Tako je lucidno razlagal mladi obsojenec v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana (oziroma na Povšetovi, kot pravimo), ko sem ga vprašala, ali je v zaporu doživel kaj novega, kaj takega, česar zunaj ni poznal.

V mislih sem imela pravzaprav kulturni program, zanimalo me je, ali se je v zaporu na kak način "kulturno obogatil", takšna je namreč misel, ki poganja delo pedagogov iz tovrstnih zavodov. Toda mojega hiperaktivnega sogovornika je odneslo po svoje. Poznate tisti občutek, ki pride za tem, ko ste nekaj časa preživeli sami, in se ob vrnitvi med ljudi iz vas usuje plaz besed?

Nekako tako je bilo, kot bi mladenič pred mano poskušal nadoknaditi za nazaj. Ob tem pa je pravzaprav natančno risal kontekst tistega, o čemer nameravamo tu govoriti.

"V zaporu ni nič takega, kar vidiš v ameriških filmih. To je pravzaprav kot dijaški dom z omejenim izhodom oziroma izhoda pač nimaš. Sicer pa te nihče ne maltretira, nihče te v nič ne sili, med obsojenci ni nobenih trenj, jaz do sedaj nisem videl nobenih pretepov. Vsake toliko časa so kaki verbalni konflikti, ampak to je tako tukaj kot zunaj ali pa v bifeju, kjer so prepiri stalnica."

Tako je v zaporu na Povšetovi - če gre verjeti besedam nenavadno vznesenega obsojenca -, kjer bi pristali, če bi zagrešili kaj takega, zaradi česar bi vam sodnik namenil do tri leta zaporne kazni. Tatvina, pretep, take stvari. Na Povšetovo vas pošljejo tudi v pripor, dokler vaša obsodba ne postane pravnomočna. V tem primeru bi pristali v spodnjem nadstropju, v bistveno slabšem položaju kot tisti "zgoraj", saj bi bila vaša interakcija z drugimi omejena ("Zato da tisti, ki so v priporu, ne morejo uskladiti zgodb med sabo," so mi povedali na Povšetovi.) Kakor koli, za hip pritrdimo predpostavki, da je zaporna kazen nekaj, kar se lahko zgodi vsakemu izmed nas. Včeraj ste bili na prostosti, danes pa ste v zaporu, ker ste v trenutku nepazljivosti nekoga povozili, denimo. Kako bi bili videti vaši meseci ali leta za rešetkami?

Nekateri beremo, veliko pa nas ni takih

Če sodite med knjižne molje, bi bilo vaše bivanje v zaporu najbrž povezano s pogostimi obiski knjižnice. Največjo imajo na Dobu (ki je, kot vemo, tista ustanova za prestajanje kazni, v kateri bi si najmanj želeli pristati; v tem zavodu so namreč obsojenci, ki so zagrešili najhujše zločine), kjer hranijo 13.000 knjižnih naslovov, sicer pa tudi tista na Povšetovi, kamor sem se napotila za potrebe članka, ni slaba: dobrih 10.000 naslovov.

"Knjige prihajajo k nam iz drugih knjižnic," je razložil vodja sektorja za tretma v ZPKZ Miran Potočki Vozny. "Večinoma knjige, ki jih imajo v več izvodih. Knjižnica nabavi knjigo, ko je ta popularna, denimo deset izvodov, po določenem času, po kakšnem letu, ko prvi naval mine, pa dobimo kakšen izvod. Torej knjige dobivamo relativno hitro." Na generalnem uradu uprave za izvrševanje kazenskih sankcij so sicer omenili še nekatere druge vire pridobivanja knjig, a v osnovi gre v vseh primerih za prostovoljne donacije, pa naj bo to s strani knjižnice, založb ali posameznikov.

Toda k temu je treba pridati še nekaj drugega. Če smo čisto natančni, so knjižni molji v zaporih bolj izjema kot pravilo. Takole je dejal omenjeni komunikativni dečko: "Nekateri beremo, veliko pa nas ni takih. Tu so različne osebe, nekateri dobesedno ne znajo brati in pisati."

To je potrdil tudi Miran Potočki Vozny, ko je dejal, da je bralna kultura pri obsojencih nizka, relativno malo berejo, izstopajo bolj posamezniki, ki se zanimajo za literaturo. "Tudi izobrazbena struktura je relativno nizka, v povprečju imajo nedokončano srednjo šolo. Največ se sicer bere v priporu. Toda to so povečini kriminalke, denimo Sherlock Holmes je zelo popularen, sicer ne vem, kaj iščejo v njem," se je pošalil.

