Marijan F. Kranjc

Viktor J. Andrejka je bil rojen 7. novembra 1881 v Ljubljani, takratnemu nadporočniku 17. pešpolka Jerneju Andrejki, doma iz vasi Dolenje, občina Rova, takratni okraj Kamnik.

Rod Andrejkovih izvira od Mihe Andrejke, rojenega leta 1633 v Št. Vidu, ki se je oženil v Vrbo. Njegov sin Jernej, rojen leta 1669 v Vrbi, se je poročil v Dolenje, kjer je leta 1741 tudi umrl in je začetnik rodovnega debla plemiške družine Livnograd, ki je nedavno ovekovečena v knjigi slovenskih plemiških družin Blagoslovljeni in prekleti, avtorjev M. Rugaleta in M. Preinfalka.

Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kadetnico v Innsbrucku, služil kot kadet pri 17. pešpolku v Tridentu in v Trstu. Leta 1878 se je kot poročnik udeležil zasedbe Bosne in Hercegovine, med letoma 1880 in 1893 je bil pri istem polku v Ljubljani in v Celovcu. Od 1. februarja 1895 do upokojitve leta 1919 je bil pri osebni cesarski gardi na Dunaju, kjer je napredoval do podpolkovnika. Leta 1901 je bil povzdignjen v plemiški stan Livnograd. Po upokojitvi je do svoje smrti živel na očetovi domačiji v vasi Dolenje in bil častni občan.

Že kot stotnik je bil večkrat odlikovan, pozneje pa si je prislužil še pet visokih odlikovanj in plemiški naslov Livnograd.

Jernej Andrejka je bil poročen s sestrično Julijo, hčerko strica Franca, ki je živel v Trstu. Franc je imel še dva sinova, Franca in Eugena. Jernej in Julija sta imela dva sinova, Rudolfa in Viktorja, ki pa nista imela moških potomcev.

Pisal je v Slovenski narod

Pod psevdonimom "Dolenjski" je napisal črtice iz vojaškega življenja, ki so bile objavljene v Slovenskem narodu: Nekaj o naših slovenskih junakih (1895), Tri dni zapored na sprednjih stražah (1895), Najlepši dan (1895), Naši fantje in Garibaldi (1897), Ob 25. letnici boja pri Jajcu (1903). V Ljubljanskem zvonu: Slovenski junak polkovnik Prieger (1897), Sveti večer v roparskem brlogu (1898), Nekaj črtic iz življenja slovenskih vojakov (1899), Nagli sod po zmagi (1899). V Slovencu: En slovenski fant za deset Turkov (1913), Nekaj črtic iz zgodovine Varaždinskega 16. pešpolka (1914), Kako je bilo pred 25 leti in kako je danes v Livnu (1903). Ob 25. letnici bosenske zasedbe je pri Mohorjevi založbi v Celovcu izdal knjigo Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878, ki mu je kot prvemu slovenskemu vojnemu pisatelju prinesla zasluženo priznanje.

Na Madžarsko in Moravsko

Po končani osnovni šoli je Viktor obiskoval tri razrede nižje gimnazije v Ljubljani in Celovcu, nato pa še nižjo vojaško realko v madžarskem Köszgu in triletno višjo vojaško realko v Hranicah na Moravskem.

Poleg nemškega, češkega, madžarskega in srbskega jezika je znal tudi italijansko in francosko. Bil je zaveden Slovenec in Maistrov borec. Velja tudi za prvega slovenskega častnika vojaške obveščevalne službe.

Poročil se je leta 1912 z Mileno, roj. Bačić iz Sušaka. V zakonu sta imela troje otrok, vendar sta ostala brez moških potomcev. Po smrti polkovnika Viktorja, leta 1947, ki je pokopan v Ljubljani, se je njegova soproga, tudi priznana slikarka, poročila z Brunom Staretom iz Kranja, odvetnikom, bančnikom in slikarjem.

