, ki jo izvaja podjetje, v nadaljevanju pogovora pa je direktor začel prepričevati funkcionarja, naj država nameni sredstva njegovemu podjetju.

"V tem primeru je funkcionar v skladu z zakonom takoj prekinil pogovor, ki se je sprevrgel v lobiranje, in nas o tem obvestil. Ker se je to zgodilo kmalu po uveljavitvi zakona, je naša uslužbenka izrekla le ustno opozorilo. Je pa omenjeni direktor kmalu zatem podal vlogo za registracijo za lobista," razlaga Praprotnik in dodaja, da so nekateri državni funkcionarji novo ureditev vzeli zelo resno.

"Pri poročilih je problem ta, da lobist in lobiranec napišeta vsak svoje poročilo o pogovoru in vprašanje je, kako vidita isto stvar," pa opozarja Cigler. Komisija lahko lobistu v primeru, da posreduje neresnične podatke, izreče pisni opomin, mu prepove lobiranje za določen čas ali ga izbriše iz registra, medtem ko so v zakonu med drugim zapisane še globe. Za fizične osebe znašajo med 400 in 4000 evri, za pravne osebe pa med 400 in 100.000 evri.

Primer Ptičar

"Slovenski zakon je v primerjavi s predpisi v Bruslju bolj restriktiven," pravi Miha Cigler. Tam, na primer, ne zahtevajo poročil o pogovorih med lobisti in lobiranci. Hkrati Cigler poudarja, da imajo dejavnost lobiranja opredeljeno v evropskih institucijah s kodeksi (pri oblikovanju slovenskega zakona so se po trditvah ministrice za javno upravo zgledovali po njih), tudi podjetja, denimo nekatere multinacionalke iz ZDA, pa imajo to urejeno v internih aktih. "Ko me najamejo, moram denimo podpisati, da nobenemu javnemu funkcionarju ne bom plačal niti kave," zgolj enega od primerov navaja Cigler.

Kljub restriktivnosti pa je nejasnosti v zakonu še vedno preveč. "Kot je bil ta zakon predstavljen na okroglih mizah, je bil njegov namen onemogočiti slabe prakse, in sicer lobiranje v interesu posameznikov, pod mizo in s sredstvi, ki niso tista, s katerimi nastopamo sami. Kot sem osebno razumela ta zakon in sem ga kot takega tudi podprla, je njegov namen, da bi onemogočil delovanje nekoga, ki je dopoldne zaposlen v javni službi, ki pripravlja zakon, popoldne pa nastopa v nevladni instituciji, ki preprečuje sprejemanje taistega zakona zaradi določenih koristi," razlaga Avberškova. Pri tem je navedla primer Ptičar, v katerem je nekdo z okoljskega ministrstva dopoldne pripravljal lokacijski načrt in projektno dokumentacijo glede obnovljivih virov energije, popoldne pa je nastopil kot varstvenik narave in nasprotoval takemu projektu.

Poslanec Zares Tadej Slapnik pa je ta teden v poslanskem vprašanju vlado opozoril tudi na primer nekdanjega poslanca SDS Pavla Ruparja, ki je leta 2007 javno v medijih povedal, da se ukvarja z lobiranjem, po pričevanju nekaterih naj bi, tako navaja Slapnik, lobiral še za nekaj podjetij v pretežni državni lasti, v registru lobistov pa ga ni. Poslanec zato vlado sprašuje, za katere državne organe in podjetja v pretežni državni lasti je Rupar opravljal dejavnost lobiranja oziroma katera so sodelovala z njegovim podjetjem Effectus med letoma 2007 in 2010 ter za kakšne zneske je šlo.

Pavel Rupar odgovarja, da se z lobiranjem ne ukvarja več in da se danes v celoti posveča komerciali. "Če pride predstavnik nekega podjetja k županu predstavit svojo dejavnost, to ni lobiranje, ampak komerciala, prodajanje produkta. Če neki poslanec pokliče župana in mu reče, naj posel sklene z določenim podjetjem in si bosta razdelila odstotek 'nagrade', je pa to kriminalno dejanje." Ob tem dodaja, da je zakon o integriteti skrpucalo in da ne opredeljuje lobiranja na pravilen način. "Kdo pa te bo sprejel, ko se mu boš predstavil kot lobist, če pa ima ta dejavnost tako negativen prizvok?" se sprašuje nekdanji tržiški župan.

Tudi slovenski lobisti se strinjajo, da je lobiranje s tem zakonom dobilo negativen prizvok, saj je v njem združeno s korupcijo. Zato so si, pravi Miha Cigler, prizadevali, da bi lobiranje dobilo čisto svoj zakon. Z njim se strinja tudi starosta slovenskega lobiranja dr. Boris Cizelj, ki v Bruslju vodi Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje.

