Medtem ko so ruski znanstveniki (ne štejejo več, kolikič) izračunali, da naj bi asteroid Apofis z maso 270 milijonov ton 13. aprila 2036 udaril ob naš planet in "povzročil katastrofalne posledice", so veliko glasnejše govorice o katastrofi, ki naj bi se še veliko prej izvila iz Zemljine notranjosti.

Tudi tisti, ki niso amaterski raziskovalci apokaliptičnih teorij, so gotovo zasledili, da "se nekaj dogaja z magnetnimi poli". Ti so postali krivi za vse: potrese, vojne, lakoto, poplave, slabo voljo ali hudo menstruacijo. No, prav amaterski raziskovalci domnevno hitro bližajočega se konca sveta so pred tedni na spletnih socialnih omrežjih po vsem svetu na veliko pretakali nekajminutni prispevek ene od resnejših ameriških televizijskih mrež. Poročala je o težavah letališča Tampa na Floridi, ki naj bi moralo zaradi premikanja Zemljinih magnetnih polov na steze risati nove oznake, letalske družbe pa naj bi bile zaradi tega primorane "kalibrirati kompase". Bolj kot dejstvo, da uradno sporočilo letališča za javnost ni omenjalo premikanja magnetnih polov, pač pa "gradbena dela", so morda zaskrbljujoči komentarji razpečevalcev posnetka: "Začelo se je…", "Tukaj smo", "Začetek konca", "Kaj nam prikriva skrivna vlada?!"…

Kdor še ni nikoli slišal za govorice, da se bodo Zemljini magnetni poli kmalu premaknili, in to tako, da jo bo današnji severni magnetni pol popihal v (vsaj največkrat jo omenjajo) Kalifornijo, južni pa nekam v Sibirijo, živi na Luni ali pa še ni dojel, kako nevaren kraj je Zemlja. To pa še ni vse. Magnetnim polom naj bi sledila fizična pola, z njima pa skorja, ki se bo medtem nagubala in pomendrala praktično vse na poti. Tudi to še ni vse. Da se bo to res zgodilo, naj bi pred natanko 5125 leti napovedali Maji, in sicer za 21. december 2012. Res. Vprašajte Google, če ne verjamete.

"Premikanje polov je popolnoma resna zadeva," je na vprašanje o fenomenu, ki je v 21. stoletju nadomestil strah pred jezdeci apokalipse, resno odvrnil dr. Miloš Bavec z Geološkega zavoda Slovenije. Naše magnetno polje je nekoliko mlajše od Zemlje, najstarejši dokazi za obstoj geomagnetnega polja so stari okoli tri in pol milijarde let. Znanstveniki sicer niso prepričani, kaj natančno ga ustvarja, a so si večinoma enotni, da ga poganja notranji dinamo Zemlje - sredica, ki se vrti nekoliko drugače kot plašč in skorja, kar povzroča magnetne tokove. Zadnjih 780.000 let smo v normalni polarnosti, doda geolog. Severni pol je na "severu" in južni je na "jugu". Sedemsto osemdeset tisoč let? Kaj pa napovedana menjava polov prihodnje leto?

Dogodek Blake

"Magnetno polje je daleč od statičnega, precej nepredvidljivo in se sorazmerno hitro spreminja. Ves čas, vsak dan, vsako leto in vsako desetletje," mirno doda Bavec, ki je navajen geoloških časovnih terminov: "Ne gre sicer za obrate tečajev, vendar pa govorimo o nekaj stopinjah odklona na leto. Sodeč po nekaj milijonov let starih kamninah so se v zgodovini dogajali tudi odkloni po šest stopinj na leto, a so tako hitri premiki prej izjema kot pravilo."