Pedagoginja Lidija Male je medtem ohranila resen ton in dodala: "Sledijo trendom, ki se dogajajo zunaj. Vedeti morate, da tukaj ljudje niso zaprti več let, da bi bil ta stik z okoljem prekinjen." Torej: če se "na prostosti" množično bere Da Vincijevo šifro, se podobna zgodba odvija tudi za zidovi ustanov za prestajanje kazni. No, morda z enoletnim zamikom, a vendar.

Žanrske omejitve ne obstajajo

Če bi pristali v zaporu ali priporu - če se še malo držimo te slikovite namišljene situacije -, bi za vaše kulturniško izobraževanje in razvedrilo skrbel oddelek za vzgojo. Vsak zavod za prestajanje kazni ima svojega in vsak je organiziran po svoje. Pedagoginja s Povšetove Lidija Male je dejala: "Ni napisanih pravil v zvezi s kulturnimi dogodki, niti dejavnostmi, odvisno je od nas samih, koliko uspemo glede na vse pogoje in druge obveznosti, ki jih imamo. Dejavnosti so odvisne tudi od tega, kaj osebno strokovnega delavca zanima, katera področja so mu bliže, potem je vse skupaj odvisno še od prostorskih, finančnih in drugih možnosti".

Če ste mislili, da za področje literature ali filmov in TV-programa v primeru zaporov veljajo kakšne žanrske omejitve, da denimo lahko gledate Oprah Winfrey Show, ne pa tudi Jerryja Springerja, ste se motili. Kaj takega, kot je na primer "zaporniška cenzura", ne obstaja. "Ni razloga za poseben pravilnik," je dejal penolog Dragan Petrovec, "saj se z njim ne bi dalo določati vsega, na primer kakšna vsebina je primerna in podobno. Prav je, da je to v pristojnosti zavoda."

Televizija, ki sem jo zapazila v skupnem prostoru na Povšetovi, je bila sicer videti bolj klavrno, ena tistih velikih škatel, na kateri kak gumb najbrž ne deluje več, toda: "Tam, kjer prostor to dopušča, se obsojencem dovoljuje tudi vnos lastnih TV-sprejemnikov," so povedali na generalnem uradu. "Prav tako se omogoča tudi uporaba devedejev, lahko imajo tudi lastne predvajalnike, s posebnim dovoljenjem direktorja zavoda." A se ob tem, kot rečeno, "posebnih seznamov filmov, ki niso priporočeni, ne vodi". Nihče ne bo sodil o vašem okusu, če si boste raje kot komedijo Sam doma ogledali film Ubila bom Billa ali pa ravno narobe.

Ko pridemo do organizacije skupin za kulturno udejstvovanje in drugih kulturnih vsebin, so zadeve prav tako zastavljene precej na široko. V osnovi pa se vedno izhaja iz tega, je razložil Miran Potočki Vozny, da si prizadevajo ljudi vračati nazaj v družbo. "Pod pogojem, da se bodo čim manjkrat vrnili nazaj." Ob tem velja omeniti dejstvo, da je v zaporu na Povšetovi kar petdeset odstotkov povratnikov. "Toda tako je povsod po svetu," je dejal Vozny.

Smisel kulturnih programov in drugih vsebin v zaporih je torej v tem, da se "ljudi pripravi na življenje zunaj, na izzive, ki jih čakajo, da se jim predstavi stvari, ki jih zunaj sploh še niso doživeli. Marsikdo od njih še ni nikoli videl kulturnega dogodka v živo. Morda samo po televiziji, ne pa, da bi kdo pred njim v živo nastopal ali da bi sam imel priložnost, da sodeluje na kakšni delavnici. Torej gre za to, da se ljudem pokaže neke smisle, ki naj bi jih potem iskali tudi zunaj. Da jih znajo, ko jih vidijo zunaj, tudi prepoznati."

Umetniki za zapornike

Če pomislimo na umetnike, ki so kak del svoje kariere preživeli nastopajoč za zapornike, se nam v mislih najbrž najprej naslika legendarni Johnny Cash, ki je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja iz nastopanja v zaporih ustvaril skorajda nekakšen kult. Najbolj znana je njegova "zaporniška pesem" Folsom Prison Blues, s katero je leta 1968 nastopil v istoimenskem zaporu. V njej govori o človeku, ki sedi v zaporu, kjer sliši vlak, ki se pelje po tračnicah, in ob tem razmišlja o svobodnih ljudeh, ki na vlaku pijejo kavo in kadijo cigarete, razmišlja o svojem zločinu ("V Renu sem ustrelil moškega, samo zato, da bi videl, kako umira.") in kako bi bilo, če bi bil na prostosti. Ni treba posebej poudarjati, da je pesem postala velik hit ne le med zaporniki, temveč tudi na drugi strani zidov.

