Je aktualni guverner človek, ki lahko povrne zaupanje v finančni sistem? Odgovornosti Banke Slovenije za nevarno visoko zadolženost gospodarstva in ekscesne menedžerske odkupe vsekakor ne moremo pripisati zgolj Kranjcu, aktualno pa je vprašanje, ali centralna banka vleče prave in pravočasne poteze ter ali s svojimi nadzornimi ukrepi krize morda celo ne poglablja.

Enainsedemdesetletni guverner, ki je krmilo Banke Slovenije prevzel sredi leta 2007, torej v letu, ko je Slovenija prevzela evro, se je v zadnjem času znašel pod plazom očitkov, kot jih ni bil deležen nobeden od njegovih predhodnikov. Ključen del javnih razprav, povezanih z njim, se nanaša na pomanjkljiv nadzor nad bankami, zaradi katerega so bankirji pred leti na veliko financirali zdaj že propadle menedžerske odkupe in se izpostavili do tveganih naložb. Zaradi insolventnih postopkov nekaterih velikih gradbenih podjetij, kot sta Vegrad in SCT, ter finančnih holdingov, kot sta Poteza in cerkvena Zvon Ena in Zvon Dva, pa se pojavljajo dvomi, ali je Banka Slovenije zadovoljivo izvajala svoji dve ključni nalogi po vstopu v območje evra - nadzor bank in skrb za finančno stabilnost. Sredi razčiščevanja odgovornosti za tajkunizacijo in izpostavljenost bank do propadajočih gospodarskih panog je izbruhnila še afera Hypo. Avstrijski lastniki so minuli teden v bliskoviti akciji zamenjali dosedanje vodstvo banke in ga obtožili vrste nezakonitih dejanj, ki jih Banka Slovenije pri svojih pregledih ni zaznala. Prav afera Hypo je ponovno pokazala, da guverner Marko Kranjec z različni metri meri napake v bančnem sistemu. Če največjo banko NLB odkrito kritizira na bančnem letnem shodu, se je zdaj znašel v zadregi, kako javnosti pojasniti, da so se v neki banki več let nesankcionirano dogajali pranje denarja in koruptivna kazniva dejanja.

Stiskaški in ambiciozen

Za Marka Kranjca je od nekdaj veljalo, da razburja, predvsem zaradi svoje trmoglavosti in ker je brez dlake na jeziku. Skupaj z Jožetom Mencingerjem sta bila (prvi kot podpredsednik Demosove vlade in drugi kot njen finančni minister) deležna očitkov, da zavirata monetarno osamosvojitev Slovenije, saj nista želela hiteti z uvedbo lastne valute. V slovensko finančno zgodovino se je Kranjec vpisal kot podpisnik bonov, z uvedbo dohodnine in preoblikovanjem plačilnega sistema. Kot finančni minister je bil Kranjec izjemno varčen, kar je sprožalo napetosti znotraj vlade. "Če ti je plačal kavo, ti je to naslednji dan povedal. Oblačenje vrat v usnje v vladnem poslopju se mu je zdelo nepotreben izdatek. Ministri takratne vlade smo se delili na državotvorne, ti so zaradi svojih zaslug za osamosvojitev želeli na veliko zapravljati, in gospodarske, ki smo želeli varčevati," se spominja eden od takratnih Kranjčevih kolegov. Toda zaradi svoje značilne varčnosti se Kranjec včasih neumorno ukvarja z drevesi in ne vidi gozda. O njegovi nekonsistentnosti priča že stroškovna neučinkovitost Banke Slovenije. Z vstopom v območje evra je namreč centralna banka izgubila pomemben del pristojnosti, ni pa zmanjšala števila zaposlenih, ki jih je bilo še konec oktobra lani 426 oziroma le deset manj kot leta 2007.

Kranjcu, ki je velik del svoje kariere preživel v tujini, nihče ne oporeka strokovnosti, razgledanosti, poštenosti, doslednosti in neodvisnosti od političnih opcij. Da je kljub izpolnitvi pogojev za upokojitev prevzel guvernersko funkcijo, pripisujejo njegovi veliki ambicioznosti, godita mu uspeh in položaj. Toda istočasno ga opisujejo tudi kot ciničnega, arogantnega, trmastega ter še bolj konfliktnega in vzkipljivega od njegovega predhodnika Mitje Gasparija. "Ko je prišel na Banko Slovenije, so se mu začeli zlasti člani sveta dobrikati in mu kimati. Toda vprašanje je, ali se ti zaposleni do njega ne obnašajo tako, ker se zavedajo svoje odgovornosti za stanje v bančnem sistemu," pravi poznavalec razmer, ki je želel ostati neimenovan. Po njegovem mnenju so Kranjca zaposleni dolgo celo zavajali z ocenami tveganj pri poslovanju bank. V predgovoru k poročilu Banke Slovenije za leto 2008 je tako Kranjec zapisal, da so se v bančnem in finančnem sistemu pokazale slabosti, vendar so banke in tudi druge finančne institucije trdne. "Relativno malo je slabih domačih posojil in slabih naložb v tujini. Finančni sistem se je kljub prevzemu nekaterih slabih praks izkazal kot dovolj robusten." Takrat je tudi ocenil, da imajo slovenske banke zelo majhen delež slabih kreditov, in pripisal "ne vidim nobene potrebe po nacionalizaciji, kaj šele po ustanovitvi slabe banke". Decembra 2009 je nato trdil, da skrbno opazujejo bančni trg in zato menijo, da med bankami v Sloveniji ni "kakšnega resnega bolnika". Ocenil je, da so posojila pri bankah, tudi "tajkunska", dobro zavarovana, "roke v ogenj" pa vseeno ne more dati. Zanimivo bi bilo vedeti, ali ga je njegov svetovalec za bančni nadzor Neven Borak opozoril na škodljivost menedžerskih odkupov, ki jih je kot direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev potrjeval do spomladi leta 2008.