Popolni obrati polov, tako imenovana reverzna polarnost, se dogajajo na nekaj milijonov ali pa na nekaj deset tisoč let. Daljša obdobja ene polarnosti (normalne ali reverzne) se lahko v vmesnem obdobju za kratek čas tudi spet obrnejo. Za geološko "kratkih" nekaj tisoč let. Zadnji večji odklon od trenutne normalne polarnosti se je pripetil pred 120.000 leti in je trajal nekaj tisoč let. Ko je nastopil dogodek Blake, sta se pola obrnila celo za 180 stopinj. "V geološkem smislu se ne zgodi nič. Zemljina skorja ostane takšna, kot je," zagotavlja Bavec, ki namige o nadaljnjem premikanju fizičnih polov zavrne s stoičnim: "Mislim, da to ne bo držalo."

Menjava polov sama po sebi sploh ni nekaj posebnega. Dozdajšnje menjave lahko razberemo tudi v ledu. "Poleti se namreč na njem nabira prašen sloj in del prašnih delcev se postavi vzporedno z magnetnim poljem, s čimer lahko določimo, kako je bilo v nekem trenutku magnetno polje obrnjeno. Noro je trditi, da se bo menjava polov zgodila natanko leta 2012 in v tako hitrem času. Močno dvomim, saj je, mimogrede, do takrat samo še dobro leto dni," dodaja astronom z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter.

Pogled v preteklost je včasih še kako dragocen za trezno oziranje v prihodnost. Paleomagnetologija se je začela razvijati z raziskovanjem razpiranja Atlantskega jarka, kjer nastaja nova skorja. Ko se lava v določnem trenutku stali, se minerali obrnejo v smeri magnetnega polja. Tako lahko tudi iz paleomagnetnega zapisa v kamnini razberemo, v kakšni polarnosti je bilo polje. "Zlahka vidimo, kaj se je dogajalo. Dlje ko gremo od jarka, starejša je kamnina. Na različnih razdaljah paleomagnetni zapis razkriva razlike v polarnosti polja," pojasnjuje Bavec.

"Če bi se pola zamenjala, bi kompasi seveda kazali v drugo smer, a to ne bi bilo nič posebnega. Zanimivo pa bi bilo vmesno obdobje, za katerega vemo, da ne predstavlja večje grožnje življenju na Zemlji," trdi dr. Zwitter. In po čem to vemo? Ker so ga predniki sodobnega človeka preživeli. "Velikokrat se je ta pojav že pripetil in velikokrat se še bo. V fazi menjave bi bila Zemlja resda manj zaščitena pred Sončevim vetrom, moteno bi bilo delovanje kakšnih naprav, kar bi bilo nerodno in bi se morali na to navaditi," razmišlja astronom, ki pa vseeno ne pozabi omeniti pomembnega dejstva: Zemljino magnetno polje nas ščiti pred Sončevo aktivnostjo. V Kanadi so v preteklosti zaradi udarov s Sonca odpovedovali daljnovodi, a sčasoma so upravljalci dojeli, da so izbruhi Sonca dejstvo. "Obstaja posebna služba, ki z dvema satelitoma opazuje Sonce in v zadnjih letih lahko precej točno za nekaj dni vnaprej napove, kakšna bo aktivnost izbruhov na Soncu. Samodejni sistemi v takih primerih poskrbijo, da daljnovodi nemoteno delujejo naprej, morebitni astronavti v vesolju pa ne odhajajo na vesoljske sprehode," razlaga dr. Zwitter.

Homo erectus je preživel veliko menjavo polov, še neandertalec je pred 120.000 leti preživel nekaj tisoč let trajajoč obrat, dodaja dr. Bavec: "Kar nekaj špekulacij pa je seveda glede poledenitev. Res je, da je ravno 120.000 let meja med velikima klimatskima obdobjema, a nobenih znanstvenih dokazov ni, da je premik magnetnih polov povzročil ledeno dobo." Kar se tiče znanosti, bi morebitna menjava polov "trajala tako čez palec več tisoč let in življenje na Zemlji bi se ji prilagodilo," še opozarja dr. Zwitter. Nikakor se ne zgodi denimo v treh dneh ali enem mesecu. "Nekdo nekje prebere, da se bodo obrnili poli, in na spletu razširi govorico, da se bo to zgodilo naslednje leto. Do danes v resni znanstveni literaturi nisem nikjer prebral, da naj bi se nam kmalu obetala menjava polov."