Če pogledamo po slovenskem prostoru, bomo prav tako našli številne, ki so nastopili za obsojence, med njimi Robert Pešut - Magnifico, ki je lani koncertiral za navdušene oboževalke v zavodu za prestajanje kazni na Igu. Kolektiv Narobov je prav tako lani opravil zaporniško turnejo. "Nastopili smo v zavodu za prestajanje kazni zapora Ig, zavodih za prestajanje kazni zapora Ljubljana, Maribor, Koper in Dob, v zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje ter v prevzgojnem domu Radeče," je povedala članica kolektiva Narobov Maja Dekleva. Čisto pred kratkim, sinhrono z našim obiskom, pa je na Povšetovi nastopila skupina stand up komikov pod imenom Komikaze.

"Tole danes je bila super poživitev," mi je dejal obsojenec. "Ne vem sicer, kako je po navadi, jaz sem tukaj prvič in šele dva meseca, ampak tole se mi je zdelo v redu." Povedal je tudi, da v dveh mesecih, odkar prestaja zaporno kazen, še ni bilo gostovanja od zunaj. "Imamo sicer skupine - jaz se udeležujem vseh - ampak od zunaj ni še nihče nastopil za nas."

Majo Dekleva smo prosili, naj za nas obudi spomine na lanskoletne nastope. Pojasnila je, da "je bil projekt za vse udeležene izredno močna izkušnja, ki nas je spremljala še dolgo časa oziroma nas zaznamuje še zdaj. Nekaj mesecev po turneji smo srečali enega od bivših zapornikov, ki je prestajal dvoletno kazen. Povedal nam je, da je bil to zanj najlepši dogodek, ki se je zgodil v teh dveh letih."

Pa se zaporniško občinstvo kaj razlikuje od tistega na prostosti? "Zagotovo so naše predstave doživljali veliko močne je in tudi odziv je bil veliko bolj ganljiv. Veselje nad tem, da smo jih obiskali, da za njih igramo predstavo in da se vsebina predstave gradi glede na njihove želje (gre za tehniko improvizacije, op.a.), je bilo izjemno. Zato lahko rečem, da smo tudi mi doživeli nekaj najlepših gledaliških trenutkov prav v zaporih. Res je neverjeten občutek igrati za občinstvo, ki tako zelo ceni dejstvo, da svojo umetnost deliš z njimi."

Podobno je povedala tudi pedagoginja Lidija Male, ko je dejala, da vsak tak dogodek pozitivno vpliva na obsojence. "To so ljudje z velikim deficitom. Vse, kar je več, kot je predpisano po zakonu, vpliva zelo pozitivno. Ker točno vedo, kaj in kako."

Kdo si zasluži zabavo in sprostitev?

O tem, kdo si zasluži razvedrilo in kdo si ga ne zasluži, sem se pogovarjala s stand up komiki, takoj po njihovem nastopu na Povšetovi. Razlog, da smo sploh načeli to temo, se skriva v dveh dejstvih: prvo je to, da skoraj vedno, kadar naletimo na javna mnenja o kulturniškem programu za obsojence, slišimo negodovanja, vedno se najdejo uporni glasovi, ki pravijo, naj "obsojenci raje delajo, da povrnejo stroške, ki jih davkoplačevalci plačujemo za njihovo bivanje v zaporih, ne pa, da se jim nudi zabavo" - če navedem samo enega od komentarjev s slo venskega spleta.

Drugi razlog za postavitev tega vprašanja pa je, da so si ga postavili tudi sami komiki. Znotraj skupine Komikaze je ob vabilu na nastop namreč prišlo do razkola. Takole je povedal Perica Jerković: "Najbrž je precej jasno, kje je prišlo do nestrinjanj. Eni so si mislili, zakaj bi nastopal za nekoga, ki je naredil nekaj slabega, za zločince, posiljevalce, roparje… Najprej smo še mislili, da gremo na Dob, kjer so kazni hujše. Če vprašaš mene osebno: po dolgem premisleku sem se odločil nastopiti, ker sem se vprašal, ali bi se lahko zgodilo meni, da bi končal v takem zaporu, in mislim, da bi se mi lahko. V impulzu nekaj storiš, z nekom se stepeš, ga nehote ubiješ in pristaneš v zaporu."

