Ko vse to sešteješ, odšteješ, pomnožiš in podeliš, pridodaš k temu še vsako čustveno razpoloženje, pa tudi vsako agregatno stanje strank, se ti po določenem času usuje v naročje celotna družba - moralno, duhovno, politično, ekonomsko, statistično, patološko.

Pomen Brižinskih spomenikov

Da sem sploh prevzel karakterno vlogo tovornega konja, se moram zahvaliti zanimivi tegobi. Odkar sem se namreč pred tremi leti preselil v Ljubljano, nisem napisal ene same zadovoljive vrstice v nastajajočem gledališkem delu. In ker nisem hotel počakati, da mi med prsti zraste plavalna kožica, da se torej moje pero prilagodi lokalnim razmeram, sem se namenil poiskati muze kar na cesti. Pocestnik jaz, pocestnice one - ni vrag, da ne pride do bližnjega srečanja.

Na eni strani vidim tiste, ki so zlezli više in ki v maniri politikov nabreklo in puhlo blebetajo tistim niže, da se bo vse skupaj kako pokrpalo, da se bo dalo vse urediti, pri čemer se drek veselo cedi od te velikodušnosti, na drugi strani pa je rajda tistih, ki jim je šlo zaradi političnih branjevcev vse v maloro, ki bivajo le še za hrano in položnice, pri čemer nihče ne ve zatrdno, kako naj to počne, in katerih vsak stavek preveva samo eno: daj, bog, samo še eno priložnost mi daj!

"Letim v Moskvo," se mi neki dan pohvali mlad, vase zaverovan poslovnež, ki se mu je že na daleč videlo, da bo, kot bi mignil, napravil sijajen posel z Rusi, kar med vožnjo do letališča toliko da ni zagotovil. In tudi sam sem prepričan, da se Rusi njegovim zagotovilom ne bodo mogli upreti. Malček me skrbi le to, da je fantu cirilica španska vas in tudi na nekaj mojih vprašanj o Rusiji mi je vsakič ponudil približno tako zanimiv odgovor, kot bi ga dala naša misica na vprašanje, kje neki se nahaja Sueški prekop. In kako se je, čujem, končala ta odprava brez znanja ruščine in še nekaterih nujnih predpostavk? Približno tako kot cvetenje češenj na silvestrovo.

Kakšen dan kasneje prisluhnem še enim zanimivim mislim, od profesorja Ekonomske fakultete, ki se je najbrž moral zelo ponižati, da je sploh spregovoril z brezveznim taksistom. Govoril je..., ah, kaj vse ni govoril, no, naposled me akademsko strokovno poduči, da so Brižinski spomeniki neizpodbiten dokaz, da smo Slovenci najbolj zaslužni za opismenjevanje Balkana. Fajn, si mislim, profesorja bi kazalo pod nujno predlagati za predsednika odbora za ukinitev imen vseh ulic, trgov in kulturnih ustanov po Cirilu in Metodu in to vse od Sofije do naših severnih in zahodnih meja. Profesor bi se lahko mednarodno uveljavil. Hec, kajne? - v sebi pa se sprašujem, kako lahko takšna akademska šema sploh poučuje, pravzaprav - kaj lahko reče in kaj sploh lahko reče.

Garmin in šestnajst jurčkov

"In zakaj nimate garmina?" me malone natuli marsikateri potnik, dasi brez posebnih težav najdem hišno številko tudi tam, kjer hišne številke ni ali je ni videti nikjer, kakor da bi visoka moda zapovedovala ne imeti tablice na vidnem mestu. Potuha, si mislim. Čista potuha. S to napravo bodo ti potrošniški zasvojenci izgubili še tisto osnovno orientacijo, ki jim jo je dala narava; marsikdo brez te napravice še do lastnega stranišča ne bo več našel. Prav res, ta potrošniški svet je že čisto zmešan. Nedavno sem v Egiptu zvaril nekakšen približek bograču iz ovčetine in govedine, ga ponudil angleški sosedi, tetico pa kasneje čisto resno zanima, kje lahko nabavi vrečko s to omako. Mor'š mislit!