"S samim imenom zakona se kaže, da je bila prisotna predstava, ki lobiranje izenačuje s korupcijo. To je narobe. Korupcijo je treba preganjati in pri tem bi lahko bili uspešnejši. Menim, da so slabo ime lobistov v veliki meri ustvarili ljudje, ki niso lobisti in se tudi po novem zakonu ne bodo dolžni kot taki registrirati, saj so pogosto nosilci javnih funkcij, a iz takšnih ali drugačnih razlogov občasno lobirajo za kakšen projekt in so za to 'uslugo' tudi nagrajeni," je prepričan nekdanji veleposlanik v Bruslju.

Dušan Semolič kot sindikalni lobist

Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs napoveduje, da bo v prihodnosti lobiranje najverjetneje dobilo svoj zakon. "Ker pa lobiranja do sedaj nismo imeli opredeljenega nikjer, smo se odločili, da ga za začetek vključimo v zakon o integriteti, saj posega v področje delovanja javnega sektorja," pravi ministrica. Pri sami pripravi predpisa sicer lobisti niso sodelovali, razen s pripombami v času javne razprave.

Zakon pa prinaša še eno pomanjkljivost. "Lobiranja sploh ni v registru dejavnosti, kar pomeni, da ne moremo izdajati računov za naše storitve in da ne moremo opravljati poklica transparentno. Svetovanje ali strateško komuniciranje namreč ni isto," opozarja Miha Cigler. Ministrica se s tem strinja in priznava, da bo register poklicev oziroma dejavnosti treba dopolniti.

Ob tem Rok Praprotnik opozarja, da je zakon vzpostavil monopol registriranih lobistov. "Zdaj smo v absurdni situaciji. Če nekdo želi lobirati za interese svojega podjetja, tega ne more narediti drugače, kot da najame lobista. Namen tega zakona pa je bil predvsem, da bi postal proces sprejemanja odločitev transparenten. Da se ve, kako je država, na primer, spremenila uredbo o svetlobnem onesnaževanju, komu ta koristi in kdo je na koga vplival," si zakon razlaga Praprotnik.

Tudi zato so v protikorupcijski komisiji že predlagali spremembe zakona, v katerih je med drugim predvideno, da se direktorju, če bi lobiral za interese svojega podjetja, ne bi bilo treba registrirati kot lobist, državni uslužbenec pa bi moral o tem poročati komisiji.

Tudi mnogi drugi, ki so vsakodnevno vpeti v takšne ali drugačne odločevalske procese, še vedno ne vedo, ali se morajo vpisati v register lobistov. Mednje, na primer, spadajo predstavniki nevladnih organizacij, sindikatov, gospodarske zbornice, državnih podjetij... Po mnenju protikorupcijske komisije se med seboj po statusu v procesu lobiranja razlikujejo že nevladne organizacije: tiste, ki se zavzemajo za ustavne pravice, in tiste, ki so jih ustanovili določeni interesi. Zakon sicer jasno določa, da bi moral tudi Amnesty International v primeru vplivanja na azilno politiko najeti lobista.

"Komisija se je postavila na stališče, da v primeru, ko gre za pritiske za zagotavljanje ustavnih pravic, niso vzpostavljeni pogoji za lobiranje. Zato tudi ne pričakujemo, da se bo direktorica Amnesty Internationala znašla v našem registru," poudarja Praprotnik.

V podobnem položaju kot nevladne organizacije so trenutno tudi sindikati, ki sicer zastopajo ustavne pravice, vendar se njihovi pritiski velikokrat prelevijo v tipično lobiranje. "Opozarjajo nas, da se moramo tudi predstavniki sindikatov registrirati kot lobisti, če želimo kot socialni partnerji sodelovati v socialnem dialogu. Če torej želimo zadostiti zakonu, se bomo morali registrirati. Absurd pa je, da se sam kot predsednik ZSSS ne smem registrirati kot lobist, ker sem tudi državni svetnik, torej sem funkcionar. To pa pomeni, da se kot predsednik sindikatov sploh ne smem pogovarjati z vlado," meni predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič.

"Pri nas bi morala ista pravila veljati tudi za javna podjetja in za skupine pritiska. To pomeni, da bi morala tudi javna podjetja najeti lobiste, sindikati pa bi se morali registrirati kot lobisti. Načeloma tudi župani, čeprav je res, da so legitimno izvoljeni predstavniki ljudstva in je tukaj dopusten kakšen odmik. Velik problem predstavlja tudi strankarsko lobiranje. Vedno se bo dogajalo, da bo neki predsednik stranke poklical svojega ministra in mu naročil, kako naj ukrepa," je prepričan predsednik slovenskega združenja lobistov, medtem ko vodja Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju dodaja: "Državna podjetja imajo prednosti pred zasebnimi, ko komunicirajo in lobirajo pri predstavnikih zakonodajne in izvršilne oblasti. Težko si predstavljam, da bi se državna podjetja tem prednostim odpovedala. Je pa toliko večja odgovornost državnih funkcionarjev, ki so dolžni delovati transparentno in v javnem interesu, ki pa ni vedno identičen interesu državnih podjetij."