Jerković je torej presojal na način poistovetenja - tehnika, ki sem vam jo v začetku članka podtaknila tudi sama: bi se lahko zgodilo tudi nam? Nadalje je Jerković povedal, da "že pri 'običajnem' nastopu ne veš, za koga nastopaš. Med publiko so bivši kaznjenci, bodoči kaznjenci, še ne odkriti kriminalci itn. Do sedaj sem zabaval od 20 do 30 tisoč ljudi. Koliko med njimi je takih, takih, ki so zločinci hujše vrste? Vedno sem imel nekje zadaj to vprašanje. Sedaj ko sem speljal prvi nastop pred takšno publiko, v kateri so morda tudi nedolžni, sem to vprašanje nekako spravil iz sistema. Poleg tega se mi zdi, da ni prav, da se ljudi v zaporih desocializira, saj so to ljudje, ki potem pridejo iz zapora in so naši sosedje. Bi raje imeli soseda, ki je bil 15 let zaprt brez kakršnih koli socialnih interakcij, ali takega, ki je v zaporu živel nekoliko bolj normalno?"

Podobno sta menila tudi Mladen Pahović in Marko Kumer Murč. Prvi je dejal, da "če bi bil jaz v zaporu, bi rad videl, da pride nekdo in mi polepša dan. Da me nasmeje." Drugi pa, da je "edini pomislek šel v smer, ali lahko izvedem dober nastop, ker se mi je zdelo, da so pogoji težki, sicer pa sem bil takoj za. Je bila pa debata precej burna."

Penolog Dragan Petrovec je dejal, da gre pri tovrstnih debatah za običajno in pogosto stališče, kar že izoblikovano javno mnenje, da se obsojenim že tako predobro godi. Potem je povedal nekaj, kar se zdi najbolj ključno: "Pogosto je tako mnenje posledica dejstva, da mnogo ljudi na svobodi živi zelo slabo. Gre za nakopičeno agresijo tistih, ki so morda izgubili službo ali kaj takega in zato se jim ne zdi prav, da imajo v zaporu tri tople obroke na dan, posteljo in streho nad glavo. Toda to, da se ljudem na prostosti godi slabo, nima zveze z razmerami v zaporu. Treba je ustvariti socialno državo, to pa pomeni, da se izboljša pogoje tistih na prostosti. Rešitev ni v tem, da morajo biti reveži zadovoljni, da vsaj nekdo živi še slabše od njih."

Katarza po zaporniško

Povedali smo že, da so vse "kulturne/informativne dobrine", pa naj gre za literaturo, vodene skupine, možnost ogleda filma ali predstave, dobrodošel stimulans socializacije obsojencev. Ta vidik je še dodatno poglobila Maja Dekleva, ko je dejala, da je "prepričana, da zaprte osebe potrebujejo stik s kulturo in umetniško produkcijo v enaki meri oziroma celo bolj kot drugi. Obsojenci in priporniki so ljudje, ki so bili v življenju velikokrat prikrajšani. In verjamem, da moramo kot družba in kot posamezniki delati za to, da te nepravičnosti v socialnih dobrinah zmanjšamo, kolikor se le da."

A zadeve vendarle niso tako enoplastne, je opozoril Petrovec. "Seveda se bodo vsi udeležili kulturnega programa, ker kaj drugega v zaporu ni na izbiro, toda tisti, ki ni vajen hoditi v teater, tudi po obisku igralcev kasneje ne bo hodil. Ko ti igralci, pevci in drugi odidejo, so obsojenci spet v svojih zlatih kletkah in ni nič drugače."

Petrovec vidi rešitev nekje drugje. Raziskave namreč kažejo, da je najmanj povratnikov tam, kjer gre za moderne zapore odprtega tipa. Kjer gredo lahko obsojenci, na primer, konec tedna domov. Ob tem je Povšetova edini zapor, je opozoril Petrovec, ki še vedno ne podeljuje ugodnosti in kjer so popolnoma prenatrpani, zato je tudi vzdušje tam izredno slabo. Kulturni programi pa ne prinašajo prave rešitve. So sicer dobrodošli, toda s tem je tako, "kot če v zapore pošljemo duhovnike - nenadoma so vsi verni".