Bodi kakorkoli že, jaz garmina in podobne tovrstne krame ne potrebujem, navsezadnje sem jeseni na vznožju Rašice našel šestnajst jurčkov, ki so rasli malone drug čez drugega, in to le dobrih pet metrov od glavne pohodne poti.

Poleg lastne zabave in novih spoznanj se mi zdi v moji taksistični praksi omembe vreden dosežek tudi to, da sem prepričal dve babici, da prodata avto. Obe sta se mi med vožnjo do bolnišnice toliko da ne opravičevali, da bi se sicer že odpeljali s svojim vozilom, ampak saj veste... gneča, človek nima kje parkirati in podobno. In ker vselej rečem piskru pisker, ne oziraje se na to, čigav pisker je, sem eno in drugo prav prijazno pobaral, ali se nemara ne zdita že nadloga sebi in drugim na cesti, česar sicer nista sprejeli z največjim navdušenjem, se je pa zato jeziček na tehtnici prevesil na pravo stran, ko sem jima z računom dokazal, da imata na leto skoraj dvesto voženj samo v primerjavi s stroški registracije vozila. Že naslednji teden sta se ločili od svojih krip. Razumni punci.

Malo manj razumni pa vsake toliko dopolnijo zbirko svojega voznega parka, povečini kajpak na obroke, pravzaprav na dve vrsti obrokov. Prvi je v obliki mesečnih obrokov posojila, drugi pa v obliki ubornejših obrokov na mizi.

Ljubljanski zeleni cunami

In potem veselo - dan za dnem, teden za tednom, leto za letom - sleherno jutro rinejo in se drenjajo v središče mesta, preklinjajoč obupno semaforizacijo - le tu in tam vidiš v vozilu več kot eno glavo - čakajo tudi po dvajset minut na drag parkirni prostor ali pa tvegajo lisice. Pa je pri roki dovolj avtobusov in taksijev, da o skoraj povsem pozabljenem vlaku sploh ne steče beseda.

Ko takole opazujem jutranji direndaj, to nesmiselno metanje denarja skozi okno, potrato časa, čisto mizerijo od ekološke ozaveščenosti... In če vprašate mene (pa me ne, še doma me ne), bi rekel takole: po tem vprašanju, posledično pa še po marsičem, je Ljubljana enota za provincializem.

Ups! - ali ni ravno o teh vprašanjih razpravljal že Cankar v Beli krizantemi?

Nemara je marsikateri bralec teh vrstic že obiskal Amsterdam. Če je šlo le za instant turizem, smem domnevati, kaj neki je videl tam. Kanale, race v njih tudi, vse naokoli finofajn popleskana pročelja, kup draguljarn... Viš, jaz sem obiskal to mesto nekajkrat in mimo poprej omenjenega se mi je zdelo še kako imenitno, koliko ljudi se vozi v službo s kolesom. Pa imajo zanesljivo tam znatno višji standard kot pri nas, zanesljivo je tudi tam problem z dragimi parkirišči, zanesljivo nimajo povsod urejenih kolesarskih stez... Posledična ugotovitev se ponuja kar sama od sebe: ljudje tam pač zanesljivo bolj cenijo čas in denar kot pri nas. Nekje sem ujel, da morajo zaposleni v mestni upravi priti na delo bodisi z biciklom bodisi z javnim prevozom, v nasprotnem pač dobijo ukor. Kaj lepšega si lahko želi župan, kot da se iz prve roke pouči o stanju na terenu!