Po sredinem pogovoru na sedežu Gospodarske zbornice Slovenije se je Alenka Avberšek sestala z različnimi sogovorci na temo zakona o javnih naročilih. "Dobimo se, da predstavimo predloge za in proti, jih uskladimo, zapišemo in pošljemo na resorna ministrstva, vlado in v parlament. Zadeve predstavimo tudi na državnozborskih odborih," razlaga Avberškova. V tovrstnih primerih gre sicer za vplivanje na politične odločitve, vendar pogoji za lobiranje niso izpolnjeni, saj Gospodarska zbornica Slovenije o teh aktivnostih redno obvešča tudi javnost.

"Ker ne moremo uveljavljati amandmajev, poskušamo to storiti tudi s pomočjo poslancev in temu so namenjeni pogovori v okviru poslanskih skupin. Kot naši zastopniki prevzamejo naše predloge in jih potem tudi posredujejo v parlamentarno proceduro. Kar se tiče lobiranja, gre pri nas v pozitivnem smislu te besede. Nobene potrebe ni, da bi to dobilo negativno konotacijo," je prepričana vodja centra za lobiranje na gospodarski zbornici.

Župani kot lobiranci in lobisti

Da bodo potrebne spremembe veljavnega zakona, se zavedajo tako v državnem zboru kot v protikorupcijski komisiji, čeprav se med njimi krešejo mnenja že v primeru nezdružitve poslanske in županske funkcije. Kot je znano, je bilo določilo o nezdružitvi funkcij župana in poslanca v prvotni različici zakona, vendar so ga kasneje poslanci ravno z lobiranjem izbrisali.

Protikorupcijska komisija je konec lanskega leta obiskala vsa ministrstva in vse vladne službe in, kot pravi Praprotnik, povsod so slišali pritoževanja nad župani, ki so hkrati poslanci, v smislu, da so to edini pravi lobisti v Sloveniji. "Župani velikokrat poskušajo pri ministrih uveljaviti lokalne interese. Če je župan tudi poslanec in minister potrebuje v državnem zboru njegov glas, pomeni, da je minister v nenavadnem položaju. Če ga odslovi, lahko tvega, da poslanec v parlamentu ne bo podprl predlogov njegovega ministrstva, če pa mu prisluhne, so vse ostale občine, ki nimajo župana-poslanca, v neenakopravnem položaju," pravi Praprotnik.

Poslanec SLS Franc Pukšič odgovarja, da še nikoli noben zakon ni bil spisan ali sprejet le za občino, katere župan je tudi poslanec. Kot pravi, so poslanci izvoljeni, da naredijo kaj dobrega za državljane, če bo neka stvar dobra za nekoga s Kozjanskega, pa bo zagotovo dobra za vse državljane. Priznava pa, da se župani-poslanci aktivno vključujejo v pripravo predpisov in v njihovo izvajanje ter so zato, pravi, verjetno za birokrate v vladnih institucijah moteči.

Ptujski župan Štefan Čelan pravi, da je zakon, tako kot je napisan, nekaj nepojmljivega, saj si ga on osebno razlaga tako, da preprečuje praktično vsakršno komunikacijo županov ali predstavnikov občine z ministri. "Župan je izvoljen, da zastopa interese svojih občanov. In najbolj normalno je, da pri tem komuniciram tudi z vlado oziroma posameznimi ministri ali državnimi sekretarji. Ko je, denimo, objavljen neki razpis, na katerega se občina prijavi, velikokrat pride do kakšnih težav, ki jih nato skupaj z ministrstvom ali vladno službo poskušamo rešiti. Sedaj pa naj tega, vsaj tako to razumem, ne bi smel več početi oziroma bi moral najeti nekega lobista. To je norost," meni Čelan.

Prav tako dodaja, da lobiranje praktično uzakonja novi zakon o skladnem regionalnem razvoju, ki predvideva, da bosta regija in država podpisali pogodbo o projektih, ki jih bo država sofinancirala. "Kako pa bomo prišli drugače do te pogodbe kot s pogajanji in lobiranjem?" se sprašuje Čelan. Župan občine Destrnik Pukšič pa dodaja, da je ravno ta zakon sporen z vidika vplivanja posameznih županov, saj bo vlada lahko odobrila projekte občin, v katerih bodo sedeli njihovi župani.

Tudi župani so lahko lobiranci. "Kot župan sem vsakodnevno v pogovorih z ljudmi, pretežno gre za podjetja, ki bi, denimo, želela biti izvajalci določenih občinskih projektov, na primer gradnje šole, vrtca, ali pa so to investitorji, ki bi želeli v občini izpeljati kakšno naložbo. Vsi ti me vsak dan kličejo, izkazujejo svoj interes, svoje ponudbe. Ali pa me kliče kdo tudi po politični liniji, zato da zastavi, na primer, dobro besedo za kakšno podjetje," priznava ptujski župan. In dodaja, da se uradno ni sestal še prav z nobenim registriranim lobistom.