Mladi liberalni teolog, ki je konec 70. let razmišljal o hudičevih skušnjavah posvetnega bogastva in kritično ugotavljal, da je Cerkev proti tem skušnjavam hudo neodporna, je bil kajpak sedanji kardinal Franc Rode. Ne bi mogel imeti bolj prav, kažejo aktualna dogajanja. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da se skušnjavam, na katere je opozarjal, mnogo let kasneje tudi sam ni znal upreti.
Vsiljeno "socialistično" paradigmo revne, a zato tem bolj evangelijske cerkve je že pod njegovim vodstvom zamenjala "kapitalistična" paradigma cerkve, ki mora biti "dovolj premožna", da lahko uresničuje svoje evangelijsko poslanstvo. Kaj je dovolj in kakšne metode je v ta namen dovoljeno uporabljati, so vprašanja, ki si jih v Cerkvi zastavljajo šele v novejšem času. Mimogrede: Rode se skušnjavam tudi na čisto osebni ravni ni mogel upreti. Počitnice in pokoj je tako kot škofje, ki jih je kot mladenič kritiziral, nameraval preživljati v dvorcu. To se ni zgodilo le zato, ker so Goričane na kardinalovo žalost za 50 let romale v roke papirnice.
Molk ljubljanske nadškofije
Kot farsa se je potrdilo tudi njegovo spoznanje, da mora v dogajanje poseči Bog sam, da se zadeve v Cerkvi razbremenijo in (vsaj do neke mere) očistijo. Dokler ni namreč udarila kriza, se ob hazardersko tvegane, vse manj transparentne in zlasti glede na cerkvene norme od samih začetkov - ustanovitve Gospodarstva Rasti v 90. letih - moralno sporne poteze prvega mariborskega finančnika Mirka Krašovca ni obregnil nihče. Vsaj odločno in odmevno ne. Kot da ne bi še nihče slišal, da so krize v kapitalizmu ciklične. Vse bolj se zdi, da je Krašovcu in njegovim moč podeljevala tiha, preračunljiva podpora članov (nad)škofijske gospodarske uprave, zbora svetovalcev, vplivnih kanonikov in pomožnih škofov, na čelu z zdaj že bivšim nadškofom Krambergerjem. "Kdor koli bi čemur nasprotoval, bi ga poleg cerkvene kazni doletelo še kaj več," je zapisal eden od duhovnikov na internem spletnem forumu, do katerega lahko dostopajo le posvečeni.
Morda najbolj intrigantna Rodetova misel z današnjega vidika je zato tista o bolj revni in "morda" manj ošabni Cerkvi.
Da utegne biti slovenska Cerkev po tem škandalu bolj revna, je dejstvo. Če banke ne bodo podprle sanacijskega načrta, grozi bankrot trem škofijam. Celjska škofija ima namreč v lasti 34, murskosoboška pa 14 odstotkov Gospodarstva Rast. A da bi bila Cerkev zato manj "ošabna"? To bi pomenilo najmanj to, da odgovorni svojo krivdo priznajo brez fige v žepu, da so pripravljeni javno razkriti svoje zgrešene poteze in zablode. Da torej resno mislijo, ko zagotavljajo, da "ne more biti samo krivda, temveč tudi krivec" (Stres), in da mora biti krivda sankcionirana. Številni dogodki kažejo, da ni tako. Razlogi za to pa so vsak dan bolj jasni. Vodilni ljudje v obeh nadškofijah niso pripravljeni resno, pošteno in transparentno ovrednotiti in razkriti svoje vloge v mariborskem svetem polomu, kot je zadevo lucidno označil italijanski novinar Emiliano Fittipaldi.
Na primer: nadškofu Stresu smo ta teden zastavili nekaj preprostih vprašanj. Med drugim smo ga vprašali, ali so družbe v lasti ljubljanske nadškofije oziroma nadškofija sama jamčile s svojim premoženjem za poplačilo dela dolga Dravskih elektrarn Maribor. Koliko je natanko znašalo to posojilo, s čim je bilo zavarovano in kdaj bo dolg poplačan. Predsednika SŠK smo tudi prosili, da nam pojasni ali vsaj oceni, kako bo potekal postopek ugotavljanja krivde vpletenih v mariborski škandal, kdo ga bo izvajal in kdaj bo javnost seznanjena z rezultati. Prosili pa smo ga še za komentar moralnega vidika odločitve mariborske nadškofije, da k prevzemu lastništva Betnave d.o.o. pritegne duhovnike in jih tako naredi za slamnate lastnike.
Odgovor iz ljubljanske nadškofije je bil hiter in žalostno sprenevedav. Nadškof Stres je na vsa ta vprašanja odgovoril v izjavi SŠK, na novinarski konferenci in v intervjuju v Družini, so zapisali. To seveda še malo ne drži. Tudi zato ne, ker o Betnavi d.o.o. sploh še ni bilo govora. Ko je na novinarski konferenci 14. februarja ena od novinark omenila desetmilijonsko pomoč mariborski nadškofiji, je Stres ni zanikal, ker "če sosedu gori hiša, mu je treba priskočiti na pomoč". Ni pa povedal, zakaj natanko je mariborska nadškofija teh deset milijonov potrebovala, kdaj bo dolg vrnila in s čim je posojilo zavarovala.
