Pričakoval bi, da se že iz solidarnosti do vseh odpuščenih in neplačanih delavcev zavedajo, da so v tem trenutku in v tej državi oni "na boljšem", in da osem ur na dan tistih pet dni v tednu počnejo še kaj drugega, kot da s kislimi obrazi in nerazumljivim momljanjem opozarjajo naključno mimoidoče na to, kako krivično je bilo do njih življenje, ki jim je namesto udobnega ministrskega ali vsaj direktorskega stolčka namenilo zgolj neodgovoren položaj v ročni avtopralnici.

Logika tukajšnjega povprečnega nezadovoljneža je, da vsakega petnajstega ali katerega že v mesecu on ne dobi tistih tisoč evrov, kolikor znaša njegova plača, ampak po krivici izgubi vsaj trikrat toliko, kolikor bi mu glede na njegovo znanje, izobrazbo, sposobnost in verjetno še kaj v resnici moralo sesti na tekoči račun.

Zanimivo je, da je to splošno razširjeno nezadovoljstvo zaposlenih, ko so natakarji prepričani, da bi morali sedeti vsaj v treh nadzornih svetih večjih podjetij, ko bančni uslužbenci zase mislijo, da bi morali biti guvernerji Svetovne banke, raznašalci pic pa kreativni direktorji v oglaševalski agenciji, postalo družbeno povsem sprejemljivo. Tako se nam zdi čisto normalno, če nam že za skoraj vsakim šalterjem nekdo malce pojamra in nam da vedeti, da je stranka v Sloveniji sicer lahko oškodovana in prevarana, a da je resnična žrtev v tej deželi lahko le zaposleni.

Včasih pomislim, da bi bilo treba namesto nepremičnin obdavčiti jamranje na delovnem mestu ali pa namesto avtomatov za kavo po podjetjih namestiti posebne kiblce, v katerih bi lahko zaposleni za deset evrov pet minut izlivali žolč in se pritoževali nad napornim delovnikom, tečnimi šefi in nad tem, da so na 24ur včeraj povedali, da ima neki direktor neke firme kar sto tisoč evrov mesečnega prihodka in da je to pa res preveč.

Kar pri vsem tem preseneča, je, da se to vsesplošno prepričanje v lastne nadnaravne sposobnosti niti najmanj ne odraža v povečanem podjetništvu in da skoraj nihče od tisočih zaposlenih nezadovoljnežev, ki so prepričani, da njihove vsekakor nesporne kvalitete že leta in leta ostajajo neizkoriščene, ne gre na svoje in svoje izobrazbe, sposobnosti, znanja in verjetno še česa ne poskusi unovčiti na trgu.

A zakaj bi se šel kdo rizično podjetništvo, če pa lahko na nerizičnem delovnem mestu po cele dneve nerizično ugotavlja, da vlada podjetništva ne spodbuja in da se zaradi teh groznih politikov v tej državi nič ne da in nič ne more (če dobro pomislim, sploh ni res, da si z našo politiko ljudje ne moremo kaj prida pomagati, saj je že skoraj vsakomur kdaj služila kot odličen alibi za lasten neuspeh).

In tudi za menjavo službe se ljudje še vedno dokaj neradi odločajo, verjetno prepričani, da boljših služb v prosti prodaji ni, ker se boljša služba dobi le z boljšo vezo, ne pa z izobrazbo, sposobnostmi, znanjem in verjetno še čim. V nekem trenutku ljudje najbrž res obupajo nad tem, da bodo njihovi izjemni talenti za razliko od talentov Line Kuduzović in Maje Keuc ostali večno neodkriti in da bodo dočakali penzijo na napačnem delovnem mestu, življenjsko neizkoriščeni.

A če tovrstni obup začutiš pri petdeset- in šestdesetletnikih, ki jim je še edini cilj v življenju minirati pokojninsko reformo in tako skrajšati svoje muke za odrešilno leto ali dve, je vse to še nekako razumljivo, ko pa se začne pojavljati pri štirideset- in celo tridesetletnikih, potem je bržkone čas za družbeni preplah.

Pri vsem tem namreč nikakor ne gre za pozitivno ambicioznost, ki ljudi aktivira in jih žene naprej, temveč je tukaj na delu neskončna pasivnost, ki ljudi paralizira in v nekem trenutku ni več jasno, ali jih v resnici moti lasten neuspeh ali pa jim gre v nos le tuj uspeh. Karkoli že ti ljudje počno, pa naj je to početje še tako prijetno in uspešno, jih vselej neznansko moti nekdo drug, ki počne po njihovih osebnih merilih nekaj boljšega, bolje plačanega in bolj cenjenega (niti ni čudno, da si v takšni družbi premier v resnici želi biti predsednik, predsednik stranke z zunajparlamentarno podporo premier, šef opozicije pa kar predsednik in premier obenem).

Povprečni državljan Republike Slovenije je iz določenih, le njemu znanih razlogov prepričan, da smuča hitreje od Tine Maze, brca žogo bolje od Valterja Birse, ima lepši glas od Severe Gjurin, zna pokati vice vsaj tako dobro kot Jurij Zrnec in piše bolje od Marka Crnkoviča. Verjame tudi, da ve več o ekonomiji kot dr. Dušan Mramor, več o pravu kot dr. Rajko Pirnat in da bi ledvico z levo roko presadil bolje od diletantov v Kliničnem centru. V nepopisni navdušenosti nad samim seboj je ta povprečnež sveto prepričan, da je trikrat bolj primeren za vodenje Odmevov od Igorja E. Berganta in da bi se na čelu države znašel bolje kot Borut Pahor in Janez Janša skupaj.

In tu nastopi težava. Tak brez dvoma superherojski povprečni državljan Republike Slovenije ima po statističnih podatkih le dobrih tisoč evrov neto mesečne plače! Ob tem škandaloznem podatku niti ni tako zelo čudno, da je ta nesrečnež nezadovoljen in da ima občutek, da ga vsak mesec nekdo pošteno ogoljufa, če ne kar oropa.

Pa naj raziskave še stokrat pokažejo, da je po višini svojega finančnega premoženja naš povprečnež med najbogatejšimi na svetu.