Me prav zanima, kaj neki bi rekel odgovorni za semaforizacijo, če bi ga Janković poklical v pisarno in resno pobaral po zdravju. Predstavljam si, kako bi možakar vijeglavil, vmes bi se zrak v pisarni napolnil še s kopico bogpomagajčkov in ježešmaričk, da bi postal prostor najbrž pretesen za oba somiznika. Naposled bi možakar najbrž potegnil iz rokava argument, ki ga potegne večina mojih strank, če pogovor nanese na ljubljanski zeleni val. Ta argument je ponoči še najbolj viden. Od Astre do Domine je namreč vse zeleno. Ampak fantje, dajmo se nekaj zmenit - to ni zeleni val, prej zeleni cunami, val je namreč vse kaj drugega. Kot mlad informatik sem tam sredi sedemdesetih sodeloval v pilotskem projektu prve računalniške semaforizacije in še danes se živo spomnim, kateri postulati so nepremakljivi. Če župana zanima kaj takega, ima spodaj naslov moje elektronske pošte. V pomoč potrebujem samo dva računalniška malinovca in v par mesecih napravimo zeleni val na vseh petih glavnih mestnih žilah.

Taksistična pokora

Najbrž je znamenje posebne milosti in dobrohotnosti, kadar ti kak mladenič v trenirki ali mladenka z visokimi petami omogočita, da prideš ponju malone v kopalnico. Navadno se to dogaja v blokovskem naselju, kjer se lahko do naročenega naslova prebiješ le mimo par centimetrov levo in desno parkirane pločevine. Šema v športni opravi najbrž nima dovolj sape, da bi tvegal napor za sprehod do ulice in prihranil kak evro za prebijanje s parkirišča.

Ampak enemu teh sem dal vetra. Fužine, enajsta dopoldan: spet mladenič v trenirki, ki zdolgočaseno zleze v avto. Tri, štiri sekunde molka, zato kar sam določim: "V BTC?"

"Ja..., kako ste vedeli?"

"Že kako."

Še nekaj sekund molka, zato pač sledi provokacija: "Dragi moj, saj vi s Fužin za kaj drugega kot BTC sploh ne veste."

"Ja, kva pa naj, stari?"

"Mirno lahko rečeš: gospod, peljite me pod Rožnik."

"Za kva pa, stari?"

"Kaj pa vem, nemara zmoreš celo peš do vrha. Ah, kaj nemara?! - prepričan sem, da ti to zmoreš."

In sva šla. Zdaj me fant vsake toliko pokliče s kakšnega vrha, v kratkem kani celo na Triglav. Bojda namerava končati šolo, prebral pa naj bi vse moje knjige.

Ooooo! - to pa srčno rad slišim.

Svoje dni sem v londonskem Kensingtonu kar nekaj časa opazoval promet in pri tem s simpatijo ugotovil, kako ljubeznivo prizanesljivi so Londončani do prekrškov taksistov. Še policist bo debelo zamižal ob pogledu na značilno vozilo, ki zapelje čez dve polni črti - vsi se namreč še kako dobro zavedajo, da je taksi vitalni del njihovega javnega prevoza. A bog ne daj, da tak prekršek napravi naš taksist. Nekaj bližnjih voznikov te še isti hip ubije s pogledom, privoščila ostalih tudi niso ne vem kako daleč od tega, za naše policiste pa se tako in tako ve, da kaj dobrega od njih ne kaže pričakovati. Ti so šele taksistična pokora. Vsak mesec mi trgajo od plače za njihove konstrukte, na katere odgovarjam z zahtevami za pravno varstvo, navajam imena prič, ki podkrepljujejo moje videnje - jasno, jalovo početje. Belo-modri avtomobili so postali okenca na kolesih, izza katerih sedijo suhoparno službeni obrazi, ki le zaračunavajo takso, in to na akord, pri čemer celo uboga resnica ne ve več, čigava je in čemu sploh je. Prav res, tako zlahka nabran dac, da to skoraj ni več etično.

A kaj!? - zaenkrat te isti organ toži in sodi - torej še en prispevek k naši že skoraj legendarni pravni revščini po nareku naše vrle demo(n)kracije. In kaj naj človek napravi zoper takšno stanje? Zdi se, da je za zdaj še najboljši ukrep pisati Dedku Mrazu. Za zdaj že - ampak kako dolgo še?

zlebnik.darko@gmail.com