Odločitev za molk ni presenetljiva. Če bi na to vprašanje odgovoril, bi namreč moral pojasniti, da so posojilo zavarovali z delnicami Rogaške in da se je mariborska nadškofija obvezala, da bo svoj dolg poravnala do decembra lani. A tega ni storila, ker kalkulira, čeprav ni prav veliko možnosti, da bi jim v prihodnjih mesecih cena narasla. Ljubljana zato Maribor po naših informacijah vse resneje opozarja, da denar potrebujejo in da se bodo morali zateči "k pravnim potem", če Maribor ne bo poplačal svojega dolga. Kar bi seveda pomenilo nov cerkveni škandal.
Čigava opozorila so bila prezrta?
Da se je nadškof Stres izognil komentiranju najnovejšega škandala okrog Betnave, je prav tako razumljivo, a ne tudi opravičljivo. Ali je mariborska nadškofija zavestno goljufala državo pri črpanju evropskih sredstev ali je bila le žrtev nekorektnega poslovnega odnosa Vegrada, se bo še razjasnilo. A že zdaj je jasno, da je prav nadškofija oziroma konkretno (nad)škof Turnšek prepričal pet nič krivih duhovnikov, da so posodili svoje ime za preoblikovanje Betnave d.o.o. v slamnato podjetje. Zgolj ugibamo, kako je pri srcu ljudem, ki se morajo pretvarjati, da so lastniki, čeprav je povsem jasno, da je zadaj nadškofija, ali ko legajo k počitku z zavestjo, da jih bremeni nekaj sto tisoč evrov dolga. Da so na to pristali, je seveda res, toda k temu jih je nagovoril škof Turnšek.
Če bi Stres odgovoril na naše vprašanje, bi torej moral povedati, ali je ustanavljanje podjetij s slamnatimi, torej skritimi lastniki moralno in v skladu z naukom Cerkve in ali je moralno duhovnike narediti za prevarante. Pa četudi se bo izkazalo, da je bilo početje legalno. Naj bodo računice takšne ali drugačne, slamnato lastništvo je vedno kulisa, goljufija in zavajanje, tega ne priznati in obsoditi pomeni sramotno slepomišenje. Molk glede tega ni na mestu.
In nenazadnje: oba nadškofa, Stres in Turnšek, sta obljubila, da bodo krivci za nepremišljene poslovne transakcije dobili ime in priimek. Ali nima torej javnost pravice izvedeti, kako bo sam postopek potekal? Kdo je pri čem sodeloval, kdo se ni oglasil, ko bi se moral; čigava opozorila so bila prezrta; kdo je Krašovca ščitil tudi tedaj, ko so o njegovih metodah čivkali že vrabci na strehi, vendarle ni tako zelo skrito, da tega ne bi bilo možno ustrezno raziskati. Če je za to volja. Je pa seveda prav mogoče, da bi dejansko in ne le načelno razčiščevanje krivde privedlo le do grešnih kozlov. Vloga nadškofa Stresa in nadškofa Turnška v mariborskem dogajanju namreč ni tako majhna, kot jo predstavljata sama.
Res je, da je bil Stres soodločevalec v Mariboru od 2000 do 2006, ko je postal celjski škof, in nato spet leta 2009 (od januarja do novembra), ko je kot nadškofov pomočnik le še "gasil požar". Toda tudi kot celjski škof je imel dober vpogled v mariborska dogajanja, saj je Celje postalo tretjinski lastnik premoženja nadškofije in s tem tudi dolgov, Stres pa tudi ni bil kdor koli, temveč ena največjih avtoritet v slovenski Cerkvi. Zakaj se ni oglasil? Zakaj je tako dolgo molčal ob škandalu s T-2, zaradi česar se je - mimogrede - moral nadškof Kramberger leta 2008 dvakrat zagovarjati v Rimu pri kongregaciji za škofe, T-2 pa je še vedno ena od portfeljskih naložb Zvona ena, njegovi uporabniki pa še vedno lahko za drobiž dobijo na krožnik tudi pornografijo? Škof Turnšek je resda leta 2006 postal murskosoboški škof, toda prej je kot spoštovani stolni kanonik sedel tako v gospodarski upravi kot v zboru svetovalcev nadškofije. Je res storil dovolj, da bi preprečil zdaj tako obsojano poslovno hazardiranje in pohlep, ki je stal za njim?
Ta vprašanja seveda niso edina - prej ali slej bodo po nekaterih informacijah na mizo prišle tudi moralno nadvse vprašljive naložbe na Braču, v Afriki in še kje. In tudi to še ni vse. Cerkev si bo morala izprašati tudi svojo vest glede "izbrisanih", ki jih zaradi političnih plašnic nikoli ni dojela v pravi razsežnosti, glede homofobičnosti, ki se poudarjeno kaže na nižjih ravneh (v cerkvenih glasilih in forumih), in glede odnosa do sistema, v katerem živimo. Ni zanemarljivo, da se je konservativna revija Catholica zelo pozitivno opredelila do Slavoja Žižka. Le tako si bo povrnila omajano zaupanje vernikov, javnosti in rimskih oblasti. Vprašanje je seveda, kako bo to storila ob sedanji kompromitiranosti vodilnih struktur.