Geološka znanost je redko tako natančna, da bi lahko govorila o letih in desetletjih, saj so njeni cilji običajno naravnani na popolnoma druge časovne lestvice. Ko geologi govorijo o tem, da se je nekaj pripetilo "zelo hitro", to lahko pomeni, da je geološki dogodek trajal milijon let, in le za najmlajši del geološke zgodovine je znanost v redkih primerih sposobna zagotoviti ločljivost velikostnega reda sto let. "Kadar pade velik meteorit, so posledice vidne takoj, kar se tiče polov, pa menjava gotovo ni trenutna. Pomembno je razumeti, da je magnetno polje globalno, ni pa univerzalno po celotni Zemlji. Lahko se ponekod spreminja, drugod pa ne. Vzroki za spremembe polja niso jasni, a verjetno gre za lokalne anomalije v delu jedra, ki potem na enem delu Zemljine površine povzročajo anomalije določenega dela polja," razmišlja dr. Bavec.

V zadnjih desetih letih se je hitrost premikanja magnetnega pola spremenila z desetih kilometrov na štirideset kilometrov na leto v smeri od Kanade proti Sibiriji. "To je kar občuten premik, kar se tiče kompasov, in precizni instrumenti morajo to upoštevati," vseeno preseneti Bavec, a takoj pomiri apokaliptično-majevske apetite, da je to v geološki zgodovini pač časovni izsek. "Dogajanje je znotraj normalnih okvirov. Je pa res, da so se v geološki zgodovini kdaj kakšni pojavi končali tudi s katastrofo. Da bi doživeli geološko katastrofo, bi morali imeti neverjetno srečo." Srečo? "Če bi se to zgodilo, bi bilo to nekaj neverjetnega za znanost in bi se verjetno s tem ukvarjali prav vsi," pojasni Zwitter veselje znanstvenikov. Zemljino magnetno polje bi bilo izpostavljeno tako močni spremembi, da bi postalo veliko bolj jasno, kaj pravzaprav je.

Maji niso napovedali ničesar

Vendarle majevske prerokbe vznemirjajo številne ljudi po svetu. Da je megla okoli "simetričnega" datuma 21.12.2012 zmedla marsikoga, se strinja tudi svetovno priznani strokovnjak za majevske kulture in arheolog dr. Ivan Šprajc z Inštituta za antropološke in prostorske študije na ZRC SAZU v Ljubljani in dodaja, da bi bil to "lep, okrogel datum" tudi v majevskem dvajsetiškem sistemu, če bi bil njihov koledar seveda še v rabi. "Na svojih predavanjih opažam, da res obstaja določena bojazen pri precejšnjem številu ljudi. Kolikor lahko, razložim in pokažem, kaj so preverljivi podatki, kaj je realnost in kaj fikcija. Nekako ne razumem, zakaj je tako. Nekoč je bilo treba vendarle iti v knjižnico in brskati po knjigah, danes pa lahko dokaj verodostojno preverimo stvari denimo že na Wikipediji."

"Dejansko so posamezniki in skupine, ki širijo napovedi o premiku polov in nekakšnem koncu sveta in s tem povzročajo množično paniko, zame brez morale," je odločen dr. Zwitter, ki pa ga "vedno znova preseneti, koliko ljudi v te reči verjame". Opaža, da "eksotične informacije" danes zaradi svetovnega spleta cvetijo in krožijo v veliko večjem obsegu kot denimo še pred dvajsetimi leti. "Ljudje danes glavo uporabljamo samo v službi, doma pa nič več."

