Ja, dežurni šaljivci se drug za drugim sprašujejo, ali sme Goran Obrez pogledati nogometno tekmo v družbi prijatelja, ne da bi ga kdo prijavil, da mu jo zastonj komentira. Sprašujejo se, ali smeta Novakova povabiti prijatelje na večerjo, ne da bi jim za to nepozabno kulinarično izkušnjo izstavila račun. In ja, sprašujejo se, kako bo taista država, ki se je odločila disciplinirati mizarje in vodovodarje, odreagirala, ko bo Boštjan Gorenc alias Pižama, komik po poklicu, prijatelju mimogrede povedal vic ali dva, ta pa mu bo nato od samega veselja plačal pivo.

Vlada je s svojim predlogom resnično navdušila množice duhovitežev, saj jim je ponudila eno bolj hvaležnih tem zadnjega časa, na katero se lahko duhovito obesijo celo ljudje brez posebnega smisla za humor. Na prvi pogled česa tako bedastega pač že lep čas nismo zasledili in k teorijam zarote nagnjen človek zlahka posumi, da se vlada poskuša namerno blamirati, da bi na tak način odvrnila pozornost javnosti od kakšne manj absurdno zveneče, a veliko bolj usodne ideje, ki jo v resnici želi uresničiti.

A ko se človek preneha naslajati nad vso absurdnostjo, do katere bi lahko pripeljalo resno izvajanje predlaganega zakona (saj ne da bi človek resno verjel, da je to pri nas možno), se vseeno mora vprašati, ali ni s tem, da ima na rumenih straneh telefonskega imenika vsak slovenski državljan več prijateljev kot na Facebooku, vseeno nekaj narobe. Vprašati se mora, koliko obrtnikov je lani sam spustil v svojo hišo ali stanovanje in koliko računov je za opravljeno delo prejel. In na koncu se mora s cmokom v grlu vprašati tudi to, koliko je na tak način s svojimi obrtniškimi prijatelji oškodoval oziroma ogoljufal lastno državo.

Delo na črno je pri nas, pa naj se nam to ljubi priznavati ali ne, ustaljena praksa, po kateri vsi mi nerazumno zasoljene obrtniške cene radi malce spustimo na račun državnega proračuna ter našim "rumenim" prijateljem pomagamo, da poleg nas nategnejo še našo državo. Obrtniki pri tem seveda nimajo pretirano slabega občutka, saj iz prve roke vedo, da na roko plačujejo tudi politiki, davčni inšpektorji, policisti, finančniki, novinarji in župniki. Te zgodbice bodo z veseljem delili z vami, da bi le pomirili vašo slabo vest oziroma skrb za obubožano državno blagajno.

Vse to je pač le ena majhna komponenta našega tranzicijskega sistema, ki je tako kot vsak družbeni sistem (in tranzicija, vsaj tako sem vse bolj prepričan, ni prehod iz enega v drug sistem, ampak je sistem sam po sebi, nekakšen skrbno nadzorovan privid demokracije) ustvarjen po meri vladajočih, na ostalih revežih pa je, da se mu, kakor vedo in znajo, poskušajo prilagoditi in si s tem zagotoviti preživetje. In to naše obrtniško socialno omrežje, v katerem velja, da te vsakdo, ki v roke prime bormašino, s tem v bistvu sprašuje, ali bi bil njegov prijatelj, ni nič drugega kot naš poskus, da se prilagodimo sistemu.

Našim tranzicijskim vladarjem, ki dolga leta niso počeli drugega kot ohranjali sebi naklonjeno stanje permanentne tranzicije, je po besedah enega izmed njih v recesiji zmanjkalo denarja za ljube jim politične igrice in so se, kot kaže, v iskanju vsakega rešilnega evra nenadoma čudežno spomnili vseh tistih obrtnikov, ki so jim doma menjavali odtoke in polagali ploščice in pri tem redno pozabljali na DDV. Ko so namreč staknili svoje brihtne glavce, malo seštevali in malo debatirali, so verjetno ugotovili, da se tega DDV v vseh teh letih niti ni tako malo pozabilo, in s skupnimi močmi jim je padlo na pamet, da bi s tem denarjem lahko oni danes gradili železnice, šole, curling dvorane in termoelektrarne. "Mogoče bi celo za penzije imeli," je bržkone pripomnil lump iz zadnje vladne klopi.

Vse kaže, da recesija, ki predvsem razkriva naše grehe iz preteklosti, preprosto sili te naše razpuščence k ukrepanju in urejanju reči, ki bi morale biti urejene že zdavnaj in ki bi urejene verjetno tudi bile, če bi imela katera koli izmed naših vlad, levo desnih in desno desnih, kot temu posrečeno pravi Marko Brecelj, do sedaj resen namen, da naša država postane zgledna evropska demokratična družba, v kateri plačevanje "na roko" ali "pod mizo" ni družbena norma.

A tega namena v resnici nikoli ni bilo (in ga tudi danes ni) iz enega samega zelo preprostega razloga, in ta je, da se naši politiki še kako dobro zavedajo, da takšni državi Sloveniji, torej demokratični, zgledni in urejeni, oni niti pod razno ne bi mogli več vladati, saj imajo že v tem tranzicijskem sistemu vsi po vrsti obilico težav z računskimi sodišči, policijo, tožilstvom, mediji, človekovimi pravicami, enakostjo pred zakonom, s strpnostjo, torej bolj ali manj z vsem, kar predstavlja demokracijo.

Za takšno politiko, levo desno in desno desno, bi bilo že majhno discipliniranje obrtnikov revolucionaren dosežek. Ljudje bi namreč spet dobili tisti zlata vreden občutek, da naša evropska država funkcionira, pri tem pa, za razliko od prav tako napovedane obdavčitve nepremičnin, zagotovo ne bi nastradala prav nobena velika riba.

Te pač gradnje in prenove svojih hiš ne plačujejo z denarjem, ampak s po meri spisanimi zakoni, ugodnimi krediti, prijazno davčno politiko in drugimi neobdavčenimi uslugami.