Takih primerov je veliko, o njih pa se le malo ve, saj so takšne resnice energično in z gnusom zavračali tako pordečeli nacionalni zgodovinarji kot nacionalni voditelji, ki so s prikrivanjem resnice o lastni udeležbi pri zločinih ohranjali ugled svojega naroda in države, največkrat na strani zmagovalk vojne.

Ko se črni datumi in mračna dogajanja iz zadnjega svetovnega spopada časovno odmikajo, se na straneh publikacij bolj ali manj kompetentnih piscev vse pogosteje odpirajo te mučne, rekli bi tabu teme, ki tam, kjer se izkažejo za resnične, ne vržejo sence samo na storilce zločinov, ampak tudi na ponos naroda, ki so mu ti pripadali.

Odtod molk, odtod bojazen in zavračanje dialoga o upravičenosti obtožb, ki z minevanjem časa vse pogosteje merijo na nedotakljive.

Zlata žetev

Poljaki v teh dneh tako nestrpno in z ogorčenjem pričakujejo 10. marec, ko se bo v tamkajšnjih knjigarnah pojavila najnovejša knjiga ameriškega pisca, univerzitetnega profesorja zgodovine in sociologa poljskega rodu Jana Tomasza Grossa Zlata žetev.

Knjiga je, kot napovedujejo, pravzaprav mala dokumentirana zbirka novih dokazov, da zločinov nad poljskimi Judi med drugo svetovno vojno niso izvajali samo nemški nacisti. Gross piše, da so jim pri uresničevanju njihovega načrta, da izbrišejo Jude z obličja Zemlje, neredko pomagali tudi prebivalci okupirane Poljske: deloma zaradi sovraštva do bogatih sosedov, deloma zaradi materialnih ugodnosti, ki pogosto niso presegale teže enega kilograma sladkorja. Toliko namreč je po Grossovih ugotovitvah dobil poljski kmet za vsakega Juda, ki ga je prijavil gestapu.

Pred koncem vojne, kot trdi Gross v napovedi svoje knjige, so znali nekateri celo brez nacistične "kooperacije" udariti po judovskih sosedih, pri čemer so se pustili voditi lastnim antisemitskim "projektom" in materialnim interesom.

Takšne trditve razumljivo bolijo pripadnike ponosnega in trpečega poljskega naroda, ki povsem upravičeno nosi avreolo ene največjih žrtev zadnje svetovne vojne. A jih to, pravijo neodvisni zgodovinarji, ne odvezuje obveze, da se brez prekipevajočih strasti soočijo z vsako od Grossovih trditev in jo, naj je še tako boleča, sprejmejo ali pa z dokumenti ovržejo in tako dokažejo nedolžnost svoje zdaj že štiridesetmilijonske nacije. Čeprav nedolžnih ni bilo nikjer, tudi na Poljskem ne.

A po vsem sodeč nacionalne znanstvene avtoritete ali vsaj večina njih na takšno misel ni pripravljena pristati, v prepričanju, da bi vsak, že površen analitičen pristop k spornemu delu in sporni Grossovi tezi pomenil vsaj delno priznanje piščevih trditev. Ozračje v državi je postalo že tako napeto, da se je urednica založniške hiše, ki si je "izdajalsko" upala objaviti "protipoljsko knjigo", opravičila narodu, še preden je knjiga izšla, kar se, kolikor je znano, v zgodovini še ni zgodilo.

"Strinjam se, da je knjiga tendenciozna in da bo prizadela mnoge," je skromno priznala omenjena gospa, v odgovor pa ob sramotilnih besedah na račun "narodnih izdajalcev" dobila napoved poljske "domoljubne" bralne publike, da bo knjigo bojkotirala.

Jedvabska tragedija

Bojazen, da bo Tadeusz Gross v svoji tretji knjigi, podobno v prvih dveh (Sosedje in Strah), ponovno predstavil argumente za svojo tezo o sovražnem obnašanju nekaterih svojih sonarodnjakov, je več kot očitna.

Še zdaj jih bolijo dejstva, predstavljena v knjigi Sosedje, Grossovem prvem delu o tem zamolčanem poglavju poljske zgodovine. V njej piše o nezaslišanem zločinu v vasi Jedvabe na severovzhodu Poljske, kjer so poljski kmetje povsem brez nemške prisile 10. julija 1941 segnali svoje judovske sosede v največji vaški senik, zaprli vrata lesenega poslopja in ga zažgali. Greh, ki je vse do spremembe režima ostajal prikrit ob pomoči državnih, lokalnih in cerkvenih avtoritet, zdaj priznavajo skoraj vsi v državi.

