Prihajale so iz obrobnih vasi, ki so jih takrat, v vsakdanji borbi za preživetje, obšle prav vse koristi tako imenovane socialne mehiške revolucije začetka dvajsetega stoletja; zato so morale te marije, guadalupe, petre, juane (kar tako, brez velikih začetnic) odhajat "služit", nemalokrat že kot majhne punčke in še preden so postale najstnice ter tako postale "del družine", ki so jo zelo shematično in zgolj v grobih potezah lahko razumele le v telenovelah.

V razkošnih bivališčih srednjega in višjega razreda, ki so se razbohotila kot odblesk "ekonomskega mehiškega čudeža", so te ženske po vsej deželi pridno vstajale ob zori in ribale notranja dvorišča, prale avtomobile, pobirale iztrebke psov, kuhale fižol in v pripravljenosti čakale, da bosta "gospodarja hiše" začela jutranje tekanje po hiši. Pripravljale so zajtrk, iskale razmetano obleko, prižigale grelnike za vodo ter se med tem početjem opajale z vonjavami diorja, old spicea, chanela in bruta, ki so ostajale za pospešenimi koraki njihovih gospodarjev in gospodaric.

Odločilni odstotek bele krvi

Potem so v mirnih jutrih svetlih hiš ob vseprisotnem zvoku ekonom lonca, v katerem se je še vedno kuhal fižol, ostajale v stalnem pričakovanju grozečega odmevanja korakov "gospodarice hiše", ki se je lahko v katerem koli trenutku spustila iz zgornjih nadstropij in jim še nekoliko bolj zagrenila že tako bridko življenje.

S španskim zavzetjem ozemlja, ki je danes Mehika, se je začelo novo življenje, v katerem je nivo pripadajočih uslug, podrejenost in socialno usodo pogojevala rasa. V času kolonij je bila tipologija kastnih slojev tako razvita, da so jih orisovale zelo jasne, ilustrativne podobe, ki so pomagale določiti položaj določene osebe glede na odstotek bele krvi - ali glede na njeno odsotnost - in na variabilna odstotka črnske in indijanske krvi. Najzgovornejši primer za to poimenovanje je bil sin mulatke in črnca, ki so ga tako na primer imenovali "salta pa'tras" (šp. skok nazaj). Po kastni teoriji je to mulat, ki se je že dvigoval proti boljši, beli mešanici, a je zaradi mešanja s temnopolto osebo za korak nazadoval.

Ta tipologija se je nekoliko razrahljala po vojni za neodvisnost (1810), ko so takratni kreolski prebivalci (Mehičani španskih prednikov, rojeni v Mehiki) skupaj z mestici (Mehičani mešane, indijanske in bele krvi) prišli do visokih položajev, ki so jim podeljevali moč. Še očitneje pa po mehiški revoluciji (1910), ko so bile, vsaj teoretično, celotnemu mehiškemu prebivalstvu podeljene enake državljanske pravice.

Kdor verjame, da je pred španskim zavojevanjem Amerike tamkaj vladal predkolumbovski raj, se je nekje najverjetneje okužil z osladno new age kulturo ali pa ga je zavedlo prekomerno poslušanje bobnov na precej predvidljivih zabavah tega tipa na Metelkovi. Predkolumbovski položaj ljudstev, ki so si jih podredila močnejša, je bil vsaj toliko ali še bolj beden, kakor je njihov položaj v današnji mehiški družbi; položaj žensk, socialno neprivilegiranega prebivalstva in tistih, ki jim je bilo usojeno služiti, je bil največkrat na meji humanega.

V tem svetu je pomembno vlogo presenetljivo odigrala figura, ki je stala za Hernanom Cortesom med osvajanjem Mehike, Indijanka, ki jo je zgodovina poimenovala La Malinche. Malinche je bila sužnja, služkinja, ki je iz rok tiranov lastnega ljudstva padla v roke tiranov druge vrste - podobno kot se dandanes dogaja našim juanam, lupe in marijam. Malinche so Cortesu izročili skupaj z drugimi dvajsetimi ženskami, da bi služile njemu in njegovim vojakom, in sicer kot dokaz vazalske pokornosti premaganega plemena.