Starejši brat dr. Rudolf je bil znan advokat, narodnjak, gospodarski in kulturni zgodovinar, organizator turizma in alpinist. Ob prevratu leta 1918 je bil likvidator Narodne vlade za Slovenijo. Njegova zasluga je, da smo iz Avstrije dobili vso dokumentacijo o našem bivanju v njej. Od leta 1920 je bil inšpektor notranjega ministrstva Kraljevine Jugoslavije, od 1936 pa načelnik statističnega oddelka tega ministrstva. Bil je tudi izredni profesor pravne fakultete v Ljubljani in predsednik Muzejskega društva Slovenije. Napisal je 22 knjig in 152 strokovnih člankov. Bil je poročen z Micko Tavčar, vendar nista imela otrok. Umrl je leta 1948 in je pokopan v Ljubljani.

Kot izbrani kandidat iz častniške in tudi plemiške družine je v obdobju 1899-1902 končal Terezijansko vojaško akademijo v dunajskem Novem mestu, bil 18. avgusta 1902 povišan v praporščaka in dodeljen 97. pehotnemu polku v Trstu.

Ker se je že takoj izkazal kot zelo sposoben in perspektiven mlad častnik, je v obdobju 1905-1907 končal še višji tečaj na vojni šoli na Dunaju, s tem dosegel rang generalštabnega častnika in bil povišan v pehotnega poročnika.

Leta 1909 je bil kot generalštabni nadporočnik premeščen v Krakov na dolžnost v poveljstvo 12. pehotne divizije, naslednje leto, 1910, pa je bil premeščen na dolžnost načelnika štaba 71. pehotne brigade na Reki. Dne 1. maja 1914 je bil povišan v generalštabnega stotnika. Z omenjeno brigado je sodeloval v bojih na srbski in galicijski fronti. Po začetku vojne z Italijo so ga dodelili vojaškemu armadnemu poveljstvu v Gradcu kot načelnika obveščevalne službe. Po krajšem bivanju v Cetinju je bil leta 1917 postavljen za načelnika oddelka v obveščevalni upravi generalštaba avstro-ogrske vojske na Dunaju. V generalštabnega majorja je bil povišan 1. novembra 1918. Prejel je številna visoka odlikovanja.

Zgodovinarji so ga prezrli

Po zlomu Avstro-Ogrske ga je Narodna vlada Slovenije dodelila poveljstvu II. vojaškega okrožja. Že prej se je pridružil generalu Rudolfu Maistru, vendar ni znano, ali je imel z njim tudi tajne stike.

Napisal je razpravo z naslovom Razvoj vojaštva in vojaških dogodkov od prevrata do danes, ki je bila objavljena leta 1928 v zborniku Slovenci v desetletju 1918-1928. Razprava je javnosti skoraj neznana, saj ni evidentirana niti v Cobissu. V njej je prvi predstavil razvoj slovenske vojske, zelo kritično ocenil vzroke vojaškega poraza na Koroškem, predvsem nepripravljenost slovenskega vojaka, da se po končani svetovni vojni še dodatno bojuje za slovensko mejo, pa tudi vpletanje politikov (deželne vlade) v vojaške odločitve (odobritev ofenzive polkovnika Bleiweisa). Pohvalil pa je zelo uspešno ofenzivo, ki jo je na Koroškem vodil general Krste Smiljanić, ter tudi ustanovitev skupne vojske Države SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije, v kateri so se tudi Slovenci uspešno uveljavljali.

Verjetno so ga domači zgodovinarji prav zaradi tega namerno prezrli, čudno pa je, da sploh ni omenjen v Seručarjevi Vojaški akciji na Koroškem 1919-1920, Beograd, 1960. Kot odličen poznavalec takratnega vojaško-političnega položaja je slovensko deželno vlado nagovoril, da je 1. januarja 1919 sestavila delegacijo v sestavi Fran Smodej, duhovnik, Viktor Andrejka, generalštabni major in Franc Grafenauer, zgodovinar, ki se je v Gradcu od 6. do 22. januarja 1919 dogovarjala z Avstrijo o sklenitvi premirja.

Prihodnjič: Tajni agent in domoljubnost