Nepretehtane izjave

V drugi polovici lanskega leta je nenadoma prišlo do preobrata. Banka Slovenije je do skrajnosti zaostrila pogoje poslovanja bank. Od njih zahteva vedno nove varovalke pred kreditnimi tveganji, veliko administriranja, oblikovanje visokih rezervacij in oslabitev, ki so nekaj bank že pahnile v visoko izgubo, zvišala pa je tudi kapitalske zahteve. Še posebej je na udaru NLB, od katere Banka Slovenije zahteva celo zmanjšanje kreditne aktivnosti.

Posledice regulatorne politike in napačnih ocen deleža slabih posojil, ki so v bankah v povprečju v dobrem letu poskočile z dveh na deset odstotkov, so vse hujše. Banke bi morale namreč za krepitev kapitalskih rezerv skrbeti v času gospodarske rasti in jih v krizi sproščati, toda v Sloveniji se dogaja ravno nasprotno. Namesto da bi centralna banka od bank v času konjunkture zahtevala višje kapitalske rezerve, kar bi banke nenazadnje odvrnilo tudi od pretiranega kreditiranja, je takrat mižala. Prav tako ni odreagirala, ko je ekstremno rasla zadolženost, čeprav bi lahko s svojimi ukrepi banke omejila. Toda odgovornosti ni mogoče pripisati zgolj Kranjcu, ampak tudi njegovemu predhodniku Mitji Gaspariju in Andreju Rantu, ki je Banko Slovenije začasno vodil od aprila do julija 2007. Ravno v času Rantovega vodenja se je sprostila likvidnost zaradi izplačila blagajniških zapisov Banke Slovenije, ki so se v letu 2007 znižali s 3,5 milijarde evrov na 0,2 milijarde, to pa je še pospešilo ne dovolj premišljeno bančno kreditiranje. Napake centralna banka popravlja danes. Toda danes zahteve po višji kapitalski ustreznosti zmanjšujejo obseg kreditiranja in posledično povzročajo počasnejše gospodarsko okrevanje. Ne glede na opozorila, da imajo zahteve Banke Slovenije že škodljive posledice, trmoglavi Kranjec ne odstopa od svojih stališč.

Kranjec se v svojih izjavah pogosto prenagli ali pa svojih besed ne pretehta dovolj. Za prvega moža centralne banke brez dvoma ni primerno, da državno strategijo do naložbe v NLB javno označuje za "čudaško" ali "vudujsko ekonomijo, torej praktično nič". Kritik je bil deležen tudi oktobra 2008, ko je na novinarski konferenci dajal naložbene nasvete, češ da je pravi čas za nakupe na borzi, in izpostavil delnici Krke in Gorenja, ob tem pa pozabil razkriti, da je delničar Krke, ki jo je nekdaj tudi nadzoroval. Nasvete je dajal tri mesece po propadu Lehman Brothers, ko je finančna kriza na velika vrata prihajala v Slovenijo. Nekaj sivih las je povzročil tudi predsedniku Evropske centralne banke Jean-Claudu Trichetu, ko je prelomil obljubo o komunikacijskem molku v zvezi z zastrupljenimi naložbami v bankah. Na televiziji je namreč februarja 2009 povedal, da imajo številne centralne banke v bilancah zastrupljene naložbe. Izgubo slovenskega bančnega sistema iz tega naslova je minimaliziral na nekaj milijonov evrov. Pol leta kasneje je Banka Slovenije v stečaju Lehman Brothers prijavila 54 milijonov dolarjev terjatev, celotni slovenski finančni sistem pa skupaj več kot sto milijonov dolarjev.

Odločilna študentska izkušnja

Kranjčevo vodenje centralne banke zaznamuje tudi njegovo nasprotovanje državnemu lastništvu bank. Tako je novembra lani trdil, da moralni hazard, torej da se nekdo na trgu ne vede dovolj previdno, ker ne nosi posledic svojega početja, nastopa v vseh bankah v državni lasti. Le tri mesece kasneje se je moralni hazard v vseh svojih razsežnostih pokazal v Hypo Alpe Adria Bank. Kakšne bodo posledice njegove zahteve, da NLB s prodajo Banke Celje zmanjša svoj domači tržni delež za pet odstotkov in da se umakne z nekaterih trgov, danes še ni mogoče z gotovostjo oceniti. Veliko pa o Kranjcu pove, da svojo zahtevo po umiku NLB s trgov jugovzhodne Evrope podkrepi z izjavo, da so ga kot študenta v Črni gori okradli in da torej ne gre za varne države.

Nekateri ocenjujejo, da bo imel njegov avtokratski način vodenja katastrofalne posledice za Banko Slovenije. Ta postaja vedno manj kakovostna in profesionalna tudi v strokovnem smislu, o čemer priča primerjava javno objavljenega dela raziskovalcev Banke Slovenije in Umarja. Bolj usodno je, da bančni in gospodarski sistem vse bolj čutita posledice tega, da prepočasne reakcije v preteklosti v centralni banki sedaj popravljajo s preveč restriktivnimi ukrepi, ki delujejo prociklično. Zato ne preseneča, da se Kranjec sooča z vedno več nasprotniki in dvomi, ali je oseba, ki lahko obnovi skrhano zaupanje v bančni sistem.