Toda Malinche se je zaradi svoje velike nadarjenosti za jezike spremenila v Cortesovo prevajalko in svetovalko in tako uresničila čudež, ki jo je privzdignil iz najnižjega družbenega sloja do položaja najpomembnejše ženske novega sveta - a na žalost so tovrstni čudeži, kakor vemo, čudežno redki.

Malinche se v zgodovinske knjige ni vpisala kakor občudovanja vreden spomenik ženskega spola, kar je vsekakor bila, temveč kakor ena največjih izdajalk, ki jih je rodila naša dežela. Njen narod ji nikoli ni odpustil, da se je spečala s tujci; kot olajševalna okoliščina nikoli ni štelo dejstvo, da je bilo njeno izdajstvo reakcija na okrutni sistem, ki jo je pahnil v suženjstvo. Sporočilo, ki temu sledi, je naslednje: tudi če si zvest svoji krvi, te bo ponižal lasten narod.

Omamno iskanje velikih resnic

Sobe za služinčad so bile po navadi na podstrešjih hiš udobno živečega srednjega razreda, ki so bile praviloma vedno okronane z azbestnimi zbiralniki za vodo. Tam zgoraj je obstajal neki drug svet; neko drugo kraljestvo. Tja gor so se zvečer zatekle ženske, ki so služile pri hiši, da bi si odpočile v svojih preprostih sobicah, ko so se "gospodarji hiše" končno utrudili od postavljanja vedno novih zahtev. V teh sobah so se služkinje, če so imele srečo in so si jo delile s sodelavkami, lahko pogovarjale o mestih, ki so jih zapustile, o oblekah gospodaric, o nikoli končanem delu in o načrtih za nedeljo, edini prost dan, ki so ga izkoristile tako, da so se s prijateljicami hodile zabavat na plesišča.

V teh istih sobah za služinčad se je vsake toliko časa pojavil tudi gospodar hiše, po navadi zato, da je izkoristil priložnost prebujenega, nejasnega poželenja, ki ga je močno podžigala abstinenca, in ne več zato, da bi uveljavljal svojo že dolgo neobstoječo posteljno pravico, čeprav se je njegova poltenost po efemerni zadovoljitvi kaj kmalu spremenila v prikriti sram ali celo v škandal.

Na ta ista podstrešja so se zatekali mladeniči iz "dobrih družin", kjer so pokadili svojo prvo cigareto, popili svoje prvo pivo ali zvili svoj prvi džojnt. Podstrešja so bila svobodna in neodvisna ozemlja na robu moralne strogosti, ki je vladala življenju v spodnjih nadstropjih. Tam zgoraj so se v neznosnem majskem soncu ali v močnem deževju septembrskih dni tropske melodije, ki so uhajale iz sobic za služinčad, prepletale z gostimi akordi Procul Haruma, Boba Dylana, Led Zeppellinov ali Pink Floydov; na teh podstrešjih sta se dotikali preprosta želja po boljšem življenju in omamno iskanje velikih resnic.

Mehika je dežela, ki ne more prikriti svojega psihotropnega poslanstva. Ne le da so najrazličnejše halucinogene rastline zaznamovale kulturo nezanemarljivega števila ljudstev na celotnem mehiškem ozemlju; v dvajsetem stoletju se je naša dežela spremenila v svetišče, kamor so zahajali vsi, ki so se navduševali nad uživanjem v spremenjenih stanjih zavesti in ki so se od navdušenja vedno znova radi vračali: od Jacka Kerouaca do Jima Morrisona, od Timothyja Learyja do Williama Burroughsa.

Do osemdesetih let prejšnjega stoletja smo o tej realnosti poslušali zgodbe, ki so bile še najbolj podobne komediji zmešnjav, v katerih domorodce in tujce v iskanju svoje ultimativne izkušnje zasleduje podkupljiva, neumna in nelojalna policija, ki se pretvarja, da preganja prodajo, razpečevanje in konzumacijo drog, zato da občasno pride do ilegalnega denarnega zaslužka - praviloma z grožnjami in psihološkim mučenjem - ter tako obenem ohranja prodajo znotraj "primernih", nikoli zapisanih pravil.

