Vse to pa z namenom, da končno dojamemo, da smo sami svoje sreče - grobar. Če Slovenija že pošteno plačuje članstvo v svetovni Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj, piškavi 2,4 milijona evrov, se spodobi, da ji za ta denar OECD nalije čistega ekonomskega vina, je menil dobri človek iz Kanade, ki si je vse življenje trdo skorjo kruha služil kot svetovalec preštevilnih bank, ki jih je menjaval tako kot žogobrcar Ronaldo nogometna moštva. To vino pa diši po potu, ima barvo krvi, cvetica spominja na grenak pelin odpovedovanja. A je gospod White slabo naredil domačo nalogo in se ni dobro pozanimal, kam pravzaprav gre, in je verjetno malce pobrkljal države ter mislil, da gre v Senegal, ne pa v Slovenijo. Drugače bi vedel, da so Slovenci sila nezaupljivi in veliki dvomljivci, tudi ko jim darove nosijo (to so bili Whitovi nasveti), in celo v sosedovem "Dobro jutro" iščejo globlja skrita zahrbtna ozadja. Vedel bi, da je treba Slovencem vse predloge prikazati v prispodobah in slikovito, vse je treba ponazoriti s številkami in z lastnim primerom, sicer ne verjamejo, pa četudi bi bil pod dobronamerne predloge podpisan papež osebno. Če bi to storil, bi Slovenci navdušeno sprejeli njegove zamisli o samolakotenju in zategovanju pasu, po katerem zalivke izpadajo iz šestic in sedmic levo zgoraj. Pa bi lahko. Malo sem pobezal po Whitovem osebnem ozadju, mislim po njegovem življenjepisu, in našel vrsto primerov, ki bi jih lahko ponudil Slovencem, da bi laže razumeli, kako se jim čas preživetja neusmiljeno izteka, če nasvetov ne sprejmejo kot nekaj najlepšega v svojem življenju.

Rodil se je v mestecu Kenora v kanadski državi Ontario, kot bi rekli mi, v veliki vukojebini. In sem malo pogledal, kako se kaj v Kenori tiščijo osnovnošolci v razredu. Najbrž se revčki stiskajo kot sardele v konzervi, pač v skladu s priporočilom svojega slavnega rojaka Slovencem? Toda, presenečenje! V OŠ Evergreen (ali po naše Zimzelen - kako prikupno ime!) imajo manj kot dvajset otrok v razredu, pa še s trendom upadanja v naslednjih letih, medtem ko jih je pri nas 22. White pa bi jih rad naphal še več, ker je to ceneje, saj bi pol učiteljev lahko poslali okopavat vinograde. Varčevati je treba že od malih nog in na malih glavah. Seveda nam je butnila kri v glavo, ko je Kanadčan to, ne da bi zardel, mirno predlagal na Brdu pri Kranju. Ampak White bi to nelogičnost lahko z lahkoto pojasnil. Kanadčani namreč živijo raztreseni po velikih prostranstvih, so bolj vajeni samote, otroci imajo raje grizlije kot sovrstnike, zato res ne gre že otrok travmatizirati s preveliko gnečo. Ko pa bodo Slovenci bogati kot Kanadčani, bodo lahko imeli 15 otrok v razredu, a da bodo bogati, jih morajo najprej 42 let imeti 35. Jasno, a ne? Če to ni dovolj, naj gospod White pove Slovencem, koliko je učencev v razredu vaške šole v Kibungu v Ruandi. Osem! Zaradi takšnega potratnega razkošja je Ruanda tam, kjer je.

White nas je tudi okrcal, da je 500 evrov minimalne plače veliko preveč za preživetje. On osebno ve, kako je to, saj ima v OECD 11.000 evrov plače, pa še 18 odstotkov za življenje v tuji državi, pa še dnevnice, pa še 6 odstotkov za apanažo za soprogo, pa še... Vam se to prav gotovo zdi veliko. Pa veste, dragi Slovenci s 500 evri, kako je Pariz, kjer je sedež OECD, nesramno oderuško mesto? Poglejte po internetu, koliko stane steklenica dobrega arhivskega vina na vrhu Eifflovega stolpa, pa vas bo prijelo, da Whitu potisnete, tako, na skrivaj, v žep kakšnih sto evrov, da se bo nekako pretolkel do prvega. A naj človek shira od lakote?

Položil nam je na dušo, gospod White, tudi, da moramo biti bolj racionalni. Kje, kako? Poglejmo slovenske železnice. Vsako leto izguba. Zakaj pa je lahko imela indijska državna železnica 5,4 milijarde dobička v letu 2008? No, dajmo, napnimo možgane! Ja, dragi moji, ste kdaj videli, kako racionalno vozijo indijski vlaki? Tam ni praznih sedežev. Tam jih namesto 15 vagonov v kompoziciji dajo skupaj 6, vanje pa natlačijo potnikov, da bingljajo skozi okna, in še po dvesto jih dajo na vsako streho, vsi pa pojejo "vozi me vlak v daljavo". Kaj bi bilo narobe, če bi nagibni vlak iz Maribora v Ljubljano speljal šele, ko bi bil poln, da se vrat ne bi dalo zapreti. Bolniki z napotnicami za ljubljanski klinični center in upokojenci bi bili v kupejih, toliko humana družba pa že smo, študentarijo, poslovneže in branjevke z jajci pa bi nagnali na streho in bi nam dobiček še Indijci zavidali.

Znalec iz OECD nam je toplo priporočil, da nemudoma, že jutri, ne pojutrišnjem, ker bo takrat prepozno, privatiziramo, ne pa dokapitaliziramo največjo najljubšo nam banko. Skratka, jo prodamo, kajti država o bankah nima pojma. Slovenskim neoliberalcem, ki prav to že leto dni prodajajo kot nekakšno čudežno odrešilno formulo za vse - od težav upokojencev z artritisom do bega iz kreditnega krča in zagona gospodarske rasti -, so se utrnile solze sreče, češ, končno nas nekdo razume. Če bi privatizirali LB, potem bi bila tako slavna, kot so, denimo, angleške Royal Bank of Scotland, Barclays, Lloyds. A ne bi bilo to čudovito? Pa so se, tako kot vedno, pojavili dvomljivci in zlopamtila, ki so začeli nergati, da so omenjene slavne banke resda bile privatizirane, a so bile tako pogoltne, da so skoraj propadle. E, tu bi moral, pa žal ni, nastopiti oecedejevec White in na tem primeru elegantno razložiti vso sofisticiranost tega početja. Država proda svoj delež v banki. Banka, prosta kot ptič na veji, veselo zapravlja, deli slaba posojila in bogate nagrade upravnemu odboru, pride na rob bankrota in potem se spet pojavi država, ki z davkoplačevalskim denarjem odkupi velik del shirane banke in spet postane njena lastnica. Oglasijo se tisti s 500 evri, ki nič ne razumejo, in rečejo, pa kakšna je razlika, če država banko dokapitalizira z davkoplačevalskim denarjem, ker ga je lomila, ali pa z davkoplačevalskim denarjem odkupi njene deleže in spet postane lastnica. Saj bi William to razložil, a se mu je mudilo na letalo.

Če bi gospod White s takšnimi primeri oplemenitil svojo učno uro, ga ni Slovenca in sindikata, ki mu ne bi iz srca zaploskal in dejal: "Ti si car!"