Razlike se, kot običajno, pojavljajo v številkah, ki govorijo o razsežnostih zločina. Poljski zgodovinarji trdijo, da je bilo v vaški senik zaprtih tristo do štiristo Judov, ki so v njem, kot v pečeh nacističnih taborišč, zgoreli. Gross pa trdi in dokazuje, da je v največjem jedvabskem seniku zgorelo najmanj 1600 nesrečnikov.

Podobni zločini, četudi v nekaj manjšem obsegu, so se po podatkih, ki jih objavlja Gross, dogajali tudi po drugih vaseh, zlasti na vzhodu Poljske. Ob blagoslovu cerkve in podpori novega režima, ki je po odhodu Nemcev prišel na oblast, so jedvabska in podobne tragedije dolga leta ostale strogo varovana skrivnost. V pojasnilo pa je bila vedno pri roki tista najočitnejša razlaga: zločin so zagrešili nemški nacisti, le kdo drug bi ga v tem času in v tem delu Evrope lahko storil!

Nacisti so zapustili poljsko zemljo in s seboj odnesli madež največjih zločincev nad poljskim in judovskim narodom v srednjeevropskem prostoru, a v nekaterih krajih judovskega trpljenja še ni bilo konec.

"Še naprej so pobijali Jude, mar ne?" sprašuje "slabo obveščeni" Gross svoje nekdanje rojake in odkriva še eno dolgo varovano skrivnost: v mestu Kielce na vzhodu Poljske je nekatere motila prisotnost Judov v njihovi državi, gnalo jih je nerazložljivo sovraštvo do včerajšnjih sotrpinov. In zgodil se je nov zločin, o katerem se je desetletja molčalo: v mestu Kielce je bilo v enem samem dnevu pobitih več deset Judov. Meščani so jih pometali iz hiš ali zvlekli z vozov in hladnokrvno pobili. To se je zgodilo 4. julija 1946, sredi osvobojene Evrope! Po tem in podobnih dogodkih je večina poljskih Judov zapustila državo in nikoli več se niso vrnili.

Skrivnost Katinskega gozda

Poljaki, ki so med drugo svetovno vojno trpeli pod dvojno okupacijo, nemško in sovjetsko, pa so bili "glavni junaki" še ene "zgodovinske prevare", ki je ostala skrbno varovana vsa desetletja prisotnosti sovjetskih "osvoboditeljev" poljske države izpod nacističnega škornja.

Govorimo o zločinu v Katinskem gozdu, nedaleč od ruskega Smolenska, blizu nekdanje meje s Poljsko, kjer je bilo leta 1944 v organizaciji Stalinove tajne policije NKVD zahrbtno pobitih več kot 25.000 poljskih elitnih oficirjev, intelektualcev in vrhunskih ustvarjalcev, ki so bili ponos naroda. Pospravili so jih za vsak primer, da jim ne bi, ko bodo zasedli Poljsko, kjer so potem ostali štiri desetletja, delali prehudih preglavic.

Sovjetski "letopisci", tajna stalinistična policija, so seveda objavili svojo verzijo pokola v Katinskem gozdu: po njej so zločin zagrešili Nemci "iz bojazni, da ne bi poljska vojaška in intelektualna elita v nadaljevanju vojne prestopila na stran slovanskih bratov".

Sudetsko etnično čiščenje

Tema, o kateri se na Češkem, sicer z nekaj manj vneme kot v sosednji Nemčiji, vse pogosteje govori, je usoda prebivalcev zahodnega dela nekdanje Češkoslovaške, od koder so bili najprej v notranjost države izgnani Čehi, da bi etnično očistili prostor, ki je po dogovoru udeležencev münchenske konference leta 1938 prešel pod oblast Hitlerjeve Nemčije.

Po koncu vojne, ko so Nemci položili orožje, pa se je začelo dotlej največje etnično čiščenje v Evropi. Samo iz čeških Sudetov, kakor so Nemci poimenovali ta del Češkoslovaške, je bilo na podlagi Beneševih dekretov in ob blagoslovu "mednarodne skupnosti" izgnanih več kot tri milijone etničnih Nemcev.

Etnično čiščenje je bilo takrat legalizirano s pojasnilom, da je treba v vojni sprte Čehe in Nemce čim prej ločiti, da ne bi med njimi prišlo do novih spopadov. Skrivnost, ki ostaja do danes nepojasnjena, pa je povezana s številom žrtev med nemškimi izgnanci, ki so bili leta 1946 prisiljeni zapustiti Češkoslovaško. Na tisoče jih je na poti v Nemčijo izgubilo življenje, bodisi zaradi slabih pogojev transporta bodisi zaradi maščevalnih napadov na kolone beguncev. Nedavno so tako v bližini sedanje češko-nemške meje odkrili grobnico trinajstih nemških pregnancev, ki so bili pobiti z lopatami. Tudi o tej in podobnih grobnicah se je desetletja molčalo.