Te komedije zmešnjav je zdaj konec. Poraba, prodaja in prekupčevanje z drogami je postala dejavnost, ki se plačuje s človeškimi trupli; ta se obglavljena pojavljajo v jutrih namesto jutranje rose.

V Ljubljani ne razumejo

Ko sem prišel v Ljubljano, sem vedel, da bo zame prvi udarec resničnosti to, da bom moral odslej brez pomoči sam pomivati posodo, prati obleko in čistiti stanovanje. Čudoviti, izjemni svet, v katerem sem doslej živel in v katerem sem podpiral okrutno neenakomerno porazdelitev bogastva, je dokončno ostal za mano.

Kljub temu sem kmalu začenjal opažati vrsto drugih koristi novega domovanja: mir in čistočo na ulicah in v parkih, bistrost rek ter prijetno sobivanje ljudi, ki vsaj na prvi pogled in v veliki meri razpolagajo z bolj ali manj enakimi sredstvi in možnostmi.

Neobstoj drastičnih socialnih razlik v Ljubljani je nekaj, v čemer resnično uživam in kar lokalno prebivalstvo težko razume. Morda se prav zato ne morem nehati čuditi naporom, ki jih določeni ljudje vlagajo v to, da bi obstoj teh skorajda neobstoječih kontrastov dokazovali na vidnejši način. Nenavadno je, da imajo v tako homogeni družbi ti napori na splošno bolj kolektivne kakor posamične posledice. Vidna vseprisotnost prestižnih blagovnih znamk sončnih očal, ženskih torbic in moških plaščev je bolj kakor osamljen individualni dosežek dokaz, da se je razvila družba, ki ji je končno uspelo vstopiti v svet univerzalne aristokracije.

Kljub temu pa se mi zdijo smešni tisti, ki bi radi tovrstnim razlikam umetno postavili skrajnejše meje. Pred dobrim mesecem sem bil priča uradnemu odprtju Galerije Emporium na Prešernovem trgu. Za to priložnost so kot posebno gostjo pripeljali Monico Bellucci, ki je delovala kakor ujetnica namere, da bi s tem dogodku dodali svetovno pomembnost. Vse je bilo kakor pastiš. Ljubljana na srečo nima ne velikosti ne pogojev, da bi ustvarila olimpijsko aristokracijo, zaradi česar je vstopanje uradno povabljenih "izbrancev" - ki jih seveda ne poznam po imenih, vendar sem ugibal, da predstavljajo tukajšnje predstavnike s pedigrejem - bolj spominjalo na improvizirano modno revijo, celo na otroški pižama party, kjer se po namišljeni rdeči preprogi, nekoliko nerodno začrtani z lepilnim trakom, v čevljih z visoko peto, ki so jih skrivaj vzele iz mamine omare, zafektirano sprehaja skupinica punčk, starih od devet do dvanajst let.

"Rajši ne jej mesnega bureka," mi je svetovala ena od slovenskih prijateljic. "Tukajšnja albanska mafija jih dela iz golobjega mesa." Vsaka družba ima svoje velike in male zlobneže. Vanje radi izstrelimo poceni strahove in naše male frustracije. Ko se je v mojem otroštvu v naši hiši kaj izgubilo, se ni bilo treba pretirano truditi z iskanjem: "okradla nas je Indijanka, nehvaležnica". Juane in lupe niso le čistile in pospravljale sobane velikanskih hiš, ampak so po navadi nosile tudi moralno odgovornost za vse, kar se je izgubilo.

"Ne pogrešaš domovine? Kaj vidiš v tej Sloveniji? Ne pogrešaš hrane in močnih barv?" me kar naprej sprašujejo tukajšnji prijatelji. In četudi nisem preveč nagnjen k melanholiji, včasih res pogrešam nekatere osamljene stvari: nekaj starih prijateljev, nekatera pribežališča, določeno vzdušje, kljub temu pa si ne morem kaj, da se ne bi še vedno navduševal nad tistim, kar to družbo najbolj razlikuje od družbe, iz katere izhajam: nad njeno homogenostjo, zelo majhnimi družbenimi razlikami in vsem dostopnimi javnimi strukturami.