Maji je očitno niso "šparali", saj so dogodke datirali podobno, kot je zahodna civilizacija postavila za začetek štetja Jezusovo rojstvo. Tudi Maji so začetek postavili v neki retrospektivno določen trenutek, ki pade v leto 3114 pred našim štetjem. Naš 21. december 2012 v majevskem koledarju ustreza koncu 5125 let trajajoče dobe, ki pa se začne natanko 3114 let pred našim štetjem. "To pa je tudi vse, kar je v zvezi z Maji resnično," odločno pribije dr. Šprajc. Edino dejstvo, na katerem morda temeljijo fatalistične napovedi, je to, da Maji omenjenega datuma, ki pade v leto 3114 pred našim štetjem, niso zapisali kot dan 0, temveč kot število 13.0.0.0.0, kar je pomenilo konec nekega predhodnega dolgega kozmičnega obdobja. Ker bi se v majevskem dolgem štetju tako zapisal tudi datum, ki ustreza 21. decembru 2012, so nekateri "strokovnjaki" prišli do sklepa, da so tudi za sedanjo ero predvideli, da se bo iztekla prihodnje leto, še pojasnjuje dr. Šprajc.

Pa je lahko strokovnjak za Maje popolnoma gotov, da ti za december 2012 res niso predvideli konca sveta, saj je ta trditev postala tako rekoč "golo dejstvo"? "Seveda, saj so zapisali veliko datumov o dogodkih, ki da se bodo zgodili v daljni prihodnosti po tem datumu." Dogodkov, kot so praznovanja ob različnih priložnostih. 21. december 2012 se pojavi v majevskih zapisih samo enkrat. "Tam je zapisano, da se bo spustilo z neba neko božanstvo, ki se tudi sicer pojavlja v zvezi z okroglimi datumi. Čeprav je ohranjenih veliko majevskih prerokb, se konkretno na ta datum ne nanaša prav nobena," razmagneti dr. Šprajc 52 milijonov zadetkov, ki jih ponudi Googlov iskalnik za geslo "2012 shift" (2012 premik).

Pa vendarle… Tu je še zloglasna medplanetarna poravnava Zemlje, Sonca, planetov... "Poravnava? Največji absurd ni to, da dejansko ni dokazov, da bi planetarna poravnava kakorkoli vplivala na življenje na Zemlji," pravi arheolog, ki se ukvarja tudi z arheoastronomijo, "še večji absurd je, da takšne poravnave prihodnje leto zanesljivo ne bo." Saj res, kako pa je s premiki polov na drugih planetih? Najbrž se premikajo in obračajo tudi tam? "Verjetno se, ampak naj se popravim. To bi lahko trdil, če bi premike že kdaj videli ali pa našli dokaze zanje. Tudi za Zemljo tega ne bi mogli trditi, če ne bi našli dokazov. Znanja za napovedovanje premikov v prihodnosti enostavno nimamo in jih ne moremo napovedati. Kako naj potem trdimo, ali se to dogaja tudi na drugih planetih," pozitivistično odgovarja dr. Zwitter.

Lahko bi pričakovali, da majevski šamani vedo kaj o erah ali ciklih, saj v Gvatemali uporabljajo letni koledar in 260-dnevni cikel, ki sicer nima očitne zveze z naravnimi tokokrogi, razen z nosečnostjo, doda dr. Šprajc. "Ta koledar še uporabljajo in od predšpanskega obdobja do danes se ni izgubil niti en dan. Opozoriti pa moram, da se je že v 16. stoletju izgubilo tako imenovano dolgo štetje, za katerega so skrbeli koledarski specialisti. To je bila njihova služba, celodnevna zaposlitev. In vse te današnje 'prerokbe' temeljijo na dolgem štetju. Kdor zatrjuje, da današnji šamani napovedujejo konec sveta na osnovi dolgega majevskega štetja, preprosto laže."

Če bi se med številnimi obrati polov, ki so se zvrstili v zgodovini, dogajale velike katastrofe, bi jih najbrž geologi zasledili? "Nedvomno," je neomajen dr. Bavec, ki še opozori: "Magnetno polje je sistem, ki se obnaša glede na kaotično obnašanje jedra. Povsod, kjer imamo opraviti s kaosom, pa so popolnoma nepredvidljive tudi posledice. Na razpolago ni nikakršnih urnikov, sosledja ali zakonitosti." In prav tako ne koledarja.