Neki mednarodni okuševalec hrane je nekoč dejal, da je za to, da bi dobro jedli, treba potovati v kraje, kjer obstajajo velike socialne razlike; v dežele, v katerih ima omejen razred srečnežev podrejeno celo vrsto ljudi, ki služijo zadovoljevanju njihovih apetitov.

Trenutno me ne zanima fascinantna hrana; vse barve, svežino, spontanost in intenzivnost moje izvorne kulture bi zamenjal za bolj izenačeno družbo, v kateri bi bile javne usluge in priložnosti resnično dosegljive vsakomur. Družbo, v kateri bi se sanje tistih juan, peter, lupe in marij zares spremenile v resničnost.

Pošast s tisočimi glavami

Herbert Marcuse je trdil, da je zgodovina civilizacije v veliki meri zgodovina represij. S tem se popolnoma strinjam, temu pa bi dodal še eno trditev: zgodovina civilizacije je tudi zgodovina izgubljenih priložnosti.

Po mehiški revoluciji so se za milijone Mehičanov, katerih cele generacije so poznale le izkoriščanje in suženjstvo, odprla nova obzorja: enakomernejša porazdelitev posesti, reforma šolstva in razvoj splošnega zdravstvenega sistema; oprijemljive spremembe, ki so trajale več desetletij, dokler se dosežki "institucionalnega revolucionarnega" sistema niso začeli krhati. Razlogi? Enaki kot povsod po svetu: pohlep, nesposobnost vladajočih in sladka zasvojenost z močjo oblasti. Kakor koli že, družba, ki je zelo očitno pridobila širše dostopno izobrazbo in zahtevala demokratične spremembe, bi morda imela boljše pogoje za nadaljnji razvoj, če se ne bi na obzorju pojavila pošast s tisočimi glavami.

Dobršen del dvajsetega stoletja so se mehiške in ameriške oblasti poskušale zelo odkrito spopadati s preprodajo drog, kar je obema stranema omogočalo nadzor rastočega trga. Pojav kokainskih kartelov v Kolumbiji in njihova povezava z levičarsko gverilo sta zahtevala novo strategijo, ki je kolumbijsko vlado privedla skoraj na rob zloma. Notranjo kolumbijsko vojno je uravnovesilo šele severnoameriško vojaško posredovanje, ki je omogočilo nadaljnje vladanje ustoličeni oligarhični kolumbijski oblasti, obenem pa tudi razvoj mehiških kartelov, ki so se postopoma začeli odločneje soočati z napori mehiške vlade, da bi jih obvladovala.

V osemdesetih letih so preprodajalci drog začeli uživati veliko priljubljenost pri preprostih ljudeh, ki so jih začeli slaviti kot nekakšne zabavne bandite. Medtem so se vsakokrat, ko je mehiški vladi uspelo prijeti katero od velikih glav mafije - vedno z namenom, da bi obvladovali, ne pa popolnoma preprečili prodajo drog -, na čelu mafijskih združb takoj pojavili drugi, mlajši, še okrutnejši voditelji.

Ob koncu dvajsetega stoletja je ta spopad začel uhajati z vajeti. Severnoameriška vlada je začela pritiskati na mehiške kolege in od njih zahtevala zmanjšanje pretoka nedovoljenih drog prek skupnih meja, medtem ko je sama v ameriških mestih brezsramno omogočala njihovo maloprodajo. Zato je zdajšnji mehiški predsednik Felipe Calderon, ki je svoj mandat začel z glasnimi sumničenji, da je ponaredil volilni izid, razglasil vojno mafiji, ki ji trenutno vlado uspeva nadvladovati z inteligenco, domišljijo, taktikami in orožjem.

Mehiška družba lahko danes, potem ko je v tej vojni izgubila že 30.000 žrtev, le nemočno opazuje, kako se je vse, kar je dosegla, da bi zvišala raven kvalitete življenja, razletelo na tisoč koščkov. Več kot šestdeset let družbenega napredka se je razlilo zaradi poplave neumnosti.

Vedno me je kopala Lupe

Iz otroštva nimam spominov na to, da bi me kdaj kopala mati, pač pa na Lupe, ki mi je v banji z belo milnato peno na prsi risala medalje vojnih herojev. Njene temnopolte roke so moj prvi spomin na dotik ženske na mojem golem telesu. Njene temnopolte roke, razžrte od dela v bleščeče beli peni... In vendar v zvezi s tem nimam prav nobenega resnično čustvenega spomina; ohranil sem le virtualnega. S služinčadjo človek namreč nikoli ni navezoval čustvenih stikov: privzgojili so nam občutek, da je življenje teh žensk nekje drugje in tudi one so bile primorane spoštovati postavljeno razdaljo. Lupe je iz naših življenj izginila nekaj let kasneje in zanjo nisem nikoli več slišal.

Lupe in njena sestra Juana sta prihajali iz podrtije, ki jo je zjutraj grel vonj po prasketajočih polenih, medtem ko je na ognju cvrčalo oluščeno zrnje koruze. Vstopili sta v svet fordov galaxy in glasbe Herpa Alberta, ki je prihajala iz glasbenih stolpov. Iz svojega zaselka sta odšli s priporočilom, naj pošiljata denar, naj močno pazita nase in naj se ne pustita zapeljati nobenemu moškemu. Danes bi z veseljem vse, kar imam, moj mali fevd - v Ljubljani je to stanovanje, ki ne meri več kot trideset kvadratnih metrov - zastavil za to, da bi lahko prisostvoval poslovilni zabavi na predvečer njunega odhoda, ko sta Lupe in njena sestra Juana konec šestdesetih let zapustili svojo bedno sobico in šli na avtobus, ki ju je odpeljal v drug svet.

Ko na spletu pregledujem novice, ki prihajajo iz moje dežele, se sprašujem, kaj se je zgodilo z njima, z njunimi otroki in kaj za preživetje počno njuni vnuki. Sprašujem se, ali je tudi kdo iz njunih družin vpleten v vojno drog, ki ji ni videti konca, v vojno, v katero so vpleteni federativna mehiška vlada in mamilarski karteli. Spominjam se tudi vonja marihuane, ki se je na tistih podstrešjih tako nedolžno mešal s sanjami služkinj, in vseh tistih velikih sanj o socialni pravičnosti, ki smo jih imeli. Postane mi jasno, da nobenemu izmed nas ni uspelo. Je življenje res zgolj samo to, kar se nam dogaja med tem, ko se nam sesipajo sanje? Je bila to naša velika izgubljena priložnost?

Groze me lahko reši samo komedija.

Vsesplošno družbeno materialno blagostanje je korist, ki se jo doseže - če se jo doseže - v dolgotrajnih zgodovinskih procesih in ki lahko v družbi zelo hitro, včasih ne da bi se tega zavedali, nenadoma izgine. Prizadevanja celotne generacije so lahko tako za vedno izgubljena, če so okoliščine pridobitvam sovražne, nenaklonjene in boleča predstava, v kateri paradira človeška lahkoživost, se mi zdi na trenutke mračnjaška, drugič spet komična. Smo posebna vrsta opic, ampak še vedno samo - opice. Privlačijo nas sijaj, banalnost, praznina, takojšnji dobiček, sposobni smo dopustiti, da nam pred nosom uidejo velike zgodovinske priložnosti, ki bi omogočile, da bi se nam vsem skupaj na tem svetu bolje godilo.

Mehiške služkinje so po zaslugi telenovel postale svetovne ikone popkulture. Danes o njih pišem zato, da bi se spomnil tistih, ki sem jih poznal iz mesa in krvi, polnih sanj o boljšem življenju, z očmi, zaslepljenimi z "novim svetom". Danes se spominjam njihovih sob, ki so jih krasili izrezki iz opravljivih revij in jih je prežemal vonj po obleki, ki so jo vsak večer likale. Takrat nas je ločeval globok socialni prepad, danes nas združuje skupen polom in